Parlament in sodišče v postelji s Sovo

Tri veje oblasti, izvršilna, sodna in zakonodajna, so sklenile nenačelno koalicijo. Namesto da bi ena drugi gledale pod prste in nadzorovale druga drugo, se sodna veja trudi, da bi prikrila napake izvršilne veje oblasti, predstavnik zakonodajne veje oblasti pa miži pred napakami izvršilne in sodne veje oblasti. Takšno stanje je skrb zbujajoče. Še bolj zaskrbljujoč je konkretni kontekst, ob katerem je bila nenačelna koalicija sklenjena. Nenačelna koalicija med tremi vejami oblasti je bila namreč skovana v primeru posega v ustavno zajamčene svoboščine in pravice. Nenačelna koalicija je bila sklenjena, ko je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, orodje izvršilne veje oblasti, posegla v ustavno zajamčeno tajnost komunikacij.

Ponovimo znana dejstva: v prejšnji številki Mladine smo objavili umazano zgodbo. Objavili smo zgodbo o tem, da je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija na teroristično dejanje v New Yorku in Washingtonu reagirala z nadzorovanjem elektronske pošte določenih oseb. Trdili smo, da so se pod nadzorom znašle osebe z uglednim akademskim statusom, osebe, dejavne v kulturni in civilno-družbeni sferi. Umazano zgodbo bi lahko napisali na več načinov. Lahko bi jo napisali tako, da bi razkril vse, kar vemo. Odločili sem se, da bomo zgodbo napisal tako, da ta ne bo pornografska. Dovolj je, da je umazana. Ginekološke in urološke detajle, postavljene v veliki plan, smo izpustili. Za to imamo dva razloga. Prvič, ne bi želeli škodovati osebam, ki jih obdeluje Sova. Če bi objavili imena, bi tem osebam naredil veliko škodo, saj bi se gotovo našel kdo, ki bi za njimi kazal s prstom in ob tem sikal: "Tale je pa terorist. Ali pa ima stike s teroristi. Ali pa o njih veliko ve." Drugič, ne želimo ogroziti svojih virov.

Na članek so - med drugimi - reagirali Sova, ljubljansko sodišče in parlamentarna komisija za nadzor tajnih služb. Nobena institucija ni demantirala trditve, da je Sova posegla v tajnost elektronske pošte. Sova torej nadzira elektronsko pošto določenih oseb. To je dejstvo. Zato pa so v Sovi, na sodišču in v parlamentu zagotavljali, da ni prišlo do prekoračitve pooblastil. Predstavnik zakonodajne veje oblasti nas je celo obdolžil, da zavajamo javnost. Morda tri veje oblasti računajo, da bomo v polemiki z njimi spotoma kompromitirali vire ali povedali toliko, da bi škodili integriteti nadzorovanih oseb. Te veselice jim ne bomo naredili. Umazane zgodbe za zdaj ne bomo dopolnjevali s pornografskimi detajli, čeprav dopuščamo možnost, da bomo v to v določenih kontekstih prisiljeni. Bomo pa že tokrat vsem trem vejam oblasti razložili, kam morajo odpotovati, če se želijo naslajati nad pornografskimi detajli obveščevalne dejavnosti.

