Breme zgodovine

"Izkopali smo 27 metrov dolg rov, potem smo kopali še pravokotno desno 7 metrov in tam naleteli na kosti. Na razmiku dveh metrov in pol smo našli 24 zdaj že sestavljenih ostankov človeških teles, okrog 35 jih je še v pripravi. Sedem lobanj ima strelne poškodbe. Ker ne vemo, kako dolg je rov, tudi ne vemo, koliko posmrtnih ostankov bomo še našli," je dejal ob bistriškem rovu bunkerju, kjer kopljejo že več kot mesec dni, dr. Borut Štefanič z Inštituta za sodno medicino v Ljubljani. Vsa okostja imajo roke zvezane z žico: "Bile so precej zategnjene. Z žico tudi niso 'šparali'. Našli smo lasne zaponke, dolgo lasišče - kar pomeni, da so med najdenimi tudi ženske. Okostja so zelo poškodovana, saj se je nanje zrušilo ogromno kamenja." Po besedah Štefaniča ni mogoče natanko ugotoviti, kdaj naj bi umrli najdeni v rovu, predvidevajo pa, da gre za povojna leta 1945-46. Dela v nekoč lesenem bunkerju iz varnostnih razlogov potekajo po rudarski tehniki, saj se zgornja drevesa lahko zrušijo, preseneti pa lahko tudi notranje stanje. Vsak dan napredujejo povprečno za en meter.

Iz globin izvlečene kosti po okolici razširjajo poseben, ničemur podoben vonj. Vonj človeških ostankov se zasidra v spomin in še dolgo po ogledu jame spremlja radovedneže, ki pokukajo na hribček, ob vznožju katerega je vhod v bunker. Na celofanu, kjer Borut sestavlja posamezne kosti v smiselno celoto, so poleg gumbov in ostankov oblačil tudi zobne proteze z zlatimi zobmi, ki so že na prvi pogled zelo dobro narejene. Kaj takega si v štiridesetih navadni smrtniki niso mogli privoščiti.

Smrt in molk

"Bunker je bil izkopan med drugo svetovno vojno za delavce v sedanji tovarni Impol, ki je za Nemce delala vojaško pomembne bakrene in druge izdelke. Bistričani, ki so delali v Impolu, naj bi se skrili v bunkerju, zaklonišču med morebitnim bombardiranjem tovarne," je razložil 57-letni domačin, ki je rov obiskal iz radovednosti. "Moji stari starši in oče so delali v tej tovarni. Toda oče ni nikoli omenjal, da bi v tovarni Nemci koga sežgali, kakor se zdaj širijo govorice. Mogoče za to sploh niso vedeli ali niso hoteli o tem govoriti," je pripomnil Bistričan, ki je že kot otrok slišal o bunkerju in skupaj z drugimi mulci celo poskušal izkopavati. "Kakor se govori, je ob koncu vojne Franc Kac, tukajšnji šef OZNE (Oddelek za zaščito naroda), drugače domačin iz Zgornje Bistrice, dobil nalog, a brez spiska. Sam je sestavil seznam obsojenih, večinoma bogatejših ljudi, ki so jih nagnali v bunker. Rov so minirali in ..."

Ljudski mit pravi, da so pred eksplozijo blizu živečim ukazali, naj odprejo okna in se umaknejo stran. Ko je počilo, so šipe ostale cele, nekateri pa so celo še dan po eksploziji slišali krike. Domnevna poglavitna figura pokola Kac naj bi se pozneje preselil na Primorsko in se vračal le občasno, recimo na pogrebe, za zelo kratek čas. "Pozneje se je bistriški zdravnik večkrat obrnil na oblasti, češ da cela Bistrica smrdi. Bal se je, da bodo ljudje zboleli. Zahteval je, da zadevo razkužijo. Zato so gor nasuli še več zemlje, celo minirali naj bi še enkrat. Kac je menda veliko nagrabil. Slišal sem že, da naj bi Kac ukradel Attemsovo zlato krono in z njo v Portorožu odprl slaščičarno - a to so le govorice," je povedal starejši sodelavec pri izkopavanju, Bistričan, ki koplje tudi zato, ker mu ni vseeno. "To delo ni za normalne ljudi," je rekel razkazujoč kost iz bogsigavedi čigave noge, "veste, domačini so me nekajkrat videli na televiziji, pa so me takoj opozorili, da preveč govorim. Dosti vedo, pa si ne upajo povedati - bojijo se."

Te trditve so potrdili tudi pogovori z drugimi Bistričani. Krepak starejši gospod, ki sva ga ujela na zelo urejeni kmetiji blizu Impola, je ostro povedal: "To so bili zmagovalci in so se obnašali temu ustrezno! Ne zdi se mi smiselno, da bi ponovno oživljali več kot petdeset let stare stvari. Poleg tega o tem nič ne vem, ker sem bil štiri leta v izgnanstvu! Nasploh pa to ni stvar novinarjev, ki zadevo po nepotrebnem razpihujejo, ampak zgodovinarjev." Drug starejši domačin se je pogovoru izognil rekoč: "Bil sem v vojski in nato v ameriškem ujetništvu. Nič ne vem." Natakar v restavraciji in prodajalka v trgovini "Pri Kacu" sta se izgovorila s tem, da nista iz Bistrice. Nekaj pa jih je bilo takih, ki so naravnost rekli, da ne bodo spregovorili.

