"Treba je priznati smrt"

Tik pred Barbarinim rovom, starim rudniškim jaškom, je na tisti deževni dan, ko sva s fotografom iz Laškega zapeljala po makadamski cesti iz Celja v Hudo jamo, vladalo za množično povojno grobišče ustrezno mračnjaško razpoloženje. Pogled na stare sveče in uvele rože ter na oskrunjeno kapelico, ki je bila, kot priča tabla v njej, postavljena leta 1997, občutek le še globlje zasidra. "Dan, preden je Društvo za ureditev zamolčanih grobov priredilo slovesnost ob odprtju kapele, so bili okrog razmetani lepaki, češ izdajalci bodo dobili svoje," je dejal bivši rudar, danes že upokojen domačin, ki z družino živi le nekaj metrov stran od kapele. "Po blagoslovitvi je nekdo kapelo polil z rjavo barvo in nanjo napisal 'Smrt fašizmu' in podobno. Barve so pustili kar pri kapeli. Še danes ne vemo, kdo naj bi bil to storil." "Okrašeno" kapelo so po pričevanju domačinov posneli hrvaški novinarji, hrvaški svojci ležečih v rovu pa z leti vse bolj poredko zahajajo v Hudo jamo, ki so jo tako baje poimenovali sami rudarji, ker je bilo v njej daleč naokrog najteže delati. "Preden so jamo dokončno zaprli, so v njej pred območjem, kjer so bila trupla, tla posipali z belim peskom, tako da se je videlo, ali je kdo šel na prepovedano območje," je povedal isti domačin, prebivalec večnadstropne hiše, ki so jo revirji nekdaj uporabljali kot pisarno in slačilnico. "Ko sem bil še župan, smo na občini podprli postavitev kapele," je dejal Peter Hrastelj. "Mojega 16-letnega brata so po vojni mobilizirali partizani. Pred vhodom v rudnik je bil postavljen na stražo in je videl, kako ljudi peljejo v jašek. Spomnim se, kako je pritekel domov in jokal, ker ni mogel prenesti tega, kar je videl," je povedal Hrastelj, ki je še kot oblastnik predlagal prenovitev kapele na občinske stroške, toda Društvo za ureditev zamolčanih grobov je predlog zavrnilo. Predsednik društva Franc Perme je pojasnil: "Dobili smo telefonski klic, da bodo kapelo razstrelil ali ponovno oskrunili. Zato ni smiselno, da jo prenavljamo." Društvo, ki je bilo ustanovljeno po osamosvojitvi Slovenije in deluje v javnem interesu, je postavilo štiri kapele (od tega tri povojnim žrtvam), 18 znamenj in 58 farnih spominskih plošč ter izdalo dve knjigi z naslovom "Tudi mi smo umrli za domovino". "Za en križ potrebuješ toliko soglasij kot za hotel," se je pritožil Perme. "Za vsako znamenje je treba najprej kupiti zemljišče. Denar zbiramo s prostovoljnimi prispevki ali nam ga dodeli ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Za vsako grobišče bi zadostovalo 150 tisoč tolarjev, ker menim, da izkopavanje ni smiselno, saj se enim tako da prednost, drugim pa ne." Tudi maščevanja si društvo po besedah predsednika ne želi: "Naj kar živijo starci, ki so pobijali, in imajo pokojnino zato, da razmišljajo o storjenem." Sam Franc Perme, danes samostojni podjetnik, je bil zaprt en mesec, ker je nekoč začel govoriti o tem, da vseh množičnih grobišč Jugoslavija le ne bo mogla skriti. "Kmalu bo društvo šlo pred Svet Evrope in haaško sodišče z enim samim vprašanjem, ali imajo pobiti po vojni pravico do pokopa," je dejal Perme, ki meni, da bi morala država več storiti za ostanke pobitih.

