22. 10. 2001 | Mladina 42 | Politika
Odločen odgovor rdečim
Pod hollywoodskim naslovom Odločen odgovor je Slovenska vojska na vadbišču Poček priredila svoj najspektakularnejši športni dan v tem letu
Najbolj divja etapa bitke
© Denis Sarkić
Slovensko vojno cono spoznaš po tem, da čutijo drugače po vseh kriterijih kleni slovenski podeželski mandeljci znotraj nje neko neodoljivo potrebo, da uporabljajo čim več "ta južnih" izrazov. Nadaljnji prepoznavni značilnosti bi bili morda najprej ta, da vsi skupaj skrajno uživaško kršijo kompletno paleto normalnih, streljaj zunaj veljavnih civilnih predpisov, in ta, da se ti vsak, kadar nadrejeni ne prisluškuje, pritožuje čez svojo službo. Dodajte krdelo neprespanih in na trenutke nekoliko indisponiranih, pa vseeno svetlikajočih se domislic polnih veteranskih novinarjev, ki nas je treba negovati in babysittati tudi čez najnežnejšo vzboklino v zemlji, in podane so vam bile vse osnovne koordinate za letošnjo največjo vojaško vajo Slovenske vojske.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 10. 2001 | Mladina 42 | Politika
Najbolj divja etapa bitke
© Denis Sarkić
Slovensko vojno cono spoznaš po tem, da čutijo drugače po vseh kriterijih kleni slovenski podeželski mandeljci znotraj nje neko neodoljivo potrebo, da uporabljajo čim več "ta južnih" izrazov. Nadaljnji prepoznavni značilnosti bi bili morda najprej ta, da vsi skupaj skrajno uživaško kršijo kompletno paleto normalnih, streljaj zunaj veljavnih civilnih predpisov, in ta, da se ti vsak, kadar nadrejeni ne prisluškuje, pritožuje čez svojo službo. Dodajte krdelo neprespanih in na trenutke nekoliko indisponiranih, pa vseeno svetlikajočih se domislic polnih veteranskih novinarjev, ki nas je treba negovati in babysittati tudi čez najnežnejšo vzboklino v zemlji, in podane so vam bile vse osnovne koordinate za letošnjo največjo vojaško vajo Slovenske vojske.
Čudovitemu oktobrskemu sončecu - kot naročenemu za par soldatskih psovk in morda tudi kako eksplozijo - navkljub morala niti ni bila na vrhuncu, vsaj ne navsezgodaj zjutraj in ne za odred minometalcev, ki jim je bila izkazana dvomljiva čast prve vodilne vloge za potrebe medijskega pokrivanja v tem neobičajnih dogodkov polnem dopoldnevu. Nekateri izmed ob svojih najljubših ceveh postopajočih vojakov so bili tako čemerni, da je uspelo celo nadstandardno doživetim jutranjim vragolijam kolega Sarkiča iz granitnih čeljusti le s skrajnim naporom iztisniti najbolj prozornega izmed nasmeškov. Dovolj slabo je že to, da moramo ob tehle havbicah trepetati za v najboljšem primeru zgolj svoje bobniče, so si morali misliti, da pa moramo biti hkrati še na vpogled temle zdolgočasenim, a vseeno vreščečim medijskim nedonošenčkom, ta je pa bistveno prehuda.
Skrb zbujajoče zgodnja začetna artroza kolena me je sicer za vedno oropala nedvomno bleščeče vojaške kariere, vendar sem si dodeljeno maskirno čelado kljub temu na črepinjo poveznil z maksimalnim ponosom in zopet ugotovil, da je to sicer ena nadležno težka in za vrat prav uničujoča pizdarija, da pa se zdi posameznik sam sebi v tistih redkih premorih med napornimi etapami, ko z zvestim šlemom pod pazduho zre nekam daleč daleč stran, prav vznemirljivo ... okorel. Doma podprt s pravim vojaškim zajtrkom (dve surovi kolerabi, bučno seme) sem se kar z nekoliko vzdignjeno obrvjo zazrl v od uradnih inštanc razdeljene izrazito nešpartanske vrečke piškotov in osvežilnih napitkov, s kakršnimi se dandanes očitno razvaja slovenski pešadinec. Če je za opazovalčeve oči sama vaja delovala nekoliko simplicistično, to nikakor ne pomeni, da njena izvedba ni slonela na mnogih neprespanih nočeh in marsikaterem izpuljenem lasu. Priprave za te tri dni radoživega pokanja in smojenja so trajale okrog deset mesecev, zato po svoje niti ne preseneča, da se je osnovni scenarij torkovega oboroženega rajanja bral kot idealni scenarij bivšega obrambnega ministra Janše: ta rdeči napadajo iz štirih smeri in samo mi, ta modri, imamo še možnosti, da jih ustavimo. Naravnost ganljivo, kako se Slovenska vojska še vedno aktivno upira vsesplošni simbolni zapacanosti nekaterih barv in se torej ne zateka v čudne in povsem neživljenjske konfrontacije kakih ta pikčastih proti ta kockastim, cilj tokratne vaje pa je bil predvsem poudarjanje obrambnega delovanja.