Kdo so?

Napotila sva se v bistriški muzej, ki je v nekdaj Attemsovem gradu, kjer je ravnatelj Zavoda za kulturno dediščino Slovenske Bistrice Stanislav Gradišnik dejal: "Kot novopečenega Bistričana so me posvetili v mit o bunkerju. Vendar, ta tema je še vedno tabu. Prav je, da raziskovanje poteka na strokovni ravni, da se končno ugotovi, kaj je notri in koliko je tega." Gradišnik (sicer brez zgodovinskih dokazov) predvideva, da bi bili med umrlimi v bunkerju lahko tudi predstavniki družine Attems: "Nihče ne ve, kdo so bili nesrečneži. Ti, ki so bežali proti mejam? Ali so bili to domačini? Je bil mogoče med likvidiranimi Emil, eden od petih sinov Ferdinanda Attemsa, ki se je po vojni iz nemške vojske vrnil brez noge? Tudi sam Ferdinand in njegova žena Vanda sta izginila, potem ko sta bila obsojena in pozneje menda zaprta v bistriškem zaporu."

Ljudska govorica se je lotila tudi Emilove proteze, ki naj bi jo nekdanji nemški tankist odvrgel pred bunkerjem. Zunaj zaklonišča so protezo menda takrat našli - od tod tudi prepričanje, da so 24-letnega Emila po bivanju v zaporih in taboriščih OZNE konec 1945 umorili ravno v zgornjebistriškem bunkerju. Zakonca Attems sta bila, po besedah predstavnika Attemsov v Sloveniji, odvetnika Roka Finka, leta 1945 kazensko obsojena na vojaškem sodišču. "Razlog je bil banalen - prodajala naj bi drva Nemcem, v resnici pa je šlo za zaplembo premoženja. Ferdinand, obsojen na dve leti, in Vanda, obsojena na leto in tri mesece, sta po obsodbi izginila. Ravno tako se je izgubila sled za njunim sinom invalidom." Leta 1996 so sodbo razveljavili, izkazalo se je, da sta zakonca s partizani celo sodelovala. "Gre za družinsko tragedijo, še živa brata bi rada poskrbela za ostanke in s tem našla duševni mir. Zato sodelujem s preiskovalnim sodnikom. Nimamo pa kakršnihkoli maščevalnih namenov," je pojasnil Fink, ki se postopkov identifikacije še ni lotil.

Tudi predstavnik komisije za inventiranje povojnih pobojev v bunkerju v Zgornji Bistrici, podžupan Slovenske Bistrice Alojz Vezjak, je sporočil, da ima odkopavanje predvsem spomeniško nalogo: "Namen odkopavanja je, da postavimo obeležje v spomin na umrle ter da bodo svojci lahko dobili mrliški list." Drugačnega mnenja je član prve podobne komisije, ki je bila ustanovljena že pred 10 leti, zgodovinar in geograf Srečko Štajnbaher: "Kolektivna krivda mora biti prenesena na konkretne krivce, da se ne ustvarjajo nove domene, s katerimi se potem manipulira." Prva komisija, ki se je ukvarjala z vsemi žrtvami druge svetovne vojne, je ob koncu svojega delovanja že pred okoli sedmimi leti predlagala strokovni izkop v prisotnosti sodnega izvedenca in ustrezno idejno rešitev o spominski plošči. A stvari so se zavlekle. Druga komisija je brez ustreznih dovoljenj poskusila izkopati ostanke "po domače", pri čimer se je nekaj zemljišča sesulo. Šele tretja komisija se je izkopavanja lotila strokovno. "Če bi se bunkerja lotili prej, bi zadevo izvedli z manjšimi stroški in napori," je dodal Srečko, ki sedaj dela spremlja le prek množičnih občil. O tem, zakaj so sploh začeli odkopavati, pa je podžupan povedal: "Občinski svet je sprejel odločbo, ker je bil pritisk ljudi zelo velik. Govorice so se širile. Zamerili so nam celo Hrvati, ki so v nekem časopisu zapisali, da je v zaklonišču, ki so ga domačini z leti preimenovali v bunker, 3000 trupel Hrvatov," je pojasnil podžupan, ki sam ob dnevu mrtvih prihajajočih Hrvatov še ni videl, je pa že slišal zanje.

Število žrtev torej niha, tudi njihova identiteta, in to, ali so bili ubiti, preden so se znašli v zaklonišču ali po tem, ne bo jasno vse do konca izkopavanj in identifikacije ostankov. Mogoče bodo k razkrivanju zgodovinskih dejstev prispevale osebne stvari izkopanih, na primer že najdena očala v posebej za to urejeni škatlici ali vžigalnik, ki sicer nima nobenih oznak.

Še največ bi menda znal povedati Franc Kac, ki naj bi živel, kot pravi njegova 87-letna sestra, v Luciji pri Portorožu ali v Nemčiji. Sicer pa proti njemu še ni bil sprožen nikakršen sodni postopek. Da bi bili kakršnikoli postopki sploh sproženi, bodo morali strokovnjaki najprej potrditi obstoj kaznivega dejanja. To bo, kot trdi vodja okrožnega državnega tožilstva Maribor, Elizabeta Gjörkös, mogoče šele po koncu izkopavanja, ko naj bi policija začela odkrivati tudi morebitne storilce.