1. 10. 2001 | Mladina 39 | Politika
Proračunski udarci
Poraba, rezanje in polnjenje proračuna
Ropov proračun leti v parlament
© Denis Sarkić
Parlament je pred časom ugotovil, da zakonodajna oblast v teh krajih ni pretirano ugledna. Državni zbor naj bi imel težavo z javno podobo. Da bi ugotovili, zakaj je javna podoba parlamenta slaba, so naročili raziskavo. Objavili so razpis, kandidatov je bilo več, državni zbor in ministrstvo za znanost in tehnologijo, sofinancerja načrtovane raziskave, sta se odločila za projekt Pedagoškega inštituta. Nosilec projekta dr. Igor Ž. Žagar je predlagal, da bi računalnik najprej napolnili s stenogrami zasedanj državnega zbora, potem bi računalnike napolnili še s stenogrami medijskih odzivov na delo parlamenta. Primerjali bi besedišče, ki se pojavljajo med parlamentarnimi dogodki, in besedišča, ki nastopajo v medijskih povzetkih dogodkov. Sledila bi bolj sofisticirana analiza; kako je s poslansko argumentacijo in retoričnimi strukturami? Naročniki raziskave so sestavili pedantno pogodbo. Določili so roke, do kdaj morajo biti oddana raziskovalna poročila, ter sprejeli finančne obveznosti. Raziskovalci so začeli krmiti računalnike z besedili, skenirali so časopisna poročila, ročno so vnašali tiste dele člankov, ki jih je skener ni znal prebrati, ker so bile fotokopije slabe ali podčrtane z zelenimi flomastri. Aprila letos so oddali prvo poročilo - navedli so, kolikšen del gradiva so vnesli v računalnik, kolikšen del je obdelan in pripravljen za analizo, kakšne težave imajo in katerega gradiva državni zbor ni dostavil, ker ga nima. Ob tehničnih težavah, ki so jih nekako premagovali, pa se je pojavil še en problem. Naročnik raziskave namreč leta 2000 - projekt se je začel 20. septembra 2000 - ni plačal niti tolarja, čeprav se je zavezal, da bo decembra 2000 raziskovalcem nakazal prvi obrok. Pedagoški inštitut je prvi obrok prejel šele marca 2001. To pomeni, da so raziskovalci prve mesece delali kot prostovoljni udarniki. V drugi polovici leta 2000 je namreč državni proračun skorajda bankrotiral. Ali kot se reče v politično korektnem jeziku: proračun ni bil likviden. Ko v proračunski zakladnici ni denarja, na ministrstvu za finance ravnajo kot modri politiki. Plačajo tisto, kar morajo nujno plačati. Nujnost pa je politična, ne pa pravna kategorija. Proračun si ne more privoščiti, da ne bi plačeval dejavnosti, v katerih je zaposleno veliko ljudi, proračun si ne more privoščiti, da ne bi plačeval delavcev, ki so organizirani v močan sindikat. Pri raziskovalni dejavnosti pa ne bo nihče zares opazil, če bo nekaj sto raziskovalcev organiziralo stavko. Če bi šli raziskovalci na cesto, ne bi mogli blokirati prometa. No, državni zbor, naročnik raziskave o javni podobi parlamenta, je vendarle naredil še korak naprej. Najprej je nemarno zamujal z izplačilom pogodbenih obveznosti, kljub zamudi pa je zahteval raziskovalno poročilo za leto 2000. Ko so raziskovalci, ki so delali volontersko, poročilo napisali, je državni zbor sklenil raziskovalno poročilo recenzirati. Prva faza raziskave o javni podobi parlamenta je namenjena krmljenju računalnikov, poročilo raziskovalcev je navedlo, da so kljub zamudi pri izplačilu potrebnega denarja v mašino vnesli okrog 80 odstotkov načrtovanega gradiva. Recenzent pa je ob tem ocenil, da je poročilo nezadovoljivo. Menda zato, ker poročilo ni skladno s projektom, ker ni kakovostno opravljeno in ker ni uporabno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 10. 2001 | Mladina 39 | Politika
Ropov proračun leti v parlament
© Denis Sarkić
