Two beer or not two beer

Trend združevanja domačih podjetij z namenom, da se ubranijo zloglasne konkurence iz tujine, narašča. Zvestobo si obljubljajo večje in manjše banke, večje in manjše trgovinske verige, tudi gradbeniki in proizvajalci avtomobilskih delov se odločajo za skupen nastop na trgu. Te poroke so včasih sicer nasilne, vendar so. Med vodilnima slovenskima pivovarjema pa ne gre niti na silo.

Preteklo sredo je belgijska multinacionalka Interbrew dala izjavo za javnost, s katero je slovenske medije obvestila, da je v procesu ocenjevanja partnerstva s pivovarno Union. Prav tako je v javnost prišlo sporočilo Unionove uprave, da ponudbi Belgijcev za prevzem ne bo nasprotovala, saj naj bi bilo sodelovanje med Ljubljančani in pivovarniško multinacionalko tudi v interesu zaposlenih.

In kdo je snubec? Interbrew je ena najstarejših pivovarn na svetu. Delniška družba iz Belgije ima pivovarne po vsem svetu. Od Kube do Koreje. Svoje pivo prodajajo v 110 državah. Njihov "pivski portfelj" sestavljajo globalna znamka Stella Artois, mednarodne znamke Hoegaarden, Leffe, Bass in Belle-Vue ter lokalne znamke (denimo Ožujsko in Nikšičko pivo), s katerimi želijo biti prvi ali drugi pivovar na določenem marketinškem področju. Zavidljiva je rast podjetja, ki se je od leta 1995 do leta 1999 podvojila. Proizvodnja je v omenjenih letih narasla s 26 na 55,7 milijona hektolitrov in znaša sedaj že dobrih 76 milijonov hektolitrov. V prvi polovici letošnjega leta jim je neto dobiček porasel za 66,5 %, dobiček na delnico pa za 15,6 %. Kakšen zalogaj je za Interbrew pivovarna Union z dobrim milijonom hektolitrov, ni težko ugotoviti. Da se z Belgijci ni dobro bosti, vedo zelo dobro tudi Laščani, ki so za ocenjenih 30 do 40 milijonov mark vredno banjaluško pivovarno letos spomladi ponujali 53 milijonov. Interbrew jih je takrat s ponujenimi 80 milijoni orlov pokosil na celi črti. Tudi v primeru prevzema ljubljanskega Uniona bo cena delnice, ki jo bodo postavili Belgijci, dovolj oddaljena od finančnih zmogljivosti Laščanov, ki imajo natanko 5 promilov manj (ne v pivu) kot 25 odstotkov delnic, kar je zakonska meja, ki še dopušča nakup delnic na trgu brez soglasja urada za varstvo konkurence.

Na spletni strani Belgijcev lahko preberemo tudi poslovno politiko, ki dobro kaže na to, kako se bo v prihodnje godilo ljubljanskim pivovarjem: "Potem ko pridobimo podjetje, vanj pripeljemo nove investicije in iniciative. Denar, namenjen vlaganju, je ustrezno porabljen. Pri vračanju sredstev zahtevamo disciplino. V naše poslovanje je vgrajena zahteva po rasti dobička na vloženi kapital po prevzemu podjetja. Naša filozofija zajema nagrajevanje menedžmenta 'only for superior business performance', kar pomeni, da če ni dobička, tudi nagrad ni." Evropsko. Opa. Tega pa v Sloveniji nismo navajeni. Tukaj bi si lahko vzeli zgled v podružnicah Nove Ljubljanske banke v tujini.

Belgijci dajejo tudi velik poudarek svojemu portfelju znamk, ki je kritični dejavnik izbire piva pri potrošniku. Promocija znamk in oglaševanje sta ključni orodji pri povečevanju ugleda znamke, tržnega deleža in s tem povezanega dobička.

Tako torej delajo ti Belgijci. Kaj pa Laščani in Ljubljančani? V bistvu sta bili obe pivovarni takšnega trdega dela že navajeni od začetka devetdesetih, ko sta hkrati izgubili veliko tržišče. Sedaj bi na tem tržišču lahko stopili skupaj, kar se tiče distribucije in prevzemov tamkajšnjih pivovarn. S pravočasnim skupnim nastopom bi lahko preprečili vstop na trg tudi tako velikim pivovarnam, kot je belgijski Interbrew. Sinergijski učinki skupnega dela bi bili gotovo ugodnejši tako za zaposlene kot tudi za delničarje in državo, če bi se v obeh upravah znali pravočasno dogovoriti o sodelovanju. Da pa se ne bi napačno razumeli. Tukaj nismo proti povezovanju s tujimi družbami. Nasprotno. Prav tuj kapital prinese svež veter v socialistično ekonomijo zvez in poznanstev. Le da v tem primeru ne bi bili samo izvajalci poslovnih procesov, ampak bi lahko sami postavljali pravila poslovanja in učili bivše sodržavljane, kako se vari in prodaja pivo. Ne samo, kako se odpirajo hipermarketi in šivajo avtomobilske prevleke. V jugoslovanskem pivovarstvu to v večji meri že počnejo tuje multinacionalke. Predvsem Interbrew. Laški pivovarji bodo na območju Srednje Evrope in Balkana, kjer so karte (bolje rečeno podstavki za pivo) že razdeljene, ostali nekakšen samostojen otok. Kako dolgo? Slabši položaj Laščanov na trgu ni všeč njihovim delničarjem. In zanimivo: dva večja državna delničarja (SOD in KAD) imata delnice tako v Unionu kot tudi v Laškem. Tukaj pa nastane dilema, komu dati prednost. Rdeči ali zeleni nalepki? Prodati vse Unionove delnice Belgijcem in profitirati iz tega naslova ter obenem v prihodnje pričakovati manj od Laščanov ali obratno. Ne prodati delnic in si obetati manj od Uniona, ki bi ga tako lažje prevzeli v Laškem.

Trend je torej v združevanju. Združevanju, za katero se predsednik uprave v Laškem Tone Turnšek in prvi mož v Unionu Mitja Lavrič nikakor nista mogla dogovoriti. Slednjemu se je Turnšek zameril, ko mu ta ni sporočil, da kupuje Unionove delnice, za kar je moral zvedeti iz medijev. Pozneje v Unionu tudi niso hoteli ničesar slišati o predlogih Laščanov o nekaterih skupnih kapitalskih in distribucijskih povezavah v določenih pivovarnah na območju bivše države. Verjetno so se bali finančno močnejših Laščanov. Gotovo pa je na hladnost Ljubljančanov do snubcev iz Laškega vplivala tudi čustvena komponenta enih in drugih. Silne marketinške akcije, usmerjene v razlikovalen brand image, glede na znamko konkurenta, s katerimi so hoteli vplivati na potrošnike, so očitno imele tudi povratni vpliv. Na upravo in zaposlene. Dovolj velik, da so bili zaposleni za ograjo v Pivovarniški ulici že od junija, ko je Laško kupilo Unionove delnice, alergični na zelene avtomobile s celjsko registracijo.

povezava

povezava