Zmagovalec na pogorišču

Pričakovani konec drame, v kateri so se mnogi svetniki, kljub tokrat javnemu glasovanju, odločili ali za Janeza Lombergarja ali pa za neglasovanje, je mogoče komentirati na star, že malce obrabljen način. Tisti, ki glasujejo za programskega direktorja firme, ki se ponaša s takšnimi poslovnimi rezultati, s vse slabšo gledanostjo in s kakovostjo programa, ki je pod ravnijo vseh evropskih nacionalnih televizij, se bodo morali vprašati, če še zastopajo plačnike tega programa. Kaj pa Lombergar lahko ponudi, vemo. In tudi obratno, vemo, česa ne ponudi. Kot je znano, boste na TVS težko zasledili razpis za kako oddajo, in pri vsem skupaj je hecno, da je sam Lombi nekoč v neki zasebni družbi izjavil, da takšni razpisi niti niso potrebni, saj se odloči sam tako, da potem tako ali tako vsi producenti počasi pridejo na vrsto. Zadeva je jasna in celo računsko sodišče je stvari sprevidelo; Lombija bi pri njegovem delu razpisi zmotili, televizija bi postala preveč javna in premalo zasebna, premalo njegova. Lombi naroča cele dele programov izven televizije in celo pri koprodukcijah ne upošteva nobenih zakonsko določenih obveznosti. Mimogrede, zaradi tega, ker na televiziji ni bilo nikoli razpisov, bo tudi, ko bodo končno uredili račune, praktično nemogoče ugotoviti natančno škodo, ki jo ima javni zavod zaradi neobjavljanja razpisov.

Svojo (zapufano in vse manj gledano) televizijo je Lombi pripeljal na raven lokalne televizije, na kateri z različnimi vzvodi sam določa vse programe, določa, kaj je konservativno in kaj napredno, kateri športi so za Slovence pomembni in kateri ne in celo katere risanke smejo gledati naši otroci. Pod krinko nekakšnega naprednega umetniškega programa ob najbolj gledanih terminih prodaja negledljive oddaje in zaradi nekakšnih svojih moralnih zadržkov kakovostne oddaje rine v nočno-jutranje termine. Prav zgovoren se zdi primer filma Boogie Nights, ki je pravzaprav parodija na porno filme in sam po sebi gotovo ni pornič. TVS ga je rolal do petih zjutraj, vmes pa je (kot zanalašč) neki tehnik zamenjal kaseti. Podobno se je zgodilo z nastopom Vide Žabot, ki so ga (neki tehniki) raje zamenjali z nastopom Antona Stresa in Franca Rodeta. Da ne bi bil kdo užaljen. Tako kot ne sme biti užaljena vojska, ki ima svojo oddajo, ki jo posebej plačuje, in kot ne sme biti užaljena policija, ki ima tudi svojo oddajo, da o kmetijskih in verskih oddajah niti ne govorimo. Saj je vseeno, če jih nihče ne gleda, (O.K. morda tudi zato, ker so tako katastrofalno narejene). V Lombijevi glavi se je rodila tudi ideja, ki ima sicer verjetno tudi kako trdno finančno podlago. Direktor konkurenčne TV 3 s svojimi turističnimi panoramami zapolnjuje vsako dopoldne na 2. programu, kar seveda pripomore k velikemu zaslužku šefa konkurenčne komercialne televizije, TVS pa izgublja gledalce. To pa Lombija, očitno, še najmanj moti. Manj ko je gledalcev, manj je kritik, plačevati pa moramo tako ali tako vsi. Ampak denarja vseeno primanjkuje. Ko so pred časom svetniki končno zbrali dovolj jajc, so zamenjali Janeza Čadeža. In novi direktor Aleks Štakul je zahteval, da se program zmanjša za 18 odstotkov ... Sanacija ... In česa se je lotil Lombergar, katere stvari je zmanjšal? Razvedrilni program ... Lombi se je (nerazumljivo) odločil ukinjati najbolj gledane oddaje.

Zgodilo se je zmanjšanje najbolj gledanih oddaj za 66 odstotkov. Kot je znano, so ukinili Res je in Petko oziroma oddajo Miše Molk in oddajo Ivane Šundov. TV-naročnine pa seveda niso ukinili. Nasprotno, modreci s televizije so se odločili, da je gledanost manj pomembna stvar, saj so že davno prenehali tekmovati s komercialnimi televizijami - TVS se gre kvaliteto, ne komerciale. A res? Potem pa skinite s programa TV-prodajo, ki je ob seks telefonih brez dvoma najbolj komercialna stvar, ki jo je mogoče prikazati na televiziji. Ne, TV-prodaje ne bodo ukinili, od tega živijo, da pa bi s tem denarjem kupili kakovosten program, o tem seveda ne razmišljajo. In ker smo z omembo TV-prodaje razkrili, da je kljub nekomercialnosti Lombijeva televizija pravzaprav povsem običajna komercialna televizija, jih bomo morali zasuti s podatki o gledanosti. Med šestimi najbolj gledanimi oddajami v Sloveniji najdemo le dve z nacionalke, POP-ova informativna oddaja gladko poseka TVS-jevo, POP-ova razvedrilna oddaja se poigra s TVS-jevo, da o tem, kako je TV Dober dan močnejši od Vrtičkarjev, niti ne govorimo. Konkurenca je Lombija sesula na vseh področjih, argumenti, da ima TVS boljše gledališke predstave, več baleta in boljše evropske filme, pa na žalost ne zdrži ocene, da TVS pač ni samo Cankarjev dom, Slovenska filharmonija ali Drama SNG. Gre pa seveda samo za blefiranje. Predvajanje starih črno-belih gledaliških predstav, ki jih nihče ne gleda, je prestrašeno dejanje obupa, ker je jasno, da se jih komercialke ne bodo lotile. Če pa bi se jih, bi gotovo imele večjo gledanost, če zaradi drugega ne, zato ker TVS-jevi konkurenci ni nič podarjeno.

O Janezu Lombergarju torej govorita dve hkrati različni in povsem povezani zgodbi. Zgodba o finančnih malverzacijah, ki je celo glede na tiste dokumente, s katerimi je razpolagal naš časopis, dovolj jasna in dokazuje, da Lombi deli denar, komur se mu zljubi in kolikor se mu zljubi, in druga zgodba o gledanosti in kakovosti naše javne televizije. In tudi druga zgodba je hudo tragična.