Velika posvetitev

Velik, nekoliko čokat gospod je prišel v Slovenijo uradno z namenom posvetiti naslovnega nadškofa krbavskega in apostolskega nuncija v Belorusiji, Slovenca Ivana Jurkoviča. Novi slovenski nadškof in prvi slovenski nuncij je doktoriral iz cerkvenega prava na papeški lateranski univerzi v Rimu, je izobražen diplomat, ki je služboval v različnih državah. Jurkovič je v vatikanskih krogih znan kot strokovnjak za kanonsko pravo in tudi kot poznavalec dogajanja v državah nekdanje Sovjetske zveze. Narava in pomen Sodanovega obiska Slovenije sta bila torej v zvezi s posvetitvijo Ivana Jurkoviča, vendarle je imela tajnikova prisotnost tudi nekatere nekoliko skrite politične značilnosti. A počasi, najprej povejmo, kaj se je sploh dogajalo v ljubljanski stolnici.

Ritus ordinatonis episcopi

Sodano je s spremstvom prišel v Slovenijo že v petek zvečer, na apostolski nunciaturi se je sestal s člani Slovenske škofovske konference, naslednje jutro pa še z Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom. Po tem, ko je obiskal upokojenega nadškofa Alojzija Šuštarja, je na Žalah molil pred spomenikom padlim za neodvisno Slovenijo, točno ob 16.00 pa se je začela slovesnost škofovskega posvečenja. Ko sem malo pred dogodkom na Prešernovem trgu srkal že drugo popoldansko kavo in se skoraj žalostno spogledoval s prihajajočimi nogometnimi navijači, ki so posedali pred velikim zaslonom, postavljenim v čast slovenskim nogometašem, so mimo mene s poudarjenimi koraki hodili lepo oblečeni ljudje. Mudilo se jim je v stolnico, ki je bila že kakšno uro pred začetkom posvečenja dodobra napolnjena s pričakovanj polnimi verniki. Na Prešernov trg je sijalo oktobrsko sonce in moški, oblečen v gorenjsko narodno nošo, s škornji in z nageljnom v gumbnici, si je pred obiskom cerkve naročil sladoled. Ko se je na Tromostovju fotografirala skupina starejših, v lepe gvante oblečenih Italijanov, so se odprla glavna vrata frančiškanske cerkve. Po stopnicah se je proti stolnici odpravil slovenski nadškof in metropolit Franc Rode, obdan še z nekaterimi cerkvenimi dostojanstveniki. Popil sem kavo in stopil za njimi.

Stolnica je bila napolnjena do zadnjega kotička, približno tisoč ljudi se je stiskalo po klopeh in okoli njih, prostor pred oltarjem pa je bil rezerviran za pomembnejše goste. Poleg visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so se resnično množično udeležili dogodka, prišli pa so iz številnih tudi tujih mest, so v prvih vrstah sedeli še Milan Kučan, Franci But in Andrej Bajuk, Ludvik Toplak, Janez Podobnik, Marko Pogorevc in njegov namestnik Andrej Anžič, pa še Lovro Šturm, Anton Drobnič, Jože Strgar in v uniformo malteškega viteza oblečeni Jožef Bernik. Pisana druščina je bila razen pogojno levega predsednika Slovenije sestavljena zgolj iz skladnih barv slovenskega političnega spektra, v stolnici ni bilo vidnejših predstavnikov LDS ali ZLSD ali katere druge stranke. To je, čeprav je posvečenje vseeno le cerkveni dogodek, dovolj pomenljivo. Obred se je začel ob napovedanem času, v cerkev je najprej prišla množica v belo oblečenih duhovnikov, sledili so jim prisotni škofi in čisto nazadnje še trije glavni Jurkovičevi posvečevalci Sodano, Rode in Edmond Farhat, apostolski nuncij v Sloveniji. Ker škofe pravzaprav svobodno izbira papež, so trije posvečevalci nekakšni papeževi namestniki, ki po starem obredu s polaganjem rok na glavo ustoličijo novega škofa. Postati škof je velika čast, škof je po katoliškem nauku naslednik apostolov, škofovsko posvečenje pa velja za najvišjo stopnjo zakramenta svetega reda. Dogodku primerno je bilo dogajanje v stolnici slavnostno, morda tudi malce skrivnostno in na trenutke celo zastrto, a vendarle dovolj jasno, da so vsi, poznavalci in nepoznavalci cerkvenega bogoslužja, začutili pomen in za večino izmed obiskovalcev tudi svetost cerkvenega rituala. Seveda ima tako pomemben dogodek točno določen vrstni red, pravila, ogovarjanja, priklanjanja, vstajanja, molitve, zaklinjanja, pesmi in izpovedi pa citate iz svetih spisov, komuniciranje z verniki, pritrjevanje obljubam, prošnje Jezusu, priporočila svetnikom in Mariji ter v vsem bogatem blišču besed in dejanj še veliko prostora za ponižnost in hvaležnost.

