Diplomatsko taktiziranje

Predsednik hrvaške vlade Ivica Račan se je pretekli teden odločil zaobiti neobvezno mnenje odbora za zunanjo politiko hrvaškega sabora in poslal predlog sporazuma o meji med Hrvaško in Slovenijo naravnost v obravnavo v sabor. Vendar ne v redno saborsko proceduro, kot trdijo nekateri. Predlog sporazuma o meji naj bi poslanci hrvaškega parlamenta obravnavali na redni seji konec septembra v okviru celovite informacije o odnosih med državama. Razlika je pomembna in dopušča vsaj dve možnosti glede Račanovega taktiziranja. Po prvi naj bi Račan v času do konca septembra skušal "disciplinirati neposlušne" partnerje v petčlanski vladni koaliciji. S prepričevanjem naj bi si zagotovil domnevno potrebno dvotretjinsko večino, ki je ne doseže niti z vsemi glasovi poslancev vladnih strank. Drugačno pojasnilo Račanovega manevra govori o nameri hrvaške vlade, da s političnim taktiziranjem pri slovenski strani doseže dodatne ugodnosti.

Pri tem ne gre za popravke pri predlagani črti razmejitve na kopnem in na morju, kot si želijo upravičeno prizadeti posamezniki na obeh straneh in "dežurni" nezadovoljneži, ki bi si jih obe vladi morali "izmisliti," če se ne bi pojavili. Bistvenega popravljanja sporazuma zagotovo več ne bo. "Za dodatno spreminjanje sporazuma je malo možnosti. Ponovna pogajanja bi odprla veliko vprašanj tistih, ki so nezadovoljni, tudi v Sloveniji," meni dr. Janez Drnovšek. Tega se seveda zaveda tudi Ivica Račan. Pravo smer za iskanje morebitnih dodatnih ugodnosti, ki jih Hrvaška verjetno pričakuje, lahko prav tako zasledimo v izjavi predsednika slovenske vlade minuli četrtek. "Ratifikacija sporazuma o meji v roku dveh do treh mesecev oz. nekje do konca leta bi dala dobre možnosti za rešitev zadnjega odprtega vprašanja: Ljubljanske banke." V igri so torej dolgovi hrvaškim varčevalcem. Njihovo razrešitev je uradna Ljubljana vsa minula leta dosledno preusmerjala v sveženj razprav o sukcesiji premoženja nekdanje skupne države. Hrvaška s tem nikoli ni bila zadovoljna in je tak pristop zavračala. V zadnjem času pa je bilo vse več neugodnih kritik na omenjeno slovensko stališče tudi v mednarodnih političnih ter finančnih krogih. Drnovšek je o tem dejal: "Potrditev sporazuma o sukcesiji je pot za ureditev denarnih vprašanj. Na reševanje teh problemov smo pripravljeni, tudi politično. Pri tem bo potreben paralelni bilateralni pogovor s Hrvaško, in to čim prej." Istega dne je slovenska vlada za ministra svetnika imenovala dosedanjega direktorja urada predsednika vlade Rudija Gabrovca. Po novem bo Gabrovec odgovoren za nasledstvena vprašanja in pooblaščenec za pogajanja o prevzemu poroštva za devizne hranilne vloge v okviru Banke za mednarodne poravnave. Prihod tega "močnega igralca ekipe LB" iz New Yorka v Drnovškov kabinet končno dobiva pravo razsežnost.

V sklopu reševanja slovensko-hrvaških odprtih vprašanj pa seveda ni mogoče prezreti tudi celovitega urejevanja problema JE Krško. Slovenija si očitno pridržuje pri izdaji dokončnega soglasja k sporazumu, ki ureja to vprašanje, še vedno odprt pogajalski položaj. Ne toliko zaradi nedorečenih zadev v zvezi z nuklearko v Krškem kot zaradi usode razrešitve ostalih zadev v svežnju problemov. Zlasti glede sporazuma o meji. Hrvaška stran ravna v tej igri kljub nasprotnemu videzu zelo dosledno in racionalno. Predsednik vlade Ivica Račan se dobro zaveda, da ga pred jesenskim nadaljevanjem pogovorov z Brusljem glede nadaljnjega približevanja EU čaka opomnik potrebnih nalog. Ureditev mejnih in drugih odnosov s Slovenijo je na tem seznamu zelo visoko. V tem položaju Račanu ne preostaja drugega, kot da se uspe s Slovenijo dogovoriti o čim več nerešenih problemih in ob tem poskuša iztržiti za Hrvaško čim več ugodnosti. Njegova ekipa zanesljivo deluje mnogo manj razglašeno, kot se to komu nemara zdi. V vladni koaliciji podpira sporazum o meji s Slovenijo zgolj njegova stranka SDP. A domneva, da Račan v končni fazi ni sposoben obvladati koalicijskih partneric, je zmotna in lahko pripelje do napačnih sklepov. Vsekakor pa podcenjuje trenutno Račanovo moč na hrvaškem političnem prizorišču.

Kritiziranje predloga sporazuma o meji vseh hrvaških političnih strankah z izjemo SDP v času letošnjega poletja je doseglo vrhunec minuli teden na okrogli mizi hrvaških politikov in znanstvenikov v Zagrebu. Srečanje je organizirala stranka Demokratski center, ki jo vodi dolgoletni Tuđmanov minister dr. Mate Granić. V ostrem nasprotovanju sporazumu so poleg Granića izstopali dr. Davorin Rudolf, strokovnjak za mednarodno pravo, nekdanji pogajalec o meji in tudi Tuđmanov zunanji minister, akademik dr. Vladimir Ibler, ter nekdanji hrvaški veleposlanik v Sloveniji dr. Ivica Maštruko. Svoje očitke in argumente so strnili v trditev, ki po njihovem mnenju preprečujejo Hrvaški podpis sporazuma. Te trditve so: Hrvaška prepušča Sloveniji del svojega ozemlja v Tržaškem zalivu; koridor do odprtega morja je postal del odprtega morja; mednarodno pravo predvideva razmejitev v Piranskem zalivu po sredinski črti, česar sporazum ne upošteva; s sporazumom nastali "trikotnik" je enklava brez povezave s hrvaškim kopnim ozemljem; za taka odstopanja ni resnih političnih razlogov; sporazum je napravljen amatersko in je škodljiv, zato je nujno potrebna mednarodna arbitraža oz. v skrajnem primeru mednarodno sodišče.

Igra se bo torej nadaljevala na notranjepolitičnem področju. Razmere na Hrvaškem zagotovo niso rožnate. Pritisk Haaga za izročitev ali domače sojenje ljudem, osumljenim za zločine v času vojne, ne popušča. Reševanje proračunskega primanjkljaja po receptih Mednarodne svetovne banke najbolj prizadeva že tako osiromašeno večino hrvaškega prebivalstva. Vse to pa ugodno vpliva na povezovanje hrvaške desnice, ki se v svojem političnem in intelektualnem delu nikoli ni odrekla trdemu Blut und boden nacionalizmu. Primer za to so tudi razprave o sporazumu o meji med Hrvaško in Slovenijo. In če Drnovšek pravi, da je Slovenija "svoje opravila", je na drugi strani Račan brez dvoma sposoben in dovolj močen, da tudi "opravi svoje". Vprašanje je samo, čemu bo dal prednost: notranjepolitičnim potrebam in homogenizaciji ali zunanjepolitičnim potrebam in ureditvi odnosov. In če se bo odločil za slednje, kot vse kaže, da se tudi je, kakšna bo njegova cena za tako odločitev?