Minister Rado v leglu anarhije

Minister Rado je v bistvu, in to sploh ne tako zelo globoko pod povrhnjico, en tak izrazito fejst fant. Ko je na možati hrbet prevzel obširne in vse prevečkrat niti najmanj prijetne spone oblastniških dolžnosti na notranjem ministrstvu, je očitno že nekje takoj na začetku sklenil, da ne sme za nobeno ceno ponoviti napake marsikaterega predhodnika in si torej ne more privoščiti, da bi v svojem slonokoščenem stolpiču preslišal glasove tistih nekaj opaznejših podložnikov tam doli ob vznožju. Odločil se je, da bo karseda tesno sodeloval z aktivisti na terenu, torej predvsem s predstavniki raznih nevladnih organizacij in civilne družbe kar tako, njegova vnema pa je najžlahtneje privrela na plano skozi tik-pred-počitniški proces korenite prenove zakona o azilu, ko je k debati ministrstvo na njegovo iniciativo na velika vrata povabilo vsakogar, ki je želel prispevati karkoli konstruktivnega.

Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da v zvezi s tem zakonom cela vrsta prominentnih civilnodružbenikov še vedno vsa zaripla v obraz prha zamerljive traktate na temo zaporedja praznih sestankov in na koncu na prste ene roke preštetih kozmetičnih popravkov, pomembno je predvsem, da se druži, snuje in dogovarja. In kje se je moč družiti, snovati in dogovarjati učinkoviteje kot prav na okroglih mizah, zato se je minister Rado prek svoje tajnice (člani Urada za intervencije z jezikom v licu pravijo, da je "zasejal klice") povabil na Metelkovo, kjer je jel zaskrbljenemu alterobčestvu razložiti svoje poglede na življenje, vesolje, antiglobalizacijo in sploh vse. Del njegove obiskovalne vneme lahko nedvomno pripišemo napetemu antiglobalizacijskemu ozračju tako doma kot po svetu, nekoliko pa ga je moral nedvomno bockniti tudi tisti tako uspešni performans Marka Pogorevca, ki je na Metelkovi v civilu gostoval pred par tedni in izpadel tak fejst fant, da so se marsikateremu okorelemu anarhistu (še posebej pa pankerju Kuzli, ki mu je šef policije v roko stisnil stotaka) orosile sicer že zdavnaj otrdele očke.

Predstavniki kritične javnosti na Metelkovi neposredno pred ministrovim prihodom tudi samim sebi še vedno niso znali konkretneje pojasniti eminentne vizite, razen seveda glede tega, da si želi biti pač vsak čim bolj fejst fant. Pred začetkom debate so najsmelejši bombaši prve slovenske antiglobalistične frontne linije, strnjeni v tesen ragbijski huddle, vzburjeno srkali pivo in podoživljali marsikatero poučno in zabavno anekdotico, ki so jo v tem kratkem času službovanja soustvarili z vrhovnim komandantom MNZ-ja in njegovimi bolj ali manj neposredno podrejenimi minioni. Znotraj vedno piktoreskne Gromke je bila že zbrana plejada visokih predstavnikov tiste bolj cerebralne ljubljanske celebrity srenje, sploh pa se je v zakajeno dvoranico nagnetlo enormno število zaskrbljenih mladih ljudi, ki jim ni vseeno za nadaljnjo usodo nekoč zelenega planeta oziroma niso uspeli najti užitka polnejšega načina utapljanja depresivnega četrtkovega dežja. Parter je bil do kraja razprodan že lep čas pred začetkom prireditve, ljudje pa so se precej dobrovoljno gnetli tudi na stojiščih.

Ministra Rada so v temni limuzini dostavili s samo blago zvezdniško zamudo, poleg tega je pražnji šarmer strumne drže in pristne debonair mimike (mala šala na levo, prijateljski stisk na desno) s sabo spakiral samo minimalno varnostniško zaledje. Takoj na začetku je prisotnim zaupal, da mu je še kako jasno, da se v takem številu v tem prostoru niso zbrali zato, ker bi ga imeli tako radi, temveč ker mu želijo kot predstojniku neke tako osovražene institucije, ki je glede malodane vsakega vprašanja kritizirana malodane vsak dan, zastaviti čim več ostrih vprašanj. Sam je prišel posredovat tako vladna kot osebna stališča, ki so javnosti pogosto posredovana tako površno, da gre tiste med vami, ki na njihovi podlagi sklepate, da je notranje ministrstvo vaš sovražnik, na trenutke povsem razumeti. Nocoj je tukaj zato, da vas prepriča o nasprotnem.

