Kdo je lastnik slovenskega športa?

Športna politika mora tako ali tako spodbujati lastninjenje, ker so časi, ko je bilo vse družbeno, "last vseh", minili. Kot vse dejavnosti se mora usmerjati k tržnemu sistemu in ne k monopolu. Za oboje, aktivne in pasivne spremljevalce športa, je treba ustvariti ozračje, kjer bodo društva, gospodarske družbe, zavodi, javni in zasebni, tekmovali med seboj, saj se bo s tem izboljšala kakovost igralcev in servisnih storitev za državljane.

Če bo privatizacija NK Olimpija izpeljana, kaj bi predlagali potencialnim kupcem? Komu naj plačajo, kaj naj plačajo?

Logično je, da nogomet na takšen način, kot se razvija pri nas, dolgo ne bo mogel obstati. Po časopisih beremo veliko o črnem trgu, veliko je plačevanja pod mizo, veliko je zadev, ki nimajo podlage v pravnih aktih. Proces lastninjenja bo morala izpeljati Nogometna zveza Slovenije (NZS) s pomočjo države. Govorimo o ravni, ko gre za plačane igralce, kjer gre za prejemke, ki presegajo določeno raven in kjer kupujejo igralce, da bi bil klub uspešnejši. To poznajo v vseh evropskih zakonodajah. Limit, kjer klub že mora biti gospodarska družba, je v Franciji recimo 10,000.000 SIT. Olajšave za plačila igralcev pri naši davčni zakonodaji pa so tudi predvidene, gre za 40 odstotkov. Naša davčna zakonodaja še zdaleč ni neugodna, če jo seveda znaš izkoristiti. Začeti morata nogometna zveza in združenje prvoligašev, saj se tako nizka kakovost klubskega nogometa za tako velik denar ne bo več dolgo prodajala.

Govorimo o lastninjenju Olimpije, ki je lani zapravila 5 milijonov DEM, in o Mariboru, ki je menda porabil 7 milijonov DEM, na drugi strani pa je treba v gospodarstvu že pri veliko nižjih številkah funkcionirati kot resno podjetje.

Skozi račune slovenskih nogometnih klubov je šlo lani 4,5 milijarde SIT.

Tu gre samo za legalni denar.

Pa je že ta vsota ogromna in pomislite, kakšen pritisk se izvaja na lokalne skupnosti, da pomagajo zbrati denar. Verjamem, da bi za ta denar lahko gledali večjo kakovost, toda pri nas igrajo in k nam prihajajo igralci srednjega ali nižjega jugorazreda. Zato je stadion v Ljubljani povsem prazen, ko igra Olimpija, in nabit, ko igra reprezentanca.

Klubi potrebujejo lastnike, ki bi lahko bili tudi med navijači ...

Če bi imeli čiste račune in zaupanje, bi bili vsi pripravljeni investirati tudi sami. Že po sedanjem zakonu o društvih, za kar so praktično registrirani vsi klubi, bi morale biti vse transakcije jasne. To je zapisano tudi v 7. členu zakona o društvih. Delovanje društva je javno. V bistvu to ni kot pri gospodarskih družbah, da bi to lahko bila poslovna skrivnost.

Torej bi morali klubi novinarjem na vsa vprašanja o cenah prestopov brez pardona odgovarjati ...

Vsekakor morajo omogočiti vpogled, ker gre za zakon o društvih. Razen če ni klub registriran kot podjetje, vendar mislim, da v naši prvi nogometni ligi klubi, ki bi bili podjetja, ne tekmujejo. Na potezi je nacionalna zveza in vem, da imajo tam načrt, kako priti do klubov gospodarskih družb, ki bi nadomestili sedanjo organiziranost v prvi ligi.

Govori se, da naj bi Olimpijo v košarki prevzeli tujci. Komu naj tujec plača kupnino?