Parlament je pred časom ugotovil, da zakonodajna oblast v teh krajih ni pretirano ugledna. Državni zbor naj bi imel težavo z javno podobo. Da bi ugotovili, zakaj je javna podoba parlamenta slaba, so naročili raziskavo. Objavili so razpis, kandidatov je bilo več, državni zbor in ministrstvo za znanost in tehnologijo, sofinancerja načrtovane raziskave, sta se odločila za projekt Pedagoškega inštituta. Nosilec projekta dr. Igor Ž. Žagar je predlagal, da bi računalnik najprej napolnili s stenogrami zasedanj državnega zbora, potem bi računalnike napolnili še s stenogrami medijskih odzivov na delo parlamenta. Primerjali bi besedišče, ki se pojavljajo med parlamentarnimi dogodki, in besedišča, ki nastopajo v medijskih povzetkih dogodkov. Sledila bi bolj sofisticirana analiza; kako je s poslansko argumentacijo in retoričnimi strukturami? Naročniki raziskave so sestavili pedantno pogodbo. Določili so roke, do kdaj morajo biti oddana raziskovalna poročila, ter sprejeli finančne obveznosti. Raziskovalci so začeli krmiti računalnike z besedili, skenirali so časopisna poročila, ročno so vnašali tiste dele člankov, ki jih je skener ni znal prebrati, ker so bile fotokopije slabe ali podčrtane z zelenimi flomastri. Aprila letos so oddali prvo poročilo - navedli so, kolikšen del gradiva so vnesli v računalnik, kolikšen del je obdelan in pripravljen za analizo, kakšne težave imajo in katerega gradiva državni zbor ni dostavil, ker ga nima. Ob tehničnih težavah, ki so jih nekako premagovali, pa se je pojavil še en problem. Naročnik raziskave namreč leta 2000 - projekt se je začel 20. septembra 2000 - ni plačal niti tolarja, čeprav se je zavezal, da bo decembra 2000 raziskovalcem nakazal prvi obrok. Pedagoški inštitut je prvi obrok prejel šele marca 2001. To pomeni, da so raziskovalci prve mesece delali kot prostovoljni udarniki. V drugi polovici leta 2000 je namreč državni proračun skorajda bankrotiral. Ali kot se reče v politično korektnem jeziku: proračun ni bil likviden. Ko v proračunski zakladnici ni denarja, na ministrstvu za finance ravnajo kot modri politiki. Plačajo tisto, kar morajo nujno plačati. Nujnost pa je politična, ne pa pravna kategorija. Proračun si ne more privoščiti, da ne bi plačeval dejavnosti, v katerih je zaposleno veliko ljudi, proračun si ne more privoščiti, da ne bi plačeval delavcev, ki so organizirani v močan sindikat. Pri raziskovalni dejavnosti pa ne bo nihče zares opazil, če bo nekaj sto raziskovalcev organiziralo stavko. Če bi šli raziskovalci na cesto, ne bi mogli blokirati prometa. No, državni zbor, naročnik raziskave o javni podobi parlamenta, je vendarle naredil še korak naprej. Najprej je nemarno zamujal z izplačilom pogodbenih obveznosti, kljub zamudi pa je zahteval raziskovalno poročilo za leto 2000. Ko so raziskovalci, ki so delali volontersko, poročilo napisali, je državni zbor sklenil raziskovalno poročilo recenzirati. Prva faza raziskave o javni podobi parlamenta je namenjena krmljenju računalnikov, poročilo raziskovalcev je navedlo, da so kljub zamudi pri izplačilu potrebnega denarja v mašino vnesli okrog 80 odstotkov načrtovanega gradiva. Recenzent pa je ob tem ocenil, da je poročilo nezadovoljivo. Menda zato, ker poročilo ni skladno s projektom, ker ni kakovostno opravljeno in ker ni uporabno.
Ponovimo: financerji so prvi obrok nakazali komaj mesec dni pred oddajo raziskovalnega poročila. Recimo, da se je do zamude pri financiranju projekta prišlo zaradi proračunskega bankrota. Zgodba o raziskovanju ozadja nizkega ugleda parlamenta pa ima širši makroekonomski in proračunski kontekst. Slovenija namreč ne sodi med države, ki bi raziskovalni in razvojni dejavnosti namenjala orjaško količino denarja. Podatki Eurostata, bruseljskega statističnega zavoda, kažejo, da povprečna članica Evropske unije za raziskovalno in razvojno dejavnost namenja 1,86 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Američani namenijo raziskovalni in razvojni dejavnosti 2,58 odstotka BDP-ja, Japonci pa celo dobre 3 odstotke. Slovenija po meritvah Eurostata raziskovalni in razvojni dejavnosti nameni 1,42 odstotka BDP-ja. Roko na srce, med državami, ki kandidirajo za vstop v EU, Slovenija raziskovalni in razvojni dejavnosti nameni največji delež. Čehi, denimo, namenjajo 1,27 odstotka, Poljaki 0,73 odstota, Madžari pa 0,68 odstotka.