Ko Sova obmolkne

Sova je sklenila, da tudi sama prispeva nekaj kamenčkov v globalni mozaik, ki ga skušajo med preiskovanjem terorizma sestaviti sestavljajo tuje obveščevalne službe. To odločitev Sove je načeloma pravilna. Zunanji minister dr. Rupel je, ko je za javnost komentiral vojaško akcijo proti Afganistanu, omenil, da Slovenija k skupnemu boju zoper terorizem prispeva z izmenjavo obveščevalnih podatkov. Torej je bila Sova že marljiva. Sova je sklenila tudi, da nekaj podatkov pridela na domačem terenu. Zakon Sovi izjemoma daje možnost, da nadzira pisemski in telefonski promet konkretnih oseb. To pa je možno le, če obstaja "velika verjetnost", da je varnost Slovenije ogrožena. Sova je identificirala osebe, prek katerih bi se lahko pretakale zanimive obveščevalne informacije in na sodišču zaprosile za odločbo, ki je potrebna za izvajanje nadzora elektronske pošte. Sova pa je ob tem pozabila na pogoj, ki ga narekuje zakon: Sova lahko prisluškuje ali nadzira elektronsko pošto le v primeru, če obstaja velika verjetnost, da je ogrožena varnost Slovenije. Do tega trenutka ni noben uradni organ potrdil, da bi obstajala velika verjetnost, da je varnost Slovenije ogrožena. Ravno obratno: več državnih organov je v javnosti nastopalo s pomirjujočimi izjavami o zgolj nizki stopnji ogroženosti. Država se mora torej odločiti: delovanje državne administracije mora biti konsistentno z izjavami te iste države. Ne sme se zgoditi, da del državne administracije govori o nizki stopnji ogroženosti, drugi del državne administracije pa se obnaša, kot da obstaja velika verjetnost, da je varnost države ogrožena. No, agenti Sove se lahko vedno izgovarjajo, da je kriterij zakonitosti njihovega ravnanja ta, ali imajo nalog sodišča ali ne. Ponovimo: Sova je nalog sodišča pridobila. Vendar zgolj nalog sodišča še ni absolutni dokaz, da Sova deluje zakonito.

Sodišče

Bolj zaskrbljujoče je ravnanje sodišča. Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Aleš Zalar je odločitev sodišča, da Sovi izda pisno odredbo, s katero je Sova dobila dovoljenje za poseg v tajnost elektronske pošte, 10. oktobra utemeljil v izjavi za TV Dnevnik. Novinarka je njegovo utemeljitev povzela z besedami: "Zakon dovoljuje zbiranje podatkov tudi, če ne gre za neposredno ogrožanje varnosti Slovenije." Citirana pa je bila sledeča izjava predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča: "Če bi bilo, na primer, ozemlje republike Slovenije uporabljeno za to, da bi nekdo načrtoval ali izvajal mednarodne teroristične akcije v tujini, je seveda (to) lahko grožnja strateškim interesom Slovenije, (zato) zakon to možnost (možnost nadzora komunikacij, op.p.) dopušča."

Trditev, kakor jo je povzela novinarka TV Dnevnika, češ da zakon Sovi dovoljuje zbiranje podatkov tudi v primerih, ko ne gre za neposredno ogroženost varnosti Slovenije, ne zdrži kritične presoje. Zakon o Sovi je napisan izrazito domačijsko. Sova ima pooblastila, da izjemoma ob pomoči prisluškovalne tehnike zbira obveščevalne podatke, ki so pomembni za varnost očetnjave. Ko zakon omenja terorizem, pooblastila za nadzor telekomunikacij daje le v primeru ogroženosti, ki bi se kazala v možni izvedbi "mednarodnih terorističnih akcijah zoper Republiko Slovenijo ter drugih nasilnih dejanjih proti državnemu organu in nosilcem javnih funkcij v Republiki Sloveniji ter tujini." Zakon o Sovi ne omenja globalne mednarodne varnosti. Morda je tako napisan zakon slab. Morda je glede na nove okoliščine, ki so nastopile po 11. septembru, zastarel. Morda. Vendar je poseg v osnovne človekove pravice in svoboščine, ki se pripeti brez pravnega kritja, mnogo večji problem od morebitne nepopolnosti ali zastarelosti zakona.

Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča je skušal zagato, ki je nastala, ker zakon ne daje dovoljenja za nadzor telekomunikacij v primeru, ko morebitni terorizem ogroža varnost kakšne druge države, ne pa Slovenije, skušal rešiti s tem, da se je skliceval na paragrafe, ki ne govorijo o terorizmu. Če bi potencialni teroristi slovensko ozemlje uporabljali za načrtovanje ali izvajanje terorističnih akcij v tujini, bi - tako predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča - taka dejavnost ogrožala strateške interese Slovenije. Ogrožanje strateških interesov Slovenije pa naj bi bil zadosten pogoj za poseg v ustavno zajamčeno tajnost telekomunikacij. Ali res?

