Trojanska disketa

Slovenski gradbinci zadnja leta uporabljajo vojaško terminologijo. "Začenja se bitka za Trojane!" so sporočali ob koncu devetdesetih, ko so se pod Trojanami zbirali prvi gradbeni stroji. Na poti med Koprom in Mursko Soboto predstavlja trojanski klanec eno največjih ovir. "Trojanski klanec je treba premagati!" kličejo cestarji in računajo, ali imajo za slabih 17 kilometrov dolg avtocestni odsek dovolj denarja. Trojane so tista točka države, na kateri je Slovenija preščipnjena na dva dela. Če naj bi bila zahodni in vzhodni del države spodobno povezana, morajo cestarji tudi po trojanskem klancu napeljati predore in viadukte.

Cestarji pa vojaške retorike ne uporabljajo zgolj zato, ker je treba premagati naravno oviro, pač pa tudi zato, ker se ob premagovanju hriba, ki se dvigne do nadmorske višine dobrih 600 metrov, med seboj prav mesarsko koljejo gradbena podjetja, ki si želijo sodelovati pri tem cestarskem poslu desetletja. Ker so razpisi mednarodni, se za trojanski posel tepejo predvsem slovenske, italijanske in avstrijske firme. Najbolj prestižen del posla, vrtanje predora, ki bo tekel pod samim trojanskih hribom, pod pekarno s krofi, je dobila italijanska firma Grassetto. Slovenski cestarji so se lani pritoževali, češ da je Grassetto oddal ponudbo z nerealno nizko ceno. Italijani so se namreč zavezali, da bi najdaljši trojanski predor zvrtali za slabih 14 milijard SIT.

Aprila letos pa se je končal razpis za gradnjo drugega, nekoliko krajšega trojanskega predora.

Predor Podmilj, ki bo postavljen na zahodni strani Trojan, bo, ko bo zvrtan, dolg dober kilometer. Ko je sedemčlanska razpisna komisija aprila letos odpirala prispele ponudbe, je kazalo, da je najbolj ugodno ponudbo oddalo ljubljansko podjetje SCT. Pol leta kasneje pa se je izkazalo, da je bila bitka, v kateri je zmagalo podjetje, ki ga že od leta 1974 vodi Ivan Zidar, zelo nenavadna. Italijanska gradbena firma Grassetto, ki na Trojanah že vrta, je namreč zahtevala revizijo postopka. V zadnjih dneh oktobra se je revizija konča. Državna revizijska komisija je Ivanu Zidarju in SCT-ju odvzela zlato kolajno. Sklep o izbiri SCT-ja je razveljavljen. Doping? Je SCT narobe prevozil progo? Kljub temu, da Ivan Zidar dolgoletni športni delavec - med drugim je bil tudi predsednik nogometnega kluba SCT Olimpija -, metafore iz sveta športa niso najbolj primerne. Ker cestarji premagovanje trojanskega klanca opisujejo z vojaško terminologijo, bo treba vzporednice poiskati v vojaških vedah. Troja! Trojanska vojna je mama vseh vojn. Grki so v trojanski vojni zmagali s prevaro. Ko je kazalo, da je grška vojska preveč zmahana, da bi zasedla Trojo, je Odisej pred obleganim mestom zgradil orjaškega konja, prebivalcem obleganega mesta je sporočil, da je konj darilo, v konjski trebuh pa je skril specialno enoto grške vojske. Specialci so ponoči skočili iz konja in Trojo, neosvojljivo trdnjavo, zasedli. Je tudi podjetje SCT, največja slovenska cestarska firma, bitko za posel na Trojanah, dobilo s prevaro? Državna revizijska komisija poroča, da SCT trojanske bitke ni dobil ob pomoči votlega lesenega konjička, pač pa ob pomoči bolj sofisticiranega tehničnega pripomočka, ob pomoči računalniške diskete.

Javna naročila

Kako pravzaprav poteka postopek iskanja najboljšega ponudnika? Najprej je v Uradnem listu objavljen razpis. Razpis je nekakšna licitacija, ki pa je zastavljena tako, da vsako podjetje, ki kandidira na razpisu, ceno navede le enkrat. Podjetja, ki se potegujejo za posel, ne morejo vedeti, s kakšno ceno bo nastopila konkurenca. Smisel licitacije, pri kateri vsaka firma ceno navede le enkrat, je v tem, da bi lahko ob večkratnem izklicevanju cen podjetja z nižanjem cen kanibalizirala sama sebe. Na razpisu torej podjetja povedo, kakšna je najnižja cena, ob kateri se podjetju še splača sodelovati pri poslu.