Najprej je treba klub spremeniti v gospodarsko družbo. Potem je treba ugotoviti, kdo je lastnik tega kluba in kolikšna je vrednost kluba. V športnih društvih se je skoraj 70 odstotkov sredstev pridobivalo z zasebno iniciativo, članstvo, sponzorji, 30 odstotkov ali več pa sta prispevali lokalna skupnost in država. Tu je treba ugotoviti vlaganja iz preteklosti. Zagotovo je nekaj zasebnih sredstev, pa tu ne mislim zaposlenih v klubu, ki so bili tako ali tako plačani. Recimo, če govorimo o Zmagu Sagadinu in Radovanu Lorbeku, ki sta profesionalca, zaposlena v klubu, ne pa lastnika Olimpije v teh vloženih odstotkih, ker sta že tako dobivala zaslužek v obliki plače in nekaterih drugih prejemkov. Treba je pogledati, kdo so bili ustanovitelji društva, kdo so bili vseskozi člani, tu so še sponzorji, navijači, ki so prispevali svoj delež z vstopnicami ... Ovrednotiti je treba, koliko je društvo vredno, in napraviti privatizacijsko shemo. Ali gre 30 odstotkov v športne sklade, recimo v fundacijo, ki nato razdeli ta sredstva. Potem 30 odstotkov lokalni skupnosti, 20 odstotkov za interni notranji odkup. To v društvih še ni dorečeno. Tu bi se lahko marsikdaj zgodila krivica. Nekdo je recimo napravil pet teniških igrišč prostovoljno, potem pa se je umaknil iz društva. Tu imamo način solastništva ali brezplačne uporabe za dogovorjeni čas za vsako društvo posebej, ker noben klub ni povsem enak. Če bi to vse podržavili, pa tudi ne bi bilo prav, ker bi izgubljali članstvo, prostovoljce. Vseh društev ne bi niti poskušali sprivatizirati. Gre samo za tiste večje klube.

Katere klube in v katerih športih je treba hitro sprivatizirati?

Olimpija v nogometu in košarki, Maribor v nogometu ... Zagotovo je treba spremeniti v gospodarske družbe nogometne klube prve lige, ki prodajajo igralce v tujino z namenom povečati sponzorsko možnost, in nato preoblikovati njihovo lastnino. V košarki sodijo v ta krog morda štirje klubi, ki bi lahko funkcionirali tržno. Vendar, da ne bo nesporazuma, ne v celoti tržno. Nam je veliko do tega, da tem gospodarskim družbam v določenem delu omogočimo konkurenčnost, ker je tu javni interes. Naš javni interes seveda ni, da plačujemo velike zaslužke igralcev in trenerjev, temveč tisti del, da bodo državljani te tekme gledali po malo nižjih cenah.

Sem sodita še oba hokejska kluba.

Poleg njiju pa še rokometni klub. Ta profesionalni del bi lahko ob sponzorjih preživel. Seveda pa še dva do trije tekmovalci v smučanju. Meja med profesionalci in amaterji je določena s plačili.

Jure Košir bi imel svoj d. o. o.?

On je profesionalec, in kdor se tega ne zaveda, je naiven. Je samostojni športnik in po našem zakonu o davku na dodano vrednost pri dohodnini upravičen do 40 odstotkov neobdavčenih sredstev. To ima naša zakonodaja precej dobro urejeno.

Status pa je treba pridobiti?

Postopek pridobitve je zelo lahek. Že sedaj imamo več kot 300 registriranih športnikov. Tega košarkarji Uniona Olimpije niso izkoristili. S tem bi prihranili 100 milijonov SIT sredstev, ki jih terja davkarija ali, če smo natančni, 40 odstotkov denarja. Šele sedaj so se začeli vpisovati, prej pa jih je bilo le deset. Sedaj jih je okoli 70.

Kaj pa nogometaši?

Ker je davčni strokovnjak Ivan Simič tudi nogometaš, je to že prej svetoval klubom, in nogometašev je registriranih že več kot 300.

Košarkarji Olimpije bi torej lahko privarčevali 40 odstotkov. Ali ni čas za njihovo takojšnjo privatizacijo, ne pa da zgolj prosjačijo naokoli? Druga stvar je, kako bodo ta dva milijona DEM plačali državi.

Sami se zavedajo, da so napravili napako in da bodo dolg plačali v šestih mesecih z obrestmi vred. To omogoča tudi zakon. Glede pomoči klubu in privatizacije se zdi, da se je klub že obrnil v smer privatizacije. Tu sta Olimpia, d. o. o., pa podjetje Sidro pri jadranski ligi.