Ko sem se skupaj z drugimi novinarji stiskal nekje čisto zadaj v prezbiteriju in s kančkom slabe vesti na zaslonu mobilnega telefona štel Čehove gole, se je slavnostni dogodek že začel. Uvodu in besednemu bogoslužju, sestavljenemu iz branja svetopisemskih odlomkov in petja pevskega zbora, je sledil obred posvečenja. Pred oltarjem so razgrnili in razkazali pergamentno zavit rokopis, papeško pismo, s katerim je sveti oče posvetil Jurkoviča. Pismo je seveda izraz papeške volje, skoraj svet predmet, ki ima v celotnem ritualu pomembno, središčno vlogo, izbranemu podeljuje pravice in ga hkrati zavezuje k izpolnjevanju obveznosti, ki pritičejo škofovski vlogi. Ko je bilo papeško sporočilo prebrano, je po stolnici tja daleč gor k s freskami poslikani kupoli zadonel spontan aplavz množice zbranih vernikov. A papeška volja ni bila vse, izbrani je moral po starem običaju svetih očetov vpričo vsega ljudstva izkazati trdno voljo po ohranjanju vere in opravljanju službe. Pismu je sledil nekoliko teatralen del posvečenja, sestavljen iz vprašanj in odgovorov. Glavni posvečevalec je Jurkoviču zastavil devet liturgičnih vprašanj, ki so se vsa začela z besedama ali hočeš, izbrani pa je še kot škof kandidat na vse odgovarjal s kratkim hočem. Odgovori so bili seveda pravilni in Jurkovič je naredil izpit, tako se je ta del obreda končal s pohvalo posvečevalca Jurkoviču: "Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni." Posvečenje pa je bilo šele na pol poti, sledil je, vsaj z besedami povezovalca, pomenljiv del, v katerem so sodelovali verniki in celotna igralska ekipa, zbrana pred oltarjem. Dejanje je nosilo naslov Litanije vseh svetnikov. Jurkovič je legel na cerkvena tla, v cerkvi pa so pokleknili ali vstali vsi, ki so le lahko. Diakon je stopil pred ambon in začel peti litanije. In bilo jih je veliko in bile so dolge. Prosilo se je sedeminštiridesetkrat, boga in svetnike. Nič čudnega, da litanije pomenijo tudi "dolgo trajajoče, dolgočasno grajanje, tožbe", tako nas vsaj uči SSKJ, a kot take imajo svoj pomen in namen. Sledilo je še polaganje rok vseh treh glavnih posvečevalcev, maziljenje Jurkovičeve glave, izročitev evangelijske knjige, prstana, mitre in pastirske palice. Nato je bil novi škof končno ustoličen, sedel je na škofovski sedež in posvečenje je za trenutek prekinilo šklocanje fotografskih aparatov. Jurkovič, med obredom resen in tih, globoko zamišljen v svoje dejanje in prihajajočo odgovornost, se je nasmehnil, zadovoljen in gotovo srečen zaradi dogodka, časti in osebnostne potrditve je, kot da bi mu z ramen padlo težko breme, kar nekako žareče poskočno sodeloval pri izteku slavnostnega posvečenja. Najprej je s posvečevalci, nato tudi z drugimi škofi, ki so ga prijateljsko objemali okoli ramen, izmenjal simbolične poljube, sledili so pesem, evharistično bogoslužje, vedri Mozart, hvalospev in obhajilni obred. In na koncu tega je prišla vrsta za govor tudi na novega naslovnega nadškofa krbavskega Ivana Jurkoviča. Pred navdušeno cerkvijo se je med drugim zahvalil svoji družini, prijateljem, gostom, učiteljem, sobratom pastirjem in nazadnje obljubil, da bo njegovo geslo nove poklicanosti v cerkev "Vse iz ljubezni". Sledila sta gromek aplavz in sklepni obred z zaključno pesmijo, ki jo je na ves glas pela vsa cerkev. V zraku je bila sreča. Nekako se mi je uspelo izviti iz pobožne navdušenosti, še preden je bil zapet poslednji ton, tako da sem si lahko v koridorju od blizu ogledal trojico zadovoljnih posvečevalcev, dober ducat navdušenih škofov in veselega slavljenca. Gostje in povabljeni so odšli na afterparty v nadškofijo, jaz pa sem jo ubral vzdolž Ljubljanice, kjer sem v živo preveril še drugo obliko navdušenja in ponosa, ki sta tisti večer prevevala Slovenijo. Ves obred posvečenja je trajal dve uri in pol.

