Plaz očitkov

Od tistega črnega petka, ko je blatna reka z mangartskega plazu pogoltnila del zgornje vasi Log pod Mangartom in ubila sedem Ložanov, je minilo enajst mesecev. Dovolj časa torej, da se naredi revizija opravljenega dela oziroma da se postavi vprašanje, ali je država z dosedanjimi ukrepi naredila dovolj za zavarovanje ljudi in njihovega imetja. Sodeč po pritožbah krajanov je odgovor na vprašanje negativen. Prepričani so namreč, da bi bilo zlasti v sušnih poletnih mesecih mogoče narediti več. Razumejo sicer, da ni na voljo neomejene količine denarja, a hkrati opozarjajo, da bi bilo v okviru razpoložljivih financ mogoče narediti več, če bi se denar v ukrepe usmerjal bolj premišljeno. Tragično je, da Ložanom kljub skoraj milijardi porabljenega denarja v tem trenutku varnost zagotavljata le alarmna naprava in možnost začasnega bivanja v apartmajih v Bovcu in okolici. Dodatno razočaranje Ložani doživljajo zadnji mesec, ko je štiriinštirideset družin dobilo priporočilo, naj se pred dežjem in zimo umaknejo iz Loga. Zavedajo se namreč, da tovrstno zimsko premeščanje ne bo le enkratna epizoda in da bodo begunci vsaj še nekaj zim. Po predlogu strokovnega odbora pod vodstvom dr. Bojana Majesa naj bi bila namreč sanacija končana šele čez štiri leta, se pravi, da bodo šele takrat zgrajeni objekti, ki bodo Log varovali pred plazom. Res je sicer, da bo varnost z izvedbo sanacijskega načrta vsako leto večja, nedvomno pa je tudi res, da v tem trenutku razen bega v Bovec krajani nimajo druge varovalke. Odgovornost za nastali položaj nosi ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom Janeza Kopača. Prav ministrstvo je namreč tisto, ki v končni fazi odgovarja za izvajanje ukrepov. Njihova temeljna naloga je, da naredijo vse, kar je potrebno za preprečitev katastrofalnih posledic, ki bi jih lahko imel nov plaz. To Kopaču in njegovi ekipi strokovnjakov narekuje tudi kazenski zakonik, ki v 323. členu določa, da je z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznovan vsak, ki ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrnejo požar, povodenj, eksplozija, prometna nesreča, ekološka nesreča ali kakšna druga nevarnost za življenje ljudi, ali za čezmerno obremenitev okolja, ali za premoženje večje vrednosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega.

Preslabo očiščene struge

Eden glavnih očitkov Ložanov je, da so bile struge hudournikov doslej premalo očiščene, čeprav naj bi bilo prav odstranjevanje naplavin bistvenega pomena za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja. Strokovni odbor z Majesom na čelu jim sicer zagotavlja, da bodo struge zdržale stoletne vode, vendar pa pri tem ne pove, da prava nevarnost prihaja z naplavinami. Po besedah Ložana Domna Černute so vse poletje zaman prosili in zahtevali, naj se iz Predelice in Koritnice odpelje več materiala, da se naredijo rezervni profili in da se zgradi usmerjevalnik pred sotočjem obeh hudournikov. Njihove prošnje niso bile uslišane, saj naj bi po mnenju strokovnega odbora in po mnenju državne komisije za sanacije, ki jo vodi svetovalka vlade Sonja Beseničar, ne šlo več za interventne ukrepe, ampak za ukrepe, ki bodo del trajne sanacije, ta pa se bo začela šele, ko bo državni zbor sprejel zakon o trajni sanaciji. Ta dolgo pričakovani dogodek se bo zgodil verjetno šele konec letošnjega leta. Povedano drugače: začasna ureditev strug po interventnem zakonu je bila končana že julija, s trajnejšim urejanjem strug pa naj bi nadaljevali šele v letu 2002. To seveda pomeni, da naplavin trenutno ne čistijo in da gredo mimo ključni meseci pred dežjem, ko bi bilo še mogoče narediti kaj za večjo varnost.