Ko je Slovenija postavljena v družbo vzhodnoevropskih držav, izgleda kot država, ki je relativno naklonjena raziskovalni in razvojni dejavnosti. Ko je postavljena v družbo zahodnih držav, izgleda kot država, ki je raziskovalno-razvojna sfera ne zanima pretirano. Ko pa so številke, ki govorijo o proračunskem deležu, namenjenem raziskovanju, postavljene v časovno perspektivo, krivulja raziskovalcev ne navdaja z optimizmom. Proračun za leto 2001 je raziskovani dejavnosti namenjal 0,65 odstotka BDP-ja, projekcije pa kažejo, da bo leta 2002 ta delež padel na 0,62 odstotka, leta 2003 bo zdrsnil na 0,61 odstotka, šele leta 2005 pa naj bi se povzpel na 0,70 odstotka. Kljub temu, da naj bi proračunski delež, namenjen raziskovalni in razvojni dejavnosti, leta 2002 in 2003 drsel navzdol, je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, ko se je prejšnji vikend na Brdu pri Kranju končal vladni del proračunske debate, zadovoljno izjavil, da gre za "razvojni proračun".
Mit o razvojnem proračunu
Imperativ, da mora biti proračun "razvojno naravnan", v političnih krogih obstaja že nekaj let. Če nas spomin ne vara, je sintagmo o "razvojno naravnanem proračunu" pred leti patentirala Združena lista. Kljub temu, da sintagma zveni precej učeno, pametno in koristno, definicije, ki naj bi natančneje opredelila, kakšen naj bi bil "razvojno naravnan proračun", v zadnjih letih nismo slišali. Predsednik vlade dr. Drnovšek je razvojno naravo proračuna za leto 2002 postavil v kontekst dejstva, da bo proračun za leto 2002 več denarja namenil investicijam. Investicije bodo, če bo vladni predlog potrjen tudi v parlamentu, narasle za indeks 124. Vprašanje pa je, ali je rast deleža, ki ga bo proračun namenil investicijam, res dokaz o razvojni naravnanosti proračuna. Predvsem pa se zdi - na to opozarjajo na Gospodarski zbornici -, da bi bilo bolj racionalno, če bi država gospodarstvu pobrala manj davkov, potem pa bi se z investicijami ukvarjalo gospodarstvo. Investicije, ki jih vodi država, so namreč praviloma manj racionalne od investicij, ki jih izpelje gospodarstvo.
Dokumenti, ki spremljajo proračun za leto 2002, govorijo še o nekaterih imperativih. Eden od njih je ta, da mora Slovenija oblikovati "na znanju temelječo družbo". Tudi ta imperativ je, če pogledamo proračunske dokumente, ki govorijo o srednjeročnih finančnih trendih, pod vprašajem. Državni proračun je leta 2001 izobraževanju namenjal 4,79 odstotka BDP-ja, projekcije makrofiskalnega scenarija pa govorijo o tem, da bi leta 2002 iz proračuna za izobraževanje namenili 4.72 odstotka BDP-ja, do leta 2005 pa naj bi ta delež zdrsnil na 4,37 odstotka. To pomeni, da bo proračun kljub imperativu o oblikovanju "na znanju temelječe družbe" v prihodnjih letih izobraževanju namenjal nižji proračunski delež. Res je sicer, da se izobraževanje ne napaja zgolj iz državnega proračuna, pač pa nekaj denarja prispevajo tudi lokalne skupnosti. Vendar to ne bo zadoščalo. Zato se zdi, da sedanja vladajoča koalicija uresničevanje imperativa o oblikovanju "na znanju temelječe družbe" načrtuje tako, da bi znaten del javnih izobraževalnih storitev privatizirala. Mimogrede, mednarodno primerljivi kazalci govorijo o tem, da je leta 1998 vsota državnega in občinskih proračunov ter drugih neproračunskih virov, namenjenih izobraževanju, znašala 5,8 odstotka BDP-ja. Priporočila Unesca pa govorijo, da naj bi države izobraževanju namenjale 6 odstotkov BDP-ja. Če na hitro pogledamo v okoliške države, ugotovimo, da v Skandinaviji države izobraževanju namenjajo okrog 8 odstotkov BDP-ja. Tudi Estonija, ena najbolj perspektivnih ex-komunističnih držav, izobraževanju namenja 6,9 odstotka BDP-ja. Res pa je, da članice EU glede deleža BDP-ja, namenjenega izobraževanju, nimajo enotne politike. Grčija, denimo, izobraževanju namenja 3,7 odstotka BDP-ja,
Obramba in zaščita
Aktualna politična retorika omenja še eno politično prioriteto. Slovenija naj bi postala članica Nata. Pustimo ob strani vprašanje, ali je to pametno oziroma ali je vabilo v Nato sploh verjetno. Če smemo soditi po proračunskih projekcijah, vstop v Nato v resnici ne sodi med politične prioritete. Delež BDP-ja, namenjen obrambi, je namreč leta 2001 znašal 1,35 odstotka. Makrofiskalni scenarij za prihodnja leta govori o tem, da se bo delež BDP-ja, namenjen obrambi, gibal med 1,30 in 1,4 odstotka BDP-ja, torej se ne bo občutno povečeval. Neprimerno bi bilo, če bi te številke primerjali z leti, ko je bila Slovenija še del SFRJ, ta pa je za "obrambo" (ki v resnici ni bila obramba, pač na priprava na vojaški puč) namenjala okrog pet odstotkov BDP-ja. Bolj primerna je primerjava z letom 1994, ko je obrambni proračun obsegal 1,85 odstotka BDP-ja, do leta 2000 pa je zdrknil na 1,21-odstotni delež. Obrambno ministrstvo je med letošnjimi proračunskimi pogajanji doseglo le simbolično realno rast proračunske vsote.