Predavanje o besedici "in"

Ker je predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča napel vse sile, da bi opravičil odločitev sodišča, in ker se sklicuje na paragrafe, ki govorijo o strateških interesih države, na pa na paragrafe, ki govorijo o terorizmu, se moramo tudi mi zateči k nepopularnim pravniškim fintam in zajadrati v suhoparno pravno teorijo. Žal, naslednjih nekaj vrstic bo res nekoliko zateženih. Obljubljamo pa, da bo finale tega besedila mnogo bolj zabavno. Skratka: v kakšnem kontekstu zakon omenja strateške interese, ki so menda ogroženi? Zakon pravi takole: "Kontrolo pisem in drugih pošiljk ter nadzorovanje in snemanje telekomunikacij v Republiki Sloveniji dovoli na predlog direktorja agencije s pisno odredbo za vsak primer posebej predsednik okrožnega sodišča, na čigar območju je sedež agencije, če je podana velika verjetnost, da obstaja nevarnost za varnost države, ki se kaže v

- tajnih aktivnostih zoper suverenost, neodvisnost, državno celovitost in strateške interese Republike Slovenije."

Posvetimo se besedici "in", ki nastopa v citiranem paragrafu in je, da se občinstvo ne bi mučilo z iskanjem, tiskana krepko in ležeče. Ko se v zakonih znajde besedica "in", se znajde zaradi prav posebnega razloga. Literat bi namreč na mestu, kjer stoji besedica "in" lahko uporabil tudi besedico "ali". V pravu pa med besedicama "in" ter "ali" obstaja pomembna razlika. Če se v določeni alinei zakona pojavlja besedica "in", morajo biti, če naj ima alinea pravni učinek, izpolnjeni vsi kriteriji, ki jih postavlja alinea. Veznik "in" ima namreč kumulativni značaj. Od teorije k bolj konkretni razlagi: če želi Sova dobiti pooblastilo, da zaradi ogroženosti strateških interesov republike Slovenije šnoflja po elektronski pošti, je to možno le v primeru, ko so izpolnjeni vsi pogoji citiranega paragrafa. Varnost Slovenije mora biti ogrožena zaradi tajnih aktivnosti zoper suverenost in hkrati neodvisnost in hkrati državno celovitost in hkrati strateške interese. Šele ko so hkrati izpolnjeni vsi štirje kriteriji (grožnja suverenosti, grožnja neodvisnosti, grožnja ozemeljski celovitosti in hkrati grožnja strateški usmeritvi), Sova dobi pooblastilo, da brklja po elektronski pošti. Če bi bila zgolj grožnja strateški usmeritvi zadosten pogoj za prisluškovanje, bi zakonodajalec zakon napisal drugače. Uporabil bi veznik "ali", ne pa veznika "in".

Če bi držala teza, da je zgolj grožnja strateškim interesom Slovenije že zadosten pogoj za nadzor telekomunikacij, bi morala Sova nemudoma ozvočiti vsaj pol ducata slovenskih novinarjev in komentatorjev, ker pod vprašaj postavljajo slovensko članstvo v Natu. Slovensko članstvo v Natu je namreč uvrščeno med strateške prioritete. Skepsa pa ogroža strateške interese. Ponovimo: zgolj grožnja strateškim interesom po zakonu o Sovi, kakor je napisan, še ni zadosten pogoj za poseg v tajnost telekomunikacij.

Če bi, hipotetično, mednarodni teroristi s slovenskega ozemlja na skrivaj planirali akcije zoper kakšno velesilo, bi to morda res ogrožalo strateške interese Slovenije, vendar hkrati še ne bi ogrožalo suverenosti, neodvisnosti in državne celovitosti Slovenije. To pa pomeni, da štirje pogoji, ki jih postavlja citirana alinea, niso izpolnjeni.

Ker je zakon o Slovenski obveščevalno-varnosti agenciji predpis, ki ureja posege v ustavno zajamčene pravice in svoboščine, ga je treba brati tako, kot je napisan. Dobesedno. Če tam, kjer bi tajni agenti želeli videti besedico "ali", stoji besedica "in", se mora sodišče držati besedila zakona. Za predpise, ki urejajo posege v ustavne pravice in svoboščine, velja še eno načelo: tolmačiti jih je treba restriktivno.