Agresorjev prodor naj bi podpiral vod tankov M 84, odpor pa naj bi zagotovila pehotna četa v navezi s tanki T 55. Če vam smem malce nakazati trenutni vojaški žargon, gre pri braniteljih za "četo, ki ima urejeno oviranje", to pomeni, da je imela dovolj časa za postavitev min in žice, nasprotnik naj bi jih usekal v bok, nakar naj bi imeli modri po najkrajšem možnem postopku "z ognjenim udarom delovati po njem". Ob nekaterih neljubih zapletih v preteklosti je bil prvi poudarek letošnje vaje varnost, potem varnost in na koncu še enkrat varnost. Samo vadbišče je bilo zavarovano dvojno, in sicer s črto obveščanja - kjer vojaški ogleduh mimobežnega vaščana zgolj priljudno opozori, da morda ne bi bilo najpametneje nadaljevati - in s pravo pravcato rdečo črto, prek katere ima od neavtoriziranih oseb prost prehod samo Colin Powell, če bi se mu slučajno zahotelo tja. Rdeča zastava sredi minometov pomeni strelsko cono, da ne bi bilo nobenih napak, in ob vseh teh izboljšavah varnostnega protokola so se imeli na ta dan glede na pretekle izkušnje bati samo morebitni bolniki s cirozo jeter.
"To ni vaja, ki ima začetek in ima konec," nas je pred začetkom vsesplošnega pandemoniuma poučila naša dojilja, stotnik Matjaž Bizjak. Stavek nas je nekatere sicer malce zmrazil, saj smo si vseeno vsaj še enkrat želeli uzreti svoje najbližje, preden postanemo ujeti v Haldemanov Forever War, a je v resnici pomenila zgolj to, da poteka več različnih akcij simultano in da ima tisti pravi, celostni pregled nad dogajanjem - pa še tega ne vedno in ne povsem - samo opazovalni center na Kravjeku. Stotnik Bizjak, ki se je naslednje ure naravnost herojsko nosil z mojimi progresivno imbecilnimi vprašanji tipa Ampak ... če je Ljubomir Krajnc "poveljnik bojne ladje", ga je mar sem v Postojno naplavil kak brodolom?, nas je nadalje pomiril z zagotovilom, da so bili vsi minometi tehnično podrobno pregledani in da se nimamo več česa bati: tistikrat da je težave tako ali tako povzročal minomet jugoslovanske izdelave, tokrat pa so v igri izraelski. No, res je, enako problematična je znala biti v preteklosti tudi izraelska oprema, a je šlo v tistem primeru za havbico, havbice pa so tokrat ameriške! Tako da brez skrbi!
Nekateri smo blagohotno opozorilo, naj si pred prvo salvo minometov raje pokrijemo ušesa, vzeli za malce otročje, pa nam je bilo potem nemalo žal, saj ko poka, trese. Predvsem v naše dobro so za to odgovorni oddelki korekture (torej izračun natančnih strelskih koordinat, da nam ne bi bilo za ta postopek treba po jutranji megli postopati tudi po nekaj ur) opravili kar prejšnji dan, kar bi moralo v pravem spopadu med drugim predpostavljati izjemno prijaznega in na sodelovanje pripravljenega sovražnika. Ker smo izkušeni novinarji, smo potem ob seriji potresov drug drugemu zelo pametno kimali in poslušali fascinantne anekdotice enega izmed kolegov, ki se ga je v času službovanja v tej častitljivi združbi nekoč med potjo na vadbišče s sovojaki pošteno napuhal in imel potem pod neposrednim nadzorom celih 94 izstrelkov, pa nam je bilo potem vseeno v olajšanje, ko so nas sredi najhujšega bobnenja natrpali na tovornjake in odpeljali naprej. Še dobro, da so prav v ta namen porabili vse tiste milijone za oplemenitev okoliških makadamov, saj bi jih glede na to, kako nas je bolestno rukalo tudi po vsej tej amelioraciji, popreje premagal izključno kak hovertank.