Precej bolj zadovoljni pa so na ministrstvu za notranje zadeve oziroma v policiji. Ker mora Slovenija v letu 2002 na južni meji vzpostaviti schengenski režim, proračun za leto 2002 policiji namenja slabih 52 milijard, realna rast proračunskega deleža ministrstva za notranje zadeve pa znaša okrog osem odstotkov.
Davek na tveganje
Opazovalci vladnih proračunskih pogajanj navajajo, da se je ena najtežjih rund odvijala prejšnji vikend sredi noči, ko so se ob 23.00 na avdienci pri pogajalcih ministrstva za finance oglasili pogajalci ministrstva za zdravje. Pogajanja so trajala tri ure, ekipa dr. Dušana Kebra pa je do druge ure ponoči dosegla, da bo proračun zdravstvenega resorja v letu 2002 realno za desetino večji od letošnjega proračuna. Ob tem moramo dodati, da proračun ministrstva za zdravje predstavlja le manjši del javnega denarja, namenjenega zdravstvu, saj glavnino predstavlja proračun Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Povečanje proračuna ministrstva za zdravje bo namenjeno predvsem investicijam, ki jih je parlament pred leti s posebnimi zakoni že predvidel, ko pa je potem sprejemal proračune, zakonskih obljub glede zdravstvenih investicij ni spremenil v konkretne finančne obveznosti.
Proračunska pogajanja med predstavniki zdravstvenega ministrstva in financarji so prinesla tudi zanimivo novost. Ministrstvo za zdravje je namreč finančnikom predlagalo, naj poviša trošarine za tiste izdelke, ki povečujejo zdravstveno tveganje. To pa so alkoholne pijače in cigarete. Ob tem je hecno, da je ideja ministrstva za zdravje v vladajoči koaliciji doživela nenavadno razčlenitev. Koalicija bi se strinjala z višjo obdavčitvijo piva in žganih pijač, ne bi pa se strinjala z višjo trošarino za vino. Če bi parlament sprejel odločitev, da zaradi večjega zdravstvenega tveganja (in s tem posledično višjih stroškov zdravljenja) dodatno obdavči pivo in žgane pijače, vina pa ne, bi imela takšna odločitev elemente protiustavnosti, saj proizvajalci piva in žganih pijač ne bi bili v enakopravnem položaju kot proizvajalci vina. Tudi zapriseženi uživalci piva ne bi bili v enakopravnem položaju z zapriseženimi uživalci vina. Uživalci piva bi morali za relativno bolj tvegano življenje plačati dodaten davek, uživalci vina pa kljub relativno bolj tveganem življenjskem slogu ne bi plačali dodatnega davka.
Če novo proračunsko obdobje po eni strani prinaša višje davke na alkohol in tobak, pa po drugi strani avtorji proračuna pričakujejo nižje davke na plačo. Izračuni Gospodarske zbornice namreč kažejo, da se je prav davek na plače v zadnjih petih letih najbolj razbohotil. Če je znašala povprečna stopnja davka na plače leta 1996, ob uvedbi, 3,3 odstotka, je v prvi polovici leta 2001 znašal že 5,2 odstotka.
Kaj pa socialno partnerstvo?
Vlada je prejšnji vikend, v urah, ko spodobni državljani že spijo, sprejela predlog proračuna. Predlog proračuna je uspela pripraviti pravočasno. Uspeh je toliko večji, ker je sprejela proračunska predloga za leti 2002 in 2003. Ob tem pa je vlada pozabila na usoden detajl. Proračunske papirje je sprejela v trenutku, ko se pogajanja s sindikati o plačah v javnem sektorju za leto 2002 še niti začela niso. Kljub temu, da je vlada proračunske parametre že potrdila, obstaja ena orjaška proračunska neznanka. Namreč - kolikšne bodo plače uslužbencev v javnem sektorju? Teh je 150 tisoč. Če vlada še vedno vztraja pri načelih socialnega partnerstva, proračuna ne more sprejemati, če ne ve, kakšni bodo rezultati pogajanj o plačah s sindikati javnega sektorja.
Proračunska debata potuje v parlament. Priložnost, da parlament izboljša svojo javno podobo, je odlična.