Poleg kapelice v Hudi jami stoji v tem delu Slovenije še velika kapela pri Mariji Reki v bližini Trbovelj - toda za nobenega od obeh krajev se ne ve natančno, koliko je bilo tam pobitih in kdo so bili nesrečneži. Tretja kapela, in ta je najbolj težavna, je bila postavljena v spomin na pobite v Kočevskem rogu. "Najprej so nam rekli, da je zemljišče, kjer je društvo nameravalo postaviti kapelo, v postopku denacionalizacije. Gospa, ki naj bi kasneje dobila zemljišče, nam ga je vnaprej podarila. Potem je zemlja le ostala v državni lasti, toda priglasitev del so zavrnili, češ da za zdaj za to območje še ni urbanističnega načrta," je dejal predsednik, društvo pa je kasneje brez dovoljenja postavilo kapelo. Z inšpektorata za spomeniško varstvo pri ministrstvu za kulturo so sporočili, da je pritožb zoper križe, ki jih svojci pobitih postavljajo vse vprek, kar nekaj. Čeprav je postavljanje takih križev tako kot postavljanje obcestnih spominskih znamenj umrlim v prometnih nesrečah z zakonom prepovedano. Sicer pa podobna znamenja ne spadajo v pristojnost kulturnega ministrstva, saj nimajo posebnega statusa, kakršnega ima recimo Prešernov grob. Še največ kritik glede lokacije in oblike kočevske kapele je bilo Društvo za ureditev zamolčanih grobov deležno od Nove slovenske zaveze, društva, ki združuje okrog sedemsto domobrancev in njihovih sorodnikov, izdaja svoje glasilo in se ukvarja z raziskovalno dejavnostjo. "Zavzemamo se za postavitev enotnih spominskih znamenj informativne narave, torej z napisom, kjer bi bila označena orientacijska pripadnost pokopanih. Če bi kočevska kapela stala le nekaj deset metrov stran, je pa namreč tam, kjer so umorjenim razvezali roke, da so se slekli, ne bi imeli nič proti," je sporočil predsednik Nove slovenske zaveze Tine Velikonja. "V Sloveniji je trenutno le še kakšnih 1500 domobrancev. Še deset let in bodo vsi pomrli. Toda število naših članov se navkljub umiranju že šest let ne manjša," je dodal Velikonja, ki meni, da so pobiti slovenske in hrvaške narodnosti še najmanj zaščiteni v Sloveniji, kajti Italijani in Nemci imajo že podpisano meddržavno pogodbo. Po njegovem je za "spravo med mrtvimi" treba narediti dve osnovni stvari: "Treba je priznati smrt (vpis v matične knjige in izdaja mrliških listov), in kjer so večja grobišča (Kočevski rog, Hrastniški hrib), postaviti simbolna spominska znamenja. Grobišča, ki so v središču urbanega okolja, kakršna so v Celju (Golovec, Medlog), pa je treba sanirati, da se izogne zadregi s cestami in z drugimi gradnjami." Bistriški bunker, kjer so pred dnevi odkopali 231 skeletov, je po mnenju predsednika zaveze dragocen primer: "V Slovenski Bistrici so krožile z dejstvi nepotrjene govorice. Prav je, da je resnica prišla na dan, kajti preden postavimo znamenje, je treba preveriti, ali govorice držijo ali ne." Če bi začeli resne raziskave, bi bilo po Velikonjevem mnenju treba med prvimi raziskati Brezno pri Konfinu (po cesti do Grčaric 2 km in do Glažute 4 km), kamor so se v okviru raziskovalnega projekta več kot trideset metrov globoko že spuščali člani jamarskih društev in naleteli na plast človeških kosti. Tam, meni Velikonja, ležijo trupla več kot sto domobranskih ranjencev.

Nova slovenska zaveza pozna najmanj sto preverjenih grobišč. Združenje je zbralo 8250 imen in priimkov domobrancev, ljudi, katerih zadnje bivališče je bilo v eni od župnij ljubljanske nadškofije ali koprske škofije in so umrli nasilne smrti v povojnih dneh. 391 ljudi, umorjenih po vojni, za katere so zbrana imena in podatki o bivališču na omenjenih območjih, je civilistov. Za vsakega umrlega je napisan popisni list, podprt s podpisom opisovalca, veliko listov spremlja zgodba, ki so jo pripisali svojci ali znanci umrlega. Imena so vpisana na farne spominske plošče in natisnjena v dveh knjigah. "V petih letih sestavljen seznam žrtev, skupaj s popisnimi listi, smo bili pripravljeni poslati Inštitutu za novejšo zgodovino za skromno odškodnino. Začeli smo že kopirati gradivo, ko se je zataknilo," je pojasnil Tine Velikonja, ki je bil kot šestnajstletnik tri dni domobranec. Njegovega protikomunistično usmerjenega očeta so ustrelili junija 1945 na strelišču na Dolenjski cesti v Ljubljani.