Tako zastavljena licitacija pa mora biti vodena po strogih pravilih. Podjetja prevzamejo razpisno dokumentacijo. Ko oddajajo ponudbe, mora biti ta pripravljena skladno z zahtevami razpisne dokumentacije. Oddajanje ponudb je dobesedno težaški posel. Podjetja, ki se potegujejo za posel, z manjšim kamiončkom pripeljejo dober meter fasciklov, vsebina fasiklov pa mora odgovoriti predvsem na eno vprašanje: koliko bo zadeva stala. Licitacija, pri kateri je cena navedena le enkrat, mora biti izvedena tako, da podjetja, ki konkurirajo za posel, v trenutku, ko izvedo za ceno konkurence, ne morejo več spreminjati lastne ponudbe. Zato podjetja ponudbe oddajo v zapečatenih škatlah. Listine, vpete v fascikle, morajo biti še posebej zvezane z vrvico in zapečatene. Varnostnih ukrepov naj bi bilo toliko, da dokumentacije, v kateri je zapisana ponudba, ne bi mogel zamenjati niti čarodej. Ob bitki za avtocestni posel obstaja še ena varovalka, ki naj bi omogočala, da je licitacija izvedena maksimalno korektno. Firme, ki kandidirajo za posel, ponudbo oddajo v papirnati in digitalni obliki. Ponudba, ki je spravljena v fasciklih, je spravljena tudi na posebni disketi. Na disketi je nameščen program, ki mu cestarji pravijo PIS, pomeni pa Projektni informacijski sistem. Program je zavidljivo pameten. Firme, ki kandidirajo za posel, morajo namreč odgovoriti na vprašanja, ki jim ga zastavlja program. Koliko bo stal beton? Koliko bo stala uporaba mehanizacije? Koliko bo stala živa sila? Koliko bo stalo železo? Ko kandidati odgovorijo na ta vprašaja, program sam izračuna, kolikšna je končna cena. No, na enaka vprašanja morajo firme odgovoriti tudi na papirnati verziji ponudbe. Logično je, da se morajo seštevki papirnate in digitalne verzije ponudbe na koncu ujemati. Če se ne ujemajo, je prišlo do računske napake.

Ob iskanju najbolj ugodnih ponudnikov za gradnjo avtocest je zanimiva še en podrobnost. Kljub temu, da je vlada pred leti ustanovila Družbo za avtoceste v Republiki Sloveniji, znano po kratici DARS, ki naj bi organizirala in vodila gradnjo avtocest, DARS ne vodi razpisov za iskanje najbolj ugodnih ponudnikov. Leta 1995, ko je DARS vodil Jože Brodnik, je ta z Družbo za državne ceste (DDC) sklenil pogodbo, ki določa, da razpisne in licitacijske postopke izvaja DDC. DARS je torej eno od najbolj občutljivih nalog, iskanje najugodnejšega ponudnika, zaupal podizvajalcu, Družbi za državne ceste. DARS, delniška družba, ustanovljena leta 1994, je torej zelo občutljiv posel prenesla na DDC, firmo s tridesetletno vpetostjo v cestarsko sceno. DDC je sicer firma, ki se ukvarja predvsem z inženirskimi posli, do leta 1994 se je imenovala Cestni inženiring. Družba za državne ceste je za naše razmere orjaška inženirska firma, saj v njej službuje dobrih 300 ljudi. V DARS-u je zaposlenih šestkrat manj ljudi.

Laži, video trak in disketa

Razpis za vrtanje predora Podmilj je bil objavljen novembra 1999. Aprila letos so podjetja, ki so kandidirala za posel na Trojanah, razpisno dokumentacijo pripeljala na Langusovo ulico št. 4. Razpisno komisijo je sestavljalo sedem oseb. DARS je od Družbe za državne ceste, podizvajalca pri izvedbi razpisa in licitacijskega postopka, zahteval, da odpiranje ponudb snema z video kamero. Novic, da bi se med aprilskim odpiranjem ponudb kaj zapletlo, tedaj nismo zasledili. Res pa je, da je 16. avgusta, kmalu zatem, ko je bila objavljena novica o SCT-jevi trojanski zmagi, italijanska firma Grassetto zahtevala revizijo postopka. Septembra se ni dogajalo nič pretresljivega, 9. oktobra pa je državna revizijska komisija predstavnike DARS-ja, SCT-ja in Grassetta povabila na video projekcijo. Ko se je v prostorih državne revizijske komisije odrolal video posnetek odpiranja ponudb, se je izkazalo, da se je v razpisnem postopku pripetila nenavadna rokohitrska operacija. Video posnetek je namreč govoril o tem, da je podjetje SCT ponudbo za vrtanje predora Podmilj oddalo na rumeni disketi. Bolj natančno: plastično ohišje diskete je bilo rumeno. Ko pa je državna revizijska komisija pregledala razpisno dokumentacijo, ki je bila shranjena v posebni sobi Družbe za državne ceste, je ugotovila, da disketa ni več rumena, pač pa roza barve. Državna revizijska komisija je od DARS-a zahtevala pojasnila. DARS je zahteval pojasnila od Družbe za državne ceste. Družba za državne ceste (DDC) je zahtevala pojasnila od razpisne komisije. Korespondenca med DARS-om in DDC-jem je postajala vedno bolj vroča.