Se ne gre bati, da bodo trije ali štirje bogato plačani uslužbenci, ki sodijo med najbolje plačane Slovence, klub sami sprivatizirali in postali njegovi lastniki?

KK Olimpija je zdaj društvo, kjer se mora vsak presežek prihodkov nad odhodki vlagati v dejavnost, lahko pa bi se prelival tudi v nenadzorovane stroške. Velika plačila trenerjev in drugih funkcionarjev v klubu ter ugodnosti, kot so avtomobili, oprema, telefoni, potovanja, reprezentanca, zastopanje odvetnikov, ekspertize ... Jasno pa je, da je to treba pregledovati in nadzorovati. Ugibanja ne vodijo nikamor. Ob morebitni privatizaciji je treba natančno pregledati, ali je vse po pravilih.

Kaj pa je s Planico? Jo lahko privatiziramo in jo kdo potem tudi upravlja?

Zasebna lastnina zemljišč, na katerih stoji športni objekt v Planici, povzroča veliko težav, ko gre za objekt mednarodnega pomena, ker najemnina presega dejansko vrednost zemljišča. Lastniki Planice so dejansko Ratečani, okoliški kmetje. Za objekt je dala država že več kot milijon DEM in pol. Organizacijski odbor Planica enkrat na leto tam pripravi tekmo. OK Planica ni pravni subjekt, temveč sodi pod Smučarsko zvezo Slovenije. Oni zbirajo sponzorska sredstva, enkrat na leto pripravijo tekmo in to je vse. Potem pa so tu še drugi akterji, d. o. o.-ji pa športno društvo, turistično društvo, klub ljubiteljev ... To je, kot če bi šli gledat po Sloveniji katero od famoznih športnih društev. Tu je pogosto zraven še kakšen d. o. o., pa še kakšen zavod, pa dva bifeja ... Za nas sta pomembna prireditev in okolje, kjer je tekma. Lastniška razmerja pa pričajo o tem. Tam je zasebna lastnina, lokalni skupnosti je veliko do tega, da se problematika reši, prav tako državi. Toda če zadeva ne bo štartala iz Kranjska Gore, ne bo kakšne velike možnosti. Tam se bo zmanjšalo število subjektov na tem področju. Ali je to smučarska zveza ali je to lokalna skupnost ali je to športno društvo Rateče? Mislim, da so se poenotili, da bi to bilo športno društvo Rateče, kjer so zbrani vsi lastniki in organizatorji prireditve, in to je najboljša rešitev.

Privatizacija objektov je veliko bolj zoprna kot pri klubih. Samo Ljubljana ima 400 takšnih objektov, vsa Slovenija pa menda več kot 3000. V Ljubljani so nekateri športni parki veliki kot kak manjši kraj, Ilirija, Železničar, Slovan, v Mariboru Ljudski vrt, športni park Tabor ... To so zadeve, ki so povsem primerljive s privatizacijo velikih podjetij v začetku devetdesetih let.

Prejšnja družbena lastnina naj bi prešla v last društev, ki imajo domicil na tistem koncu, razen če lokalna skupnost lastnine ne razglasi za objekt javnega interesa in potem društva uveljavljajo svoje vloženo delo, kar pravi 64. člen zakona o športu. Večini društev ni uspelo, nekaterim pa je. Predvsem pri objektih prejšnjih rekreativnih zadružnih domov. Nekateri so se registrirali kot klub, zveza, občani pa so v preteklosti vlagali prek prostovoljnih, stvarno tako rekoč nedokazljivih vložkov. A kar naenkrat se je družbeno spremenilo v društveno, se pravi v pravnem pogledu iz javnega v zasebno pravno obliko lastnine; zakon o društvih spada pod zasebno pravo. Zato bi bilo nepošteno, če bi to lastnino uporabljali tisti, ki niso stvarno vlagali. Vedeti moramo, kdo je lastniški upravičenec, uporabnik oziroma upravljavec in kdo uživa koristi. Lokalna skupnost pa bo morala za to skrbeti.

