22. 10. 2001 | Mladina 42 | Politika
"Treba je priznati smrt"
Zakaj 56 let po vojni še vedno nimamo urejenih množičnih grobišč
Ni miru za žrtve Hude jame
© Igor Škafar
Tik pred Barbarinim rovom, starim rudniškim jaškom, je na tisti deževni dan, ko sva s fotografom iz Laškega zapeljala po makadamski cesti iz Celja v Hudo jamo, vladalo za množično povojno grobišče ustrezno mračnjaško razpoloženje. Pogled na stare sveče in uvele rože ter na oskrunjeno kapelico, ki je bila, kot priča tabla v njej, postavljena leta 1997, občutek le še globlje zasidra. "Dan, preden je Društvo za ureditev zamolčanih grobov priredilo slovesnost ob odprtju kapele, so bili okrog razmetani lepaki, češ izdajalci bodo dobili svoje," je dejal bivši rudar, danes že upokojen domačin, ki z družino živi le nekaj metrov stran od kapele. "Po blagoslovitvi je nekdo kapelo polil z rjavo barvo in nanjo napisal 'Smrt fašizmu' in podobno. Barve so pustili kar pri kapeli. Še danes ne vemo, kdo naj bi bil to storil." "Okrašeno" kapelo so po pričevanju domačinov posneli hrvaški novinarji, hrvaški svojci ležečih v rovu pa z leti vse bolj poredko zahajajo v Hudo jamo, ki so jo tako baje poimenovali sami rudarji, ker je bilo v njej daleč naokrog najteže delati. "Preden so jamo dokončno zaprli, so v njej pred območjem, kjer so bila trupla, tla posipali z belim peskom, tako da se je videlo, ali je kdo šel na prepovedano območje," je povedal isti domačin, prebivalec večnadstropne hiše, ki so jo revirji nekdaj uporabljali kot pisarno in slačilnico. "Ko sem bil še župan, smo na občini podprli postavitev kapele," je dejal Peter Hrastelj. "Mojega 16-letnega brata so po vojni mobilizirali partizani. Pred vhodom v rudnik je bil postavljen na stražo in je videl, kako ljudi peljejo v jašek. Spomnim se, kako je pritekel domov in jokal, ker ni mogel prenesti tega, kar je videl," je povedal Hrastelj, ki je še kot oblastnik predlagal prenovitev kapele na občinske stroške, toda Društvo za ureditev zamolčanih grobov je predlog zavrnilo. Predsednik društva Franc Perme je pojasnil: "Dobili smo telefonski klic, da bodo kapelo razstrelil ali ponovno oskrunili. Zato ni smiselno, da jo prenavljamo." Društvo, ki je bilo ustanovljeno po osamosvojitvi Slovenije in deluje v javnem interesu, je postavilo štiri kapele (od tega tri povojnim žrtvam), 18 znamenj in 58 farnih spominskih plošč ter izdalo dve knjigi z naslovom "Tudi mi smo umrli za domovino". "Za en križ potrebuješ toliko soglasij kot za hotel," se je pritožil Perme. "Za vsako znamenje je treba najprej kupiti zemljišče. Denar zbiramo s prostovoljnimi prispevki ali nam ga dodeli ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Za vsako grobišče bi zadostovalo 150 tisoč tolarjev, ker menim, da izkopavanje ni smiselno, saj se enim tako da prednost, drugim pa ne." Tudi maščevanja si društvo po besedah predsednika ne želi: "Naj kar živijo starci, ki so pobijali, in imajo pokojnino zato, da razmišljajo o storjenem." Sam Franc Perme, danes samostojni podjetnik, je bil zaprt en mesec, ker je nekoč začel govoriti o tem, da vseh množičnih grobišč Jugoslavija le ne bo mogla skriti. "Kmalu bo društvo šlo pred Svet Evrope in haaško sodišče z enim samim vprašanjem, ali imajo pobiti po vojni pravico do pokopa," je dejal Perme, ki meni, da bi morala država več storiti za ostanke pobitih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