V prvem pojasnilu je razpisna komisija ležerno zapisala, da je morda nekoliko problematičen video posnetek. Morda je barvna lestvica zaradi zunanjih vplivov nekoliko širša. Morda se nalepk na disketah - ohišje disket pa naj bi bilo črne barve - ne vidi dovolj natančno. Državna revizijska komisija s pojasnili ni bila zadovoljna. Ne gre za to, da bi bile sporne nalepke na disketah. Spremenila se je barva disketnega ohišja! Tudi DARS ni bil zadovoljen s pojasnili Družbe za državne ceste. Zahteval je pojasnila, kako DDC hrani razpisno dokumentacijo? Direktor Družbe za državne ceste Metod Di Batista je zagotavljal, da razpisno dokumentacijo hranijo v posebni sobi, v kateri velja poseben varnostni režim. Sledov vloma niso opazili. DARS je zahteval dodatna pojasnila. Kdo ima vstop v posebej varovano sobo? Družba za državne ceste je posredovala seznam oseb, ki so vstopile v sobo. Kako se dokumentacija prenaša? Metod Di Batista iz DDC je odgovoril, da dokumentacijo, ko ta zapusti posebej varovan sobo, prenašajo v posebnem kovčku. Kurir, ki nosi kovček, ne pozna številčne kombinacije, s katero je kovček zaklenjen. Kdo pozna številke kovčka? Iz Družbe za državne ceste so na DARS poslali še seznam oseb, ki poznajo številčno kombinacijo.

Medtem ko sta si v.d. predsednika DARS-ove uprave Janez Božič in direktor DDC-ja Metod Di Batista pisala pisma, je državna revizijska komisija finiširala revizijsko poročilo. Ko so revizorji končali postopek, so ugotovili, da ni problematična le disketa, ki je spremenila barvo - sprva je bila rumena, potem pa roza barve - pač pa tudi številke, zapisane v zapisnik o odpiranju ponudb. Iz zapisnika namreč izhaja, da je SCT na razpisu za vrtanje predora Podmilj nastopal z dvema cenama. Prva zapisniško navedena vsota znaša 2.945.227.990 SIT. Grassettova zapisniška navedena cena je znašala 2.845.357.127 SIT. Razpisna komisija pa je za 2.763.560.646 SIT posel oddala SCT-ju.

V razpisnem postopku sta se torej pojavili dve različni ceni, ki jih je navajala firma SCT. Računalniška disketa, na kateri je bila oddana SCT-jeva ponudba, pa je bila po oddaji ponudbe očitno zamenjana. In to na skrajno amaterski način. Zaradi naštetih nepravilnosti je državna revizijska komisija SCT-ju posel vzela, firmo pa izključila iz nadaljnjih razpisnih postopkov. Obstaja pa sum, da so bili po oddaji ponudb zamenjani tudi drugi deli razpisne dokumentacije.

Ko je poročilo revizorjev prišlo v javnost, so na DARS-u povedali, da se zavedajo lastne objektivne odgovornosti. Zgodba z disketami, ki spreminjajo barvo in zapisniškimi cenami, ki se krčijo, pa se ne more končati le s prevzemanjem objektivne odgovornosti. Vrtanje predorov je namreč milijardni posel, ob tem pa je prišlo do dogodkov, ki imajo znake kaznivega dejanja. Organi pregona so z zadevo seznanjeni, ugotoviti bi morali, ali drži, da je bila dokumentacija po oddaji ponudb rokohitrsko zamenjana. Kdo je zamenjal disketo? Je bila zamenjana tudi papirnata dokumentacija? Ker je Družba za državne ceste, ki je vodila razpisne postopke, podjetje v državni last, je štorija o trojanski disketi toliko bolj občutljiva. Obstaja namreč sum, da je uslužbenec podjetja v državni lasti z dejanji, ki so lahko kazniva, SCT-ju pomagal dobiti posel.

Državna revizijska komisija DARS-u predlaga, naj ob ponovnem tehtanju, kdo je zmagal na razpisu, SCT izključi. Odločitev o morebitni diskvalifikaciji firme, ki jo vodi Ivan Zidar, pa mora sprejeti DARS.