In parlament?

Trditev, da je Sova ob asistenci sodišča prekoračila pooblastila, ponavljamo. Ocene, da je zakon o Sovi morda slab, pa ne moremo uvrstiti med olajševalne okoliščine. Zakaj ne? Zato ker je tudi parlament, ki je po eni strani sprejel morda neustrezen zakon, vsaj do tega trenutka svojo nadzorno funkcijo izvajal neprimerno. Predsednik parlamentarne komisije za nadzor tajnih služb Jožef Jerovšek je namreč obiskal sedež Sove in se pozanimal, koga nadzorujejo in kako je z zakonitostjo posegov. V izjavi za TV Slovenija je povedal,da se mu zdi poseg Sove v tajnost komunikacij upravičen. "Tudi prek našega ozemlja potekajo nekatere dejavnosti oseb in organizacij, ki potencialno lahko sodelujejo pri terorističnih akcijah," je povedal. Ponovimo še sedemnajstič: obstajati bi morala velika verjetnost, da bi te osebe in organizacije ogrožale varnost Slovenije. Predsednik komisije Jožef Jerovšek je hkrati, kot ga je povzela novinarka TV Slovenija, zatrdil, da so namigovanja, "da Sova nadzira akademike in kulturnike (...), zavajanje ", saj je Jerovšek videl imena nadziranih imetnikov elektronske pošte.

Ker je poslanec Jerovšek Mladino obdolžil, da zavaja javnost, da torej lažemo, moramo na njegovo trditev reagirati zelo ostro. Prvič, Mladina ni namigovala, da Sova nadzira akademike in kulturnike. Mladina je trdila, da Sova nadzira elektronsko pošto oseb z uglednimi akademskimi statusi, elektronsko pošto oseb, dejavnih v kulturni in civilno-družbeni sferi. Podatki, ki smo jih zbrali, so preveč zanesljivi, da bi zgolj namigovali. Trditev, da Sova nadzira elektronsko pošto oseb z uglednim akademskim statusom, oseb, dejavnih v kulturni in civilno-družbi sferi, z vso odgovornostjo ponavljamo. Morda poslanec Jerovšek na seznamu nadzorovanih oseb ni uzrl njemu znanih imen s kroga, denimo, Nove revije ali Društva slovenskih pisateljev. Vendar se kulturna, akademska in civilno-družbena scena niti ne začne niti ne konča z Novo revijo ali Društvom slovenskih pisateljev.

Kot rečeno: pornografskih detajlov te umazane zgodbe ne bomo objavljali. Ker pa poslanec Jerovšek trdi, da zavajamo javnost, ga moramo pozvati, naj stopi v kabino, v kateri si bo sam lahko ogledal tudi pornografske detajle zgodbe. Naj imena s seznama, ki si ga je ogledal, vtipka v kak internetni brkljalnik. Naj jih vtipka, recimo, v brkljalnik www.najdi.si. Ugotovil bo, da naša trditev o nadzoru oseb, ki delajo v najvišji akademski sferi, ki so aktivne v kulturnem življenju in ki so aktivne v zelo pomembnih civilno-družbenih projektih, nikakor ni izmišljena. Ko si bo Jožef Jerovšek ogledal te pornografske detajle, ga bomo pozvali, naj vstopi v drugo kabino. Naj osebe s seznama, ki si ga je kot nadzornik ogledal, vnese v računalniški katalog Narodne in univerzitetne knjižnice. Ali še bolje, imena naj vnese v vzajemno bibliografsko kataložno bazo podatkov. Naša trditev, da Sova bere elektronsko pošto ljudi, dejavnih v najvišji akademski sferi, bo s tem zgolj potrjena. Lahko se zmenimo še za kakšno javnosti dostopno zbirko podatkov. Dokler poslanec Jerovšek ne bo umaknil trditve, da Mladina zavaja javnost, mi zanj trdimo: vlogo nadzornika tajnih služb opravlja površno. Nemarno. Neodgovorno. Neresno. S tem, ko prikriva napake izvršilne in sodne veje oblasti, ogroža ustavno načelo o delitvi oblasti.