Boj za slovensko zemljo

Zagotovo ni občine v Evropi, ki bi si o zadevah, ki so izključno v njeni pristojnosti, dovolila soliti pamet od predsednika dežele, države, kaj šele županov ali predsednika sosednje države. Nekaj podobnega se dogaja v primeru goriške občine oziroma novega urbanističnega načrta Gorice, ki bo zarezal v slovensko predmestno naselje Jeremitišče pri zamejskem Štandrežu. Tamkajšnji prebivalci že nekaj mesecev množično protestirajo. Skupaj z levosredinsko opozicijo so k urbanističnemu načrtu vložili že več kot 460 amandmajev, ki jih je desnosredinska koalicija vse po vrsti zavrnila, in kot kaže, bodo prebivalci Jeremitišča še ob zadnje krpe obdelovalne zemlje in ob osem hiš. Že v začetku julija je Rumitarjem prisluhnil novogoriški župan Črtomir Špacapan in s pismom goriškemu kolegu Gaetanu Valentiju v zvezi s sprejemanjem urbanističnega načrta Gorice izzval precej ostre odzive župana in goriškega občinskega sveta, češ da se vmešava v njihove notranje zadeve.

S prebivalci Jeremitišča pa se je ob obisku Nove Gorice in Solkana pred dobrim tednom srečal tudi predsednik republike Slovenije Milan Kučan. Rumitarji so predsednika seznanili z načrti goriške občinske uprave, da bi na območju zaselka gradila nove hale in razširila mednarodno tovorno postajališče ("avtoport"), ki se jim zdi popolnoma nepotrebno spričo bližnje vključitve Slovenije v Evropsko unijo in odpravo carinskih postopkov. Predsedniku so pojasnili, da občinska uprava izvaja nekakšen program uničevanja Jeremitišča. Krajanom je poslala razlastitvene akte, ki predvidevajo uničevanje kmetijskih zemljišč in rušenja dela zaselka. To je po njihovem mnenju hud pritisk na slovensko narodno skupnost v Gorici in je v nasprotju z 20. in 21. členom globalnega zaščitnega zakona, ki pravita, da mora vsak poseg v prostor upoštevati kulturne značilnosti in celovitost ozemlja, na katerem živi manjšina. Danes udejanjati 30 let stare načrte je nesmiselno, poleg tega, menijo Rumitarji, pa želi občinska uprava območje Jerimitišča nameniti dejavnostim, ki jih je mogoče razvijati tudi drugod. Predsednik se je v pogovoru z Rumitarji zavzel za konkretnejša dejanja in menil, da bi bilo treba smiselnost načrtov ponovno pretehtati. Z vsebino pogovorov je predsednik seznanil tudi svojega italijanskega kolega Azelija Ciampija. V pismu je med drugim zapisal, da poseg v prostor, ki temelji na občinskih načrtih iz drugih geopolitičnih časov in razmer, spreminja demografsko in nacionalno strukturo tega območja v škodo avtohtone slovenske manjšine, in dodal, da Rumitarji v tem primeru uporabljajo vse pravne možnosti in so se s tem v zvezi obrnili s posebno poslanico na italijanske oblasti, vendar so ostali brez odgovora.

Predsednikove argumente sta podprli obe krovni organizaciji. Predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič pa meni, da je problem Jeremetišča le del negativnega odnosa, ki ga ima sedanja goriška uprava do slovenske manjšine: "To je edina občinska uprava v deželi, ki je izglasovala dokument proti zaščiti manjšine. Menim, da je to nadaljevanje neke politike, ki se je pokazala že ob pripravah ob praznovanju 1000-letnice Gorice, kjer ni v niti eni pobudi prisotna manjšina, kot da nas ni," pravi Pavšič. Povsem drugačnega mnenja je njegov vrstnik na čelu katoliškega Sveta slovenskih organizacij (SSO) Sergij Pahor: "SSO stoji trdno na stališču, da je treba braniti slovensko zemljo in da gre v primeru Jeremitišča za načrtno politiko raznarodovanja slovenskega teritorija. Sam pa menim, da se pri vsej stvari malce pretirava. Menim, da bi morali problem vzeti kot sredstvo za izsiljevanje nečesa drugega. V zameno bi morali dobiti nekaj nazaj, npr. da goriška občina prizna, da živimo na celotnem teritoriju občine, skratka da smo Slovenci prisotni povsod." Sergej Pahor sumi, da je avtoport le krinka, v bistvu pa gre za povsem zasebne interese. V halah naj bi dobile mesto razne profitne obrti in trgovina.

Podobno mnenje ima tudi novoizvoljeni senator Miloš Budin, ki je bil v italijanski senat izvoljen tudi z glasovi Rumitarjev. Budin meni, da je vprašanje Jeremitišča upravno-administrativno vprašanje znotraj goriške občine. Država s tem vprašanjem nima nič, zato tudi sam kot senator ne more storiti nič. "Jasno je, da Slovenci čutimo pritisk, kot manjšina zmeraj čutimo pritisk, ki je nujen, saj sta celotna okolica Trsta in lep del Gorice zgodovinsko slovenska. Za širitev teh mest pa je treba poseči v ta prostor. V primeru Jeremitišča zagotovo ne gre za nikakršno raznarodovanje. Za razvoj mest in gospodarskih struktur je pač potrebna postopna okupacija predmestij, tako v Italiji kot drugod po svetu."

Jeremitišče oziroma Štandrež sta začela izgubljati slovenski značaj takoj po drugi svetovni vojni. Z gradnjo optantskega naselja na njegovem robu, industrijskih objektov in mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba se je že davno spremenila struktura prebivalstva. Nasploh pa Kras v zadnjih letih vse hitreje izgublja slovensko identiteto. Pa ne zaradi občinskih desnosredinskih svetov. Cene nepremičnin so namreč skokovito naraste in tudi zamejski Slovenci pač hišo prodajo tistemu, ki ima denar.

Bolj kot težave Rumitarjev slovensko manjšino, ki živi v goriški občini, skrbi odnos župana in občinskega sveta do manjšin. Goriška občina je namreč edina občina, ki še danes, dve leti zatem, ko so v Italiji sprejeli zakon o zaščiti jezikovnih manjšin, ni ugotovila in sporočila, kje in ali sploh na njenem ozemlju živi kakšna jezikovna manjšina. Desnosredinska koalicija sicer predlaga dva geta, enega za Slovence, drugega za Furlane.