Kako umazani smo

"Osnovna težava Slovenije je v tem, da ne vemo, v kakšnem obsegu se je korupcija pri nas razrasla. Samo policijski podatki ne zadoščajo, treba bi bilo izvesti vrsto raziskav," je spomladi letos izjavil svetovalec vlade pri notranjem ministrstvu Drago Kos, ki je hkrati tudi predstavnik Slovenije v skupini držav proti korupciji Greco pri Svetu Evrope. Tega opozorila seveda ni izrekel na pamet. Bistvena težava je, da se pri nas pri raziskavah o korupciji skoraj izključno opiramo na preskromne podatke policije in na zaznave državljanov. Dokaz za takšno trditev je tudi zadnja mednarodna raziskava o korupcijski klimi v srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki jo je pretekli teden domači javnosti predstavila tržnoraziskovalna hiša Gral Iteo. Rezultati te raziskave so v najboljšem primeru reklama za podjetja, ki so raziskavo vodila, medtem ko je njihova dejanska vrednost minimalna. V raziskavi, ki jo je pripravila mednarodna tržno raziskovalna hiša GfK, pri nas pa jo je opravil Gral Iteo, so namreč sodelovali le navadni državljani iz enajstih držav, zaradi česar ni mogoče reči, da rezultati predstavljajo resnično oceno o celotnem obsegu korupcije.

Pri spraševanju državljanov o tem, ali menijo, da je njihova država zelo koruptivna in v katerem sektorju je po njihovem prepričanju podkupovanje najbolj razširjeno, lahko dobimo le zelo subjektivne ali celo zavajajoče rezultate. Poglejmo primer. Direktor Gral Iteo Rudi Tavčar je na predstavitvi rezultatov pretekli teden z veseljem ugotavljal, "da smo Slovenci skupaj z Avstrijci med vsemi državami najbolj prepričani, da se brez korupcije da živeti", saj se je le sedem odstotkov vprašanih državljanov Slovenije strinjalo s tezo, da so podkupnine naraven del življenja. Če v tovrstno tezo verjame tako malo Slovencev, ni jasno, kako je mogoče, da je po raziskavah nevladne organizacije Transparency International, ki jo sestavljajo neodvisni izvedenci s številnih področij od ekonomije, prava do statistike, stopnja koruptivnosti v Sloveniji vsako leto večja, oziroma kako je mogoče, da je naša država vsako leto bolj prežeta s korupcijo. Slovenija je namreč v zadnjih treh letih po mednarodni lestvici korupcije zdrsnila navzdol kar za devet mest. Še leta 1999 smo zasedali dokaj dobro 25. mesto in smo bili najboljši med tranzicijskimi državami, lani smo padli na 28. mesto, letos pa celo na 34. mesto, tako da sta nas od tranzicijskih držav prehiteli Estonija in Madžarska.

Pa še en primer: po raziskavi, ki jo je predstavil Gral Iteo, naj bi bilo podkupovanje v enajstih srednje- in vzhodnoevropskih državah najbolj razširjeno v zdravstvu, javni upravi in na sodiščih. Povsem drugačni so rezultati Gallupovega inštituta, saj je anketa med 770 poslovneži, odvetniki, računovodji, bančniki in uradniki gospodarskih zbornic pokazala, da je največ skorumpiranosti pri pridobivanju pogodb za velika gradbeniška javna dela, sledijo pa obrambna industrija, trgovina z orožjem, energetika in telekomunikacije. Če v raziskavi Gral Iteo podrobneje pogledamo slovenski primer, ugotovimo, da so naši državljani med najbolj podkupljive sektorje uvrstili zdravstvo in javno upravo. Z osebnega vidika navadnega državljana takšen odziv ni presenetljiv, kajti zgodba z modrimi kuvertami za učinkovitejše in hitrejše zdravniško ukrepanje ali za ažurnejšo pomoč občinskega uradnika je razvpita še iz socialističnih časov. Vendar pa je takšna percepcija korupcije preozka in zato zavajajoča. Tako imenovana poulična oziroma "šalterska" korupcija v deležu celotne korupcije namreč pomeni le zelo majhen odstotek. Veliko večji zalogaj v Sloveniji je korupcija na področju javnih naročil, še zlasti pri oddaji javnih naročil za gradbena dela ali za nakup zdravstvene opreme, kjer naj bi podkupnine po mnenju slovenskih podjetnikov v povprečju znašale med dvema in tremi odstotki vrednosti celotnega posla z državo. Še večji problem je korupcija pri delitvi nepovratnih državnih subvencij ali pri privatizaciji državnega premoženja, kjer gre za glavni vir bogatenja ljudi, ki so blizu oblastem. V teh primerih običajno ne gre za klasična kazniva dejanja, ki bi jih bilo mogoče preganjati zaradi kršitev kazenskega zakonika. Kljub temu pa so prav državne subvencije tipičen primer pridobivanja političnega vpliva in volilcev v gospodarstvu in kmetijstvu. Po mnenju Boštjana Horvata, človeka, ki si prizadeva, da bi tudi Slovenija dobila svoje predstavništvo Transparency International, ker bi bilo le tako mogoče dobiti sistemske raziskave korupcije na domačih tleh, so tovrstni neklasični primeri korupcije za državo bistveno škodljivejši: "Slovenija je glede na stopnjo klasične korupcije dokaj čista država, skrb pa zbuja stopnja neklasične korupcije, saj jo je precej težje prepoznati in ustaviti." Horvat še dodaja, da slovenska policija letno obravnava zanemarljivo majhno število primerov korupcije, in sicer med 30 ter 50, pa še pri teh gre večinoma za posamične primere neuspešnih podkupovanj posameznih državnih operativnih delavcev, kot so policisti ali cariniki, vsote pa se menda gibljejo med 50 in 100 nemškimi markami. Pravih, velikih korupcijskih zadev, tudi tistih, ki zadevajo visoke državne funkcionarje, pa je odkritih bore malo.