Politična pota kardinala Sodana

Profesionalno izpeljan dogodek in nov funkcionar v vatikanski hierarhiji seveda pomenita uspešno potrditev slovenske cerkve, Slovenija nima prav veliko nadškofov in vsaj do sedanj tudi nobenega nuncija. A Sodanov obisk je zanimiv še iz širše perspektive. Kardinal se je pred popoldanskim posvečenjem sestal z Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom. Iz urada predsednika države so sporočili, da so se pogovori dotaknili tudi odnosov med državo in cerkvijo, a tu se sporočilo konča. Kučan je čisto slučajno istega dne sprejel Mustafo Cerića in Osmana Đogića, predstavnika muslimanske vere. Iz urada predsednika vlade pa so bili po pogovoru s Sodanom bistveno konkretnejši, zapisalo se jim je, da Drnovšek in kardinal Sodano menita, "da bo sporazum med cerkvijo in državo v kratkem sprejet". Govor je seveda o razvpitem vatikanskem sporazum, ki naj bi urejal odnose med državo in cerkvijo.

Sodano je po vljudnostnem sestanku z obema predsednikoma in po obisku pri upokojenem ljubljanskem nadškofu odšel na Žale, kjer se je v intimnem ozračju, obdan s svojimi spremljevalci, pevskim zborom in peščico novinarjev, poklonil padlim v desetdnevni vojni. Zanimivo je, da je kardinal za molitev izbral ravno spomenik padlim za neodvisno Slovenijo in ne antikomunističnega znamenja ali lipe sprave. Na Žalah ga je pričakal v civilne obleke oblečeni Marko Pogorevc in kasneje - edini izmed necerkvenih predstavnikov - molil pred spomenikom. Po pomembnem simbolnem dejanju je Sodano nagovoril redko občestvo in povedal, da je njegov obisk "prijetna priložnost, da se pokloni oblastem in slovenskemu narodu". Njegove besede in njegova dejanja so bili spravljivi. Podobno je bilo dan kasneje. V nedeljo dopoldne je veliki kardinal med obiskom cistercijanske opatije v redovni cerkvi nagovoril vernike, zbrane pri maši. Po običajnem pozdravu, hvaležnosti in odkritosrčnem stavku, da ima cerkev kot vsaka mati tudi slabosti, je poudaril, da danes verniki, torej tudi cerkev, živijo v času svobode. Da je današnji čas torej boljši kot nekdanji. Ravno te besede, izgovorjene v italijanščini in simultano prevedene pri navadni maši, ki se je je udeležila množica navadnih vernikov, čisto navadnih družin z otoki in babicami, v čisto navadnem ozračju obokane bazilike, imajo velik pomen. Nadškof Rode je še pred tedni v intervjuju za dunajski časnik Die Presse trdil, da je cerkev danes v nekaterih družbenih sferah, posebno v medijskih, v slabšem položaju kot v prejšnjem sistemu, Sodano pa je poudaril, da danes cerkev vernike vodi v času svobode. Čas svobode je torej tisti, ki nas določa, in posledično je čas svobode tudi tisti, ki določa cerkev.

Vatikanski sporazum, pri katerem naj bi se vladi bolj mudilo kot cerkvi, naj bi bil usklajen v kratkem, po vsej verjetnosti pred napovedanim premierovim umikom s položaja predsednika vlade. Med obiskom so bili Sodanova dejanja in besede pomirljivi in apolitični, obisk je minil brez grozečih tonov, v katerih bi govorili o morebitnem nevzdržnem položaju cerkve na Slovenskem, in brez temnih prerokb o vključevanju v Evropsko unijo. Sodano je, vsaj na zunaj, politiko kar nekako pozabil. A vidni svet je včasih prevara, kardinalova vljudnostna obiska pri obeh predsednikih in neformalno klepetanje na zaprti zabavi po posvečenju pa bodo gotovo kmalu obrodili sadove. Vatikanski sporazum je še korak bliže podpisu.