Še vedno pa govorimo o velikih društvih.

Ena od športnih zvez, tista, ki je podedovala Partizane, je ogromna in njena lastnina je velika. Čisto jasno je, da ne premore denarja za obnovo in vzdrževanje teh objektov, čeprav so njeni. Prehod s pravnega področja javnega prava v zasebno je tu še nerazjasnjen. Ali so lastniki tudi nekdanji člani ali sedanji člani, ali so tu še občani, ki so pomagali pri postavitvi objektov? To praktično ni urejeno še nikjer.

Govorimo denimo o Iliriji, h kateri sodijo steza za speedway, nekaj košarkarskih igrišč, nogometni stadion s pomožnim igriščem, notranja dvorana, ogromno poslovnih prostorov, izjemno obiskan lokal Franci na balanci, odbojka na pesku ...

Formalnopravno je v lasti Športne unije Slovenije (ŠUS). Ker pa ta nima denarja za upravljanje objektov, je dala pravico do upravljanja in vzdrževanja direktorju Zveze športnih društev Ilirija. Ta trdijo, da so objekt zgradila in da lastniki objekta niti ne poznajo, se jim je pa uspelo vpisati v zemljiško knjigo. Mesto, ki ni imuno za to dogajanje - objekt propada -, je obnovilo streho, toda to je bil vložek v nemestno lastnino. Očitno je, da se s tem vrednost lastnine povečuje, knjižna vrednost naj bi bila 15 milijonov SIT. Obnovitev strehe, garderoba, dvorana za namizni tenis, vzdrževalna dela pa so letos stali mesto 37 milijonov tolarjev. Lastniku se s tem povečuje premoženje. Mesto je bilo tu med kladivom in nakovalom. Občani bi radi imeli objekt in pritiskajo na mesto. Konec koncev ni nič drugače na stadionu za Bežigradom. Navijači zahtevajo od županje obnovo stadiona. Mesto vlaga v nekaj, kar ni njegova last. Lahko bi obnovo prepustilo lastnikom (cerkvi, SCT, OKS). In kakšen bi bil potem stadion? Ne bi bilo stolov, bil bi neprebeljen. Spet smo pri vprašanju, ali so lastniki sposobni vzdrževati svojo lastnino. Dejansko bi jim lahko postavili pogoj, da če želijo biti lastniki, naj uredijo objekte. Po drugi strani pa v zakonu o društvih piše, da se lastniki ne bi smeli ukvarjati z dejavnostjo, ki ni ustanovna. Sedaj pa se morajo ukvarjati z upravljanjem objektov namesto z organiziranjem športa.

Vsa športna društva z vso lastnino so večinoma v lasti ŠUS-a. Slišati je bilo, da je ta lastnina vprašljiva.

Ker je bila lastnina vpisana v zemljiško knjigo, potem se lahko zaradi pravne varnosti na to zanesete. Vso lastnino imajo vpisano v zemljiško knjigo, rok za pritožbe pa je potekel.

Torej so formalnopravno lastniki večine športnih objektov in gre za eno najbogatejših podjetij v Sloveniji?

Ne bi govoril o podjetju. Tu se zastavlja vprašanje, kdo je lastnik Športne unije Slovenije. Ta ima ljudi, ki so plačani, da opravljajo tekoče posle, vendar oni niso lastniki. Lastniki so nekdanji in sedanji člani teh društev, lokalne skupnosti, skupščina ŠUS-a. Imajo direktorja, skupščino, društva, izvršni odbor, vse pa mora delovati neprofitno. Objektov ne morejo prodajati ali zamenjevati, saj bi se lahko zgodile malverzacije. Zadeva še ni povsem dokončna, ker je sprožen upravni spor in je na ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti zakona o lastninjenju nepremičnin in 64. člena zakona o športu. O tej stvari je res mogoče razpravljati. Če bo ustavno sodišče odločilo, da zadeva ni ustavna, bo moral državni zbor ta del zakonodaje spremeniti. Drugače se ta člen lahko spremeni s spremembo zakona. Sicer pa sta oba, javni in društveni, to je neprofitni zasebni sektor, izpostavljena presoji javnosti.