Naslednja etapa je bil grič, kjer smo eskalacijo spopadov ustrezno pomirjeni prvič spremljali v družbi vrhovnega poglavarja Slovenske vojske, ki ga je raskav glas po mikrofonu obvestil, da je trenutno prvi cilj zaustaviti rdečega in zagotoviti možnosti protinapada. Morebitni atavistični trzljaj ob taki formulaciji je bil izrazito rutinersko skrit, vrhovni je korenjaško vihtel daljnogled in zelo poznavalsko mežikal, medtem ko ga je nekaj vojakov napol na skrivaj slikalo z žepnimi fotoaparati, bržkone za družinski arhiv. Razgled z vzpetine, kjer se je sploh nabralo za zajetno skodelo vojaške smetane, je bil bistveno bolj spektakularen kot pogled na tri luknje, iz katerih molijo minometi, in je bil za nekaj trenutkov morda vsaj približno podoben najbolj ptičji perspektivi kake poštene real-časovne strategije.
Tam smo bili priča bitki v vsej veličini: najprej je samo pošteno pokalo, dasiravno ne v največjem sozvočju z dobro staro maksimo Kjer je dim, je tudi ogenj. Dima je bilo po okoliških gričih nemalo, ognja pa prav nič, razen obilice tistega pojmovnega, torej navzkrižnega ognja in pa morda še ognjene podpore. Sčasoma je v naše vidno polje priplesalo malo morje s šavjem polepljene pehote in se začelo še kar prizadevno metati v zaklonilnike, medtem ko so se v daljavi grozeče premikali obrisi hitro napredujočih rdečih oklepnikov. Prvemu izmed njih je v gostem oblaku nekakšne pare sicer odklenkalo, so pa zato drugi iz drobovja toliko bolj pridno bruhali nove enote in imaginarne projektile, in ko se je v dogajanje vključilo še nekaj pravih pravcatih frčoplanov, se je pred nami razprostrla celostna slika nečesa, kar bi znalo vsaj od daleč spominjati na osminko kakšne legendarne zgodovinske bitke.
Rdeči so svojo nalogo zastavili silovito in modre po zagrizenih bojih terali globlje in globlje v obrambno teritorijo, na tej točki pa sta žal nastopila dva momenta. Prvi: selektor je ta dan stavil na odločilno obrambo, to pomeni, da gledano s celovitega vidika raje ni predvidel kaj prida prostora za umik, drugi: rdeči preprosto niso smeli zmagati, pa če bi se zgodilo ne vem kaj. Resnično, v scenariju sploh ni bilo predvidene inačice, po kateri bi zmagali napadalci, ti so morali ped pred minami in bodečo žico ustaviti konje in se pretvarjati, da intenzivno žvižgajo rakom. Pristop, ki bi znal pri tistih bolj labilnih še dodatno potencirati občutke neizprosnega fatalizma, kakršne zna bojda učinkovito gojiti vojaško življenje, po drugi strani pa ni seveda nič čudnega, da je bila ob tem vaja po besedah vseh najbolj dekoriranih militarističnih velikonj bleščeč uspeh. Zmenili so se, da bo poudarjena obrambna plat, napadalcem so prepovedali zmagati, in glej ga šmenta: branilcem je podvig uspel!
Podvig je uspel celo v tako imenitnih razsežnostih, da so za sklepno slovesnost torkove kampanje vrhovnemu poglavarju v čast pripravili skromnejšo statično parado, kjer so bili celo od boja prekaljeni tanki ozaljšani s posebej gala podrastjo. Predsednik Kučan z gentelmansko podloženimi rameni je strumno postrojene trupe najprej trezno in dostojanstveno pregledal, nakar je bil za par ustrezno očetovskih na temo profesionalne Slovenske vojske, napornih, a uspešnih vežb ter "sveta, za katerega je jasno, da si ne bo mogel nacionalne varnosti v njem nihče več zagotavljati sam!" nagrajen z enim oglušujočim skupinskim ZDRAVO!!! Spregovoril je tudi v uočljivo bordo puloverček odeti obrambni minister Grizold in - navdan s ponosom in radostjo - ugotovil, da je Slovenska vojska na pravi poti. "Slovenija ne bo sicer nikoli tako močna vojaška sila, da bi ogrožala druge države, vendar mora imeti zaradi svoje varnosti hkrati vojsko, ki bo morebitnim sovražnikom vlivala strahospoštovanje."
Vtis, da smo bili v bistvu navzoči pri posebej razgibani vrsti osnovnošolskega športnega dneva, je bil še dodatno potenciran s tem, da so se na koncu na veliko talale diplome - zdi se, da so jih dobili prav vsi udeleženci, razen novinarjev, ki smo se delali, da nam je vseeno, in vrhovnega poveljnika, ki je ob vseh že osvojenih sploh ne potrebuje. V spremljavi zaključnih nekaj kremenitih viž smo prizorišče zapustili malček izčrpani, a vseeno pri srcu prijetno greti od dejstva, da bo, če nas recimo napade Andora, če bo za prizorišče desanta izbrala Poček, če se bo pripravljena prejšnji dan dogovoriti za točne koordinate, kamor mora Slovenska vojska streljati, in če se bo dalo vnaprej zmeniti, da ne sme zmagati, naletela na odločen odgovor.