Nadzornik brez nadzora

Računsko sodišče je najvišja revizijska ustanova v državi. Nadzoruje poslovanje vseh uporabnikov javnih sredstev, kar pomeni, da so pod njenim nadzorom vsa ministrstva, kabinet predsednika države, kabinet premiera, občine, javni zavodi in vse gospodarske družbe, tudi banke in zavarovalnice, ki so v večinski lasti države ali občin. Zaradi izjemno velikih pristojnosti pri finančnem nadzoru javnega sektorja bi logično pričakovali, da bo nadzoru izpostavljeno tudi poslovanje računskega sodišča, še posebej ker je tudi sodišče proračunski porabnik. A to se doslej še ni zgodilo. Poslovanja računskega sodišča vse od ustanovitve leta 1995 do danes ni niti enkrat pregledala katera koli od zunanjih pooblaščenih revizorskih družb. Povedano drugače: v skoraj sedmih letih obstoja se je nad sodiščem izvajal le interni nadzor, se pravi, da je sodišče nadzorovalo samo sebe. Takojšnja izvedba zunanje revizije je potrebna še zlasti zato, ker je sodišče pri plačevanju zaposlenih delavcev in funkcionarjev ravnalo zelo sporno.

Sporna izplačila dodatkov

Na računskem sodišču je bilo decembra lani zaposlenih več kot petdeset revizorjev s statusom višjega upravnega delavca. Vsi ti so poleg osnovne plače, ki v povprečju znašala 300.000 tolarjev bruto, vse od leta 1995 do julija letos prejemali še 35-odstotni dodatek k plači, ki je v povprečju znašal 100.000 tolarjev bruto. Izplačan je bil na podlagi 18. člena Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest na računskem sodišču, ki določa: "Delavci, ki so po tem pravilniku določeni kot višji upravni delavci, imajo zaradi prepovedi opravljanja drugih del, drugih omejitev in obremenitev pravico do dodatka v višini 35 odstotkov osnovne plače." Težava je v tem, da omenjeni dodatek ni imel pravne podlage v nobenem predpisu, se pravi, da je bilo njegovo izplačevanje pravno sporno. Pravilnik je namreč interni akt računskega sodišča in ni predpis, ki bi bil izdan na podlagi zakona in objavljen v Uradnem listu. Predsedniku sodišča dr. Vojku A. Antončiču noben zakon ni dajal pooblastila, da bi lahko s splošnim aktom določil 35-odstotni dodatek. Povedano drugače: dr. Antončič ni imel splošnega pooblastila za izdajo predpisov, s katerimi bi dvigoval plače svojim zaposlenim. Posebno pooblastilo za takšno ravnanje je dobil šele marca letos, ko je začel veljati nov zakon o računskem sodišču. V tretjem in četrtem odstavku 36. člena novega zakona je namreč določeno: "Kdor opravlja delo v službah računskega sodišča, ima pravico do plače, ki znaša najmanj toliko kot plača po predpisih, s katerimi se določajo plače v državnih organih. Osnovna plača se zaradi posebnih zahtev pri delu računskega sodišča lahko poveča za 30 odstotkov (v nadaljnjem besedilu: institucionalni dodatek). Upravičence do institucionalnega dodatka, višino institucionalnega dodatka za posamezne skupine upravičencev in način obračunavanja institucionalnega dodatka določa splošni akt računskega sodišča, ki ga izda predsednik računskega sodišča." Ta zakonska določba predsedniku sodišča po novem sicer omogoča izplačilo institucionalnega dodatka višjim upravnim delavcem, a le v višini do 30 odstotkov osnovne plače. Kljub temu je računsko sodišče višjim