Majes vse očitke krajanov zavrača kot neupravičene in pojasnjuje: "Struge so očiščene do tiste faze, do katere je bilo to nujno. Od skupnih 870 milijonov tolarjev denarja, ki smo ga imeli doslej na razpolago, smo večino porabili za čiščenje strug. Odpeljano je bilo več kot 200.000 kubičnih metrov materiala. Ostalo čiščenje bo opravljeno po sanacijskem zakonu. Idejni projekti kažejo, da bo treba izkopati še 600.000 kubičnih metrov materiala, da bo treba struge zavarovati s kamnito oblogo in stabilizirati brežine. Vendar tega ne fizično ne finančno ni mogoče izpeljati v enem letu. Samo za te ukrepe bo namreč potrebna dobra milijarda tolarjev."

Kritični pa niso samo Ložani, ampak tudi župan občine Bovec Siniša Germovšek. "Res je, da gre pri pripombah Ložanov le za laične ocene, ki pa temeljijo na izkušnjah, zato jih moramo jemati resno. Ne pristajam na to, da se z novimi ukrepi čaka do ponovne nesreče. Pripravljeni moramo biti zdaj. Dokler vreme dopušča, bi se torej v strugah še moralo delati. Zakaj se čaka na sanacijski zakon? Če je razlog denar, se je treba vprašati, ali ne bo državo stalo še več, če se plaz ponovi." Župan si je pretekli teden skupaj z ekipo ministrstva za okolje še enkrat ogledal struge in ob tem opozoril na protislovnosti v poročilu o izvedbi programa interventnih in drugih ukrepov za odpravo posledic plazu Stože, ki ga je vlada potrdila septembra letos. "V tem poročilu je posebej poudarjeno, da se varnost naselja povečuje z odstranitvijo materiala, hkrati pa v istem poročilu piše, da je čiščenje Predelice in Koritnice končano. To ne gre skupaj." Na njegove pripombe sta se takoj odzvala Majes in Beseničarjeva. Prvi je zatrdil, da protislovij v poročilu ni. "Naš koncept je bil, da skopljemo minimalno in da narava sama poglablja in širi strugo. Narava to zelo uspešno dela na večini mest, nekoliko slabše le v spodnjem delu Koritnice zaradi zelo rahlega materiala." Hkrati pa Majes sam priznava, da so strokovnjaki "mogoče predvideli premalo izkopov in mogoče tudi premalo sredstev za izkope". Beseničarjeva je županu odgovorila s protinapadom, češ da je bil za zastoj pri čiščenju strug posredno kriv tudi sam, saj je 9. junija na državno komisijo za sanacije in na strokovni odbor naslovil pismo, v katerem je predlagal, da se resno prouči, ali ne bi bilo izvajanje del zaradi turistične sezone mogoče odložiti na konec avgusta.