"Kako je srčkan! Človek ga prav mora imeti rad!" je iz dna srca zagrulila moja soseda v dvorani, predstavnica ene izmed nebroj nevladnih organizacij, ki so globoko nezadovoljne z ministrovim dosedanjim stažem: "Tudi ko imaš vse razloge, da totalno znoriš nanj, ne moreš! To preprosto ni mogoče!" Ne da se niso tudi ostali prisotni v sklopu dobri dve uri trajajoče grupne polemike trudili, a je ta cilj zaradi sogovornikove vseobsegajoče blagosti in vljudne dostojanstvenosti resnično težko dosegljiv. Led je prebil moderator Andrej Morovič, ki je najprej spomnil na uradno večkrat izraženo stališče, da apriorne stigmatizacije antiglobalistov pri nas ne poznamo, in nadaljeval, da praktične izkušnje kažejo ravno nasprotno. Se torej službe znotraj ministrovega resorja med sabo dobro razumejo in fino sodelujejo ali tu morda vendarle kaj škripa?

"Lahko bi se razumeli mnogo boljše!" je bil neposreden minister in nadaljeval, da leži bistvena moč MNZ v odnosu do policije v svoji funkciji nadzora, ta sistem da pa še ni docela izgrajen in bo za svojo izpopolnitev potreboval čas. Sam se seveda zaveda velike odgovornosti in vlaga vse sile tako v promocijo tenkočutnega in kompetentnega delovanja na terenu kot v preverjanje, če ne gremo morda res v smer apriorne stigmatizacije. "Zaenkrat sicer ne bi upal reči, da imate glede vaših ocen prav, če pa obstajajo za te trditve že samo indici, pa je treba nemudoma sprožiti alarm." Da pa je ministrstvo na tej točki glede takih vprašanj še vedno "relativno nebogljeno".

Razprava se je nadaljevala s primerom dr. Darija Zadnikarja in bržkone v resnici neobstoječe molotovke, zalučane proti italijanski ambasadi, Morovič pa je v zvezi s tem omenil nove "informativne razgovore" in poligrafska testiranja, na katere so bili "povabljeni" člani Urada za intervencije (UZI). Odgovor se je glasil, da gospod Bohinc preiskave sicer ne vodi in se kot minister vanjo raje tudi ne bi vtikal, da pa bo nekoč nedvomno končana, takrat bomo pa videli. Kot posebej zanimiv pristop je potem razvil možnost civilne družbe, da kadar v posameznem primeru iz tega ali onega razloga ni zadovoljna s posameznim policijskim poročilom, opravi lastno preiskavo in svoje rezultate javno primerja z izsledki policistov.

Če bi v publiki sedel sir Arthur Conan Doyle, bi nedvomno hlipal od navdušenja, dr. Darij pa lahko torej začne intenzivno razmišljati o tem, da bi najel gospodično Marple. Borut Brumen iz UZI-ja je neposredno zatem načel uradne izsledke primera Belina, torej večni spomenik slovenski policijski raziskovalni žilici in zmožnosti zdrave dedukcije: ko pridejo v javnost take naravnost groteskne ugotovitve, ali ostane res prav vse v rokah civilne družbe? Minister Rado je odvrnil, da ostane nezadovoljnemu obravnavancu vedno inštitut pritožbe na delo policije, letno da jih je nekje okrog 1600, s tem da vsako "zelo resno pretresejo", no, vsekakor na vsako "formulirajo odgovor", ki se naslovniku morda vedno ne zdi zadovoljiv, je morebiti včasih preveč formalen, vendar pride na ta račun potem pogosto do disciplinskega postopka za posameznega policista. Že dalj časa se resno razmišlja tudi o policijskem ombudsmanu, kar ima neznansko pripomoči k "nevtralizaciji subjektivne obravnave", ker je, ne bojmo se reči, policijskih nepravilnosti tako ali tako precej več, kot se o njih piše v medijih.

Kakšna je bila ministrova reakcija, ko je v časopisju zasledil očitno klobaso, da obritoglavski napad "naših fantov" na tri Afričane ni imel nobene rasistične podlage? "Šlo je za prenagljeno in ne dovolj utemeljeno oceno policistov." Ampak proti njej niste javno nastopili! "Kritiko lahko sprejmem, res nisem, a se na moji poziciji preprosto ni mogoče opredeljevati do prav slehernega vprašanja. Saj vem, zdaj boste rekli, da to ni bilo kar sleherno vprašanje ... Ampak mehanizmi so funkcionirali, funkcionirali so z napako, in tako je pač bilo!" Pa se sploh smete na lastno pest javno opredeljevati do takih vprašanj, ne da bi bil Drni jezen? "Seveda, a s stališčem ne smem vplivati na potek postopka, poleg tega pa imam na voljo manj informacij kot sami preiskovalci."