Na Inštitutu za novejšo zgodovino že pet let sestavljajo seznam vojnih in povojnih žrtev, katerih zadnje bivališče je bilo slovensko ozemlje. "Dela je še za več kot pet let," sta mi zatrdili Mojca Šorn in Tadeja Tominšek Rihtar, ki se ukvarjata s tem projektom. Zato je ocena števila povojnih žrtev le približna, za zdaj naj bi jih bilo 12 tisoč, od tega okrog dva tisoč civilistov. Mnenja o tem, koliko je bilo hrvaških vojakov in civilistov ter pripadnikov drugih narodnosti, so zelo različna. Dr. Jera Vodušek Starič v vmesnem poročilu Pučnikove komisije govori o hrvaških ocenah, po katerih naj bi bilo ubitih od 60 do 100 tisoč. Od teh, meni Velikonja, je okrog 70 tisoč hrvaških vojakov in 30 tisoč hrvaških civilistov. Med večjimi grobišči, kjer naj bi bilo največ slovenskih žrtev, predsednik Nove slovenske zaveze navaja Hrastniški hrib - Blato, kjer naj bi v povojnem času obstajali odprti kopi. Tam zdaj ležijo pobiti iz teharskega taborišča in Dola. V grobišču Tezno v Mariboru, kjer so med gradnjo avtoceste prekopali 70 metrov nekdanjega protitankovskega jarka, so našli 1179 skeletov. Toda ostali so še drugi, kot trdi Velikonja, ležijo ostanki v več metrov globokem in okrog tri kilometre dolgem jarku, tako da je žrtev v njem lahko več kot 30 tisoč. V Brezarjevem breznu je po mnenju članov Nove slovenske zaveze okrog 800 ljudi, pretežno iz šentviškega taborišča. Večja grobišča so še v Škofji Loki in Celju ter v Žančanih pri Slovenj Gradcu.

Vlada RS je za urejanje zamolčanih grobišč do leta 2000 ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki izvaja sklepe Komisije Vlade RS za vprašanja prikritih grobišč, namenila 185,934.172,20 SIT. Leta 2000 34,056.187,00 SIT in leta 2001 56,102.000,00 SIT. Za leto 2002 so predvidena proračunska sredstva v višini 37,000.000,00 SIT in 38,797.000,00 SIT za leto 2003. Po podatkih službe za odnose z javnostmi omenjenega ministrstva je bila večina sredstev namenjena urejanju grobišč na Teharjah, kjer se je v nedeljo, 7. oktobra, zbralo okrog tri tisoč ljudi pri maši in spominski slovesnosti. Govorniki so med slovesnostjo še posebej poudarili, da so Teharje zanemarjene, podnožje nedokončanega spomenika močno zamaka in ga za zbirališče uporabljajo brezdomci, v neposredni bližini pa je na črno zgrajeno igrišče za golf. "Na območju občine Celje je evidentiranih 33 grobišč. Najbrž so še kje. Obstaja idejni načrt o ureditvi parka spomina na grobišču, Vlada RS je pristojna, da to dogradi, a se dela po polževo in ni nikoli dovolj denarja," je povedal Boris Jagodič, član vladne komisije za raziskovanje množičnih grobišč na območju Celja. "Težava spominskega parka so slovenski motokrosisti, ki skrivaj trenirajo na teharskem grobišču. Zemlja, na kateri imajo proge, je občinska in tudi inšpekcijski posegi jih ne umirijo," je dejal Jagodič. Sam meni, da so povojni poboji na slovenskih tleh zločin proti človeštvu, nič boljši od pobojev v Srebrenici. "Naslednji problem je vadišče za golf, ki je tudi postavljeno brez dovoljenja in je točno nad grobovi pobitih. Prej je bilo tu odlagališče kemičnih odpadkov iz tovarne Cinkarna. Osebno me moti smrad z bližnjega odlagališča odpadkov, toda voditelji imajo močne nosove, da to stoično prenašajo."