Na pomanjkljivo izvedbo ukrepov opozarja tudi podjetje za urejanje hudournikov PUH, d. d., ki se je kot izvajalec javne vodnogospodarske službe na tem območju ukvarjalo s čiščenjem strug prve mesece po nesreči pa vse do spomladi, ko je po razpisu ministrstva za okolje in prostor prevzelo podjetje VGP Soča. Direktor družbe PUH, dr. Aleš Horvat, trdi, da se v primeru Loga pod Mangartom s sredstvi davkoplačevalcev dela zelo neracionalno. "Nenormalno velik delež denarja se je namenil za raziskave in projekte. Delajo se na primer idejni projekti za pregrade, za katere sploh ni nujno, da bodo zgrajene, saj bo njihovo upravičenost pokazal šele generalni načrt ureditve. Po mojem bi bilo pametnejše, če bi se več časa in denarja namenilo za delo na strugah, saj bi le tako lahko bila že v kratkem dosežena dosti večja varnost." Čeprav ne gre zanemariti dejstva, da je PUH konkurenčno podjetje VGP Soči in da je kritika z njihove strani vsaj deloma subjektivna, pa je po drugi strani tudi res, da je za njihovo strokovno mnenje o stanju ogroženosti Loga pod Mangartom in nujnih vzdrževalnih del na Predelici in Koritnici v začetku oktobra zaprosila novogoriška inšpektorica za okolje in prostor Jasna Šuklje. PUH je v odgovoru inšpektoratu zapisal več kritičnih pripomb. Tako je ugotovil, da se na območju splazitve ne izvajata nadzor in vzdrževanje objektov za odvod zalednih voda z območja plazu in da od aprila do danes ni bil popravljen odvod nizkih voda Mangartskega potoka. Ob sotočju Predelice in Mangartskega potoka so ugotovili, da poseg, ki je bil izveden julija, v primeru visokih voda ne zagotavlja ustrezne dodatne varnosti Logu pod Mangartom in da bi bilo treba izvesti stabilizacijo zaplavka. Še posebej kritično pa so ocenili delo VGP Soča v območju od sotočja Predelice in Koritnice pa do mostu v Možnico. Opravljeni naj bi bili namreč samo regulacijski izkopi in planiranje nabrežin. Pri tem naj bi VGP Soča v strugo spet porinil material, ki je bil predhodno že odrinjen na robove zaplavnega prostora in bi ga bilo treba odpeljati. Ugotovili so tudi, da je bil po opravljenih delih zmanjšan prostor, ki je potreben za odlaganje naplavin plazu, zaradi česar naj bi bila stopnja ogroženosti vasi danes celo večja kot takoj po hudourniškem izbruhu.

Po Horvatovem mnenju je bil izvirni greh narejen že v programu interventnih del. Ministrstvo za okolje naj bi namreč predlagalo bistveno preskromen obseg ukrepov na hudourniških strugah. Na te pomanjkljivosti je ministra Kopača že februarja lani opozorila ekspertna skupina za hidrotehniko in hudourništvo pod Horvatovim vodstvom, ki jo je vlada imenovala takoj po nesreči in jo pozneje razpustila. Skupina strokovnjakov, v kateri so poleg Horvata sodelovali še dr. Franci Steinman, Rok Fazarinc, Zdenko Nusdorfer, Darjo Durjava, Martin Vrabec, Iztok Mlekuž in Jože Šerbec, je ministra opozorila, da so v programu "številne aktivnosti, ki niso interventnega značaja, kar vodi do neopredeljivih, časovno zamaknjenih ciljev." Tako naj bi bil program izrazito usmerjen v opazovanja, meritve, raziskave in izdelavo projektne dokumentacije, manjkali pa naj bi predvsem tisti izvedljivi interventni ukrepi, ki bi znatno zmanjšali ogroženost in preprečili nastajanje velike škode v Logu in na nizkovodnih območjih. Posledica takšnega programa naj bi bilo nedopustno prelaganje začetka vračanja na domove v nedoločen in oddaljen čas. Kritično so ocenili tudi rabo javnih sredstev, saj naj bi se ministrstvo podredilo logiki tržnih cen, namesto da bi čim več aktivnosti opravile gospodarske javne službe po cenah, ki jih je določila vlada.

Čeprav so bile kritike ekspertne skupine resne, jih je Kopač povsem prezrl. "Pismo ekspertne skupine je bilo poslano dovolj zgodaj, da bi se lahko preučili strokovni in finančni pomisleki in ustrezno popravil program del. V mesecu dni, kolikor je trajala priprava odgovora, minister Kopač ni čutil potrebe, da bi se sestal s strokovnjaki, ki so ga dobronamerno in pravočasno opozarjali na pomanjkljivosti," trdi Horvat. Kopač je ekspertni skupini odgovoril marca, pri tem pa očitke zavrnil z argumentom, da program upošteva vse najpomembnejše ukrepe in da ga torej ni treba popravljati. Poleg tega je zapisal, da za zagotovitev pretočnosti strug "bistveno večjo poplavno varnost na daljši rok zagotavlja le ustvarjanje pogojev, da se obnovijo naravni procesi premeščanja plavin vzdolž Koritnice do Soče". Kopač je torej trdil, da bo večino težav odpravila kar narava sama. Takšna logika je sicer razumljiva z vidika prihranka proračunskega denarja, vendar po Horvatovem mnenju ni sprejemljiva z vidika varnosti. "Gre za popolnoma zmotno odločitev, ki je v nasprotju z naravnimi značilnostmi premeščanja plavin, ki so jih odložile hudourniške lave, saj so te sestavljene ne le iz drobnih, temveč tudi iz ogromnih kosov, ki jih voda ne more premeščati. Narava sama takšne naloge ne more opraviti." Da njegove trditve držijo, je bilo mogoče slišati tudi pretekli teden v Logu. Eden od navzočih strokovnjakov iz ekipe ministrstva za okolje in prostor je namreč zelo jasno dejal, da bo narava brez človeške pomoči naneseni material očistila šele v petih do desetih letih.

Večja varnost šele s sanacijskim zakonom

Pomanjkljivo čiščenje strug pa ni edini očitek, ki ga krajani in PUH naslavljajo na ministrstvo za okolje. Prepričani so tudi, da bi bilo treba takoj zgraditi usmerjevalni objekt "Na glavici", ker naj bi ta bistveno zmanjšal stopnjo ogroženosti življenj in premoženja v vasi. Glavni razlog za to, da plaz ni uničil celotne vasi, je bil naravni branik oziroma več kot deset metrov visoka skala, od katere se je plaz odbil. Ložani menijo, da bi bilo ta naravni branik mogoče umetno podaljšati z zasutjem in tako v kratkem precejšen del vasi zavarovati pred posledicami morebitnega novega plazu. Tega mnenja je bila tudi ekspertna skupina pod Horvatovim vodstvom. Horvat celo trdi, da bi bilo mogoče usmerjevalni objekt postaviti v treh mesecih, in to za borih 45 milijonov tolarjev. Če bi ta v resnici bistveno povečal varnost vasi, se je treba vprašati, zakaj objekt še ni zgrajen. Minister Kopač je v odgovoru ekspertni skupini marca letos kot enega glavnih protiargumentov zapisal, da vas Log pod Mangartom leži v Triglavskem narodnem parku, kar pomeni, da bi gradnja usmerjevalnega objekta pomenila vprašljiv poseg v naravno dediščino. Horvat takšnim argumentom ugovarja, češ da je bila gradnja usmerjevalnika že takoj po nesreči vsaj na načelni ravni usklajena tako s predstavnico Triglavskega narodnega parka Tejo Lukan Klavžer kot tudi predstavnikom novogoriškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Danijelom Rojškom. "Če bi se naredil usmerjevalnik, hkrati pa bi se opravilo temeljito čiščenje naplavin iz strug, bi bila vas pred jesenskimi padavinami že bistveno bolj zaščitena," trdi Horvat. Pa to v resnici drži? Majes pravi, da gre za zavajanje domačinov. Po njegovem mnenju je upravičenost usmerjevalnika mogoče ugotoviti šele po opravljenih meritvah murastega toka, se pravi, da s postavitvijo ni mogoče začeti kar čez noč in brez kakršnih koli izračunov. Prav tako ne verjame, da bi usmerjevalnik, ki bi po njegovem mnenju v višino moral meriti vsaj pet do osem metrov, lahko zgradili v treh mesecih za borih 45 milijonov tolarjev. "Že Horvatova ekspertna skupina je sama navajala, da bi za tak usmerjevalni objekt potrebovali več sto milijonov tolarjev," pravi Majes. Ob tem poudarja, da strokovni odbor načeloma ne nasprotuje usmerjevalnemu objektu in da zamisli o njegovi gradnji niso nikoli ovrgli. Vendar pa tako velikega objekta po njegovem prepričanju ni mogoče uvrstiti med intervencijske ukrepe, ampak je lahko le del dolgoročnega sanacijskega programa. "Če bi namreč tak zid postavili s sredstvi iz naslova intervencijskega zakona, nam ne bi ostalo skoraj nič denarja za druge nujne ukrepe."