Andrej Kurnik je nato razvil precej tehtno tezo, da pričakujejo prisotni od visokega uradnika nekaj več kot poznavanje procedur in normativnih okvirov, v čemer je minister Rado brez nadaljnjega seveda super, da pa se pričakuje od njega tudi neka politična odgovornost. Minister da pa je v pretekle pol leta odgovoren predvsem za to, da je Slovenija izgubila status demokratične države in da se čedalje bolj vzpostavlja represija nad vsem, kar oblastnikom ni neposredno po volji. Pri tem pa je moč še najmanj razumeti to, na kakšen način ustreza tako stanje današnjemu sogovorniku osebno, zakaj ga torej vsaj implicitno pomaga soustvarjati? "To nikakor ne drži in mi taka klima seveda sploh ne ustreza! Če karkoli prispevam, gre za mojo podzavest!" Prav je, da je prišel, in se tako na lastne oči prepričal, kakšno sliko represivca sovražnika je začel - po lastnem mnenju krivično - predstavljati nekaterim. "Zagotavljam vam, da če je karkoli, tega ne počnem zavestno!"

Minister Rado je imel potem priložnost strpno poslušati še zvrhan koš nadaljnjih pomislekov in zbadljivk, ki so se nanašali tudi na vrsto še kako konkretnih primerov; ob tem je postajal iz minute v minuto bolj razmršen in izžet, a niti za hip manj vljuden in konstruktiven. Glavna težava je bila morda v tem, da so bili njegovi odgovori vedno znova vse preveč salonsko družboslovni in bistveno premalo zažigaško populistični, je pa tudi res, da so se začela na neki točki ponavljati in reciklirati tudi sama vprašanja, tako da eminentnemu gostu kljub glasno izraženemu negodovanju ob taki odločitvi vendarle ne gre preveč zameriti, da je sredi debate izrazil željo, da bi dvourno sedenje na obtožnem stolu zadostovalo, saj je ob pol devetih dogovorjen za partijo tenisa. Zbranim je hvaležen za miroljubni ton dialoga in se obenem nikakor ne slepi, da jih je kakorkoli pomiril oziroma ublažil osti, ki so naperjene proti njemu.

Za svoj trud je bil nagrajen z zmernim kulturnim aplavzom, Andrej Morovič pa mu je v slovo zaželel čim manj uradnega trendovstva tiščanja glave v pesek in čim več priložnosti, ko bo lahko javno rekel: "Ne, meni se pa kot Radu Bohincu to ne zdi v redu!", obenem pa izrazil upanje, da bo gospod minister znal ceniti imenitno PR-priložnost, ki so mu jo danes tu omogočili. Minister jo je znal očitno še kako ceniti, saj je neposredno zatem zagrabil najbližjega otročička in ga z močnimi rokami ponesel k sebi v višave, za Mladino pa je dogajanje komentiral takole: "Vsekakor sem dobil nekaj koristnih nasvetov, obenem pa sem hvaležen tudi za priložnost, da sem lahko pokazal, kako nikakor nisem sovražnik civilne družbe." Pa publika? "Nisem prvič tu, sodeloval sem v par podobnih dialogih in torej poznam čudežno moč in ustvarjalni potencial tega prostora, zame ni to prav nič novega."

Bistveno manj vzneseni so bili potem malce pozneje, ko so na drugem koncu prestolnice nedvomno že na ves glas peli teniški loparji, glasnogovorniki civilne družbe. Če bi iz njihovih izjav potegnili neki destilat, bi se glasil lepo, da je prišel, a to ne pomeni konkretno ama baš nič! "Vidi se, da so naša izhodišča tako različna, da neki pravi dialog sploh ni možen," pravi Andrej Kurnik, "čeprav je pri tem seveda treba upoštevati, da smo mi res aktivisti neke utopične vizije, po kateri na primer ne bi smeli zapirati določenih ljudi samo zato, ker se ... gibljejo. Kot antiglobalisti smo trenutno v položaju krščanstva znotraj nekdanjega rimskega imperija."

"Pozicija politika, ki pride na neko osvobojeno območje, se mi zdi povsem shizoidna." je prepričan Darij Zadnikar: "Ne pravim pa, da razgovor ni bil dobrodošel, saj je tudi ministrova odgovornost, da se čim prej spremeni klima 'varnostnega pretiravanja', ki se že nekaj časa širi pri nas." Glede na lastne izkušnje je skrajno skeptičen tudi Borut Brumen: "Odkar je Bohinc minister, smo se veliko srečevali in pogovarjali, nekih vidnih rezultatov pa ni in ni bilo. Gre za neko naravnost montypythonovsko situacijo, ko se nam politiki ponujajo, da hodijo sem, mi pa potem zgubljamo cel kup neke energije, za katero se bojim, da bi bila bistveno bolje porabljena na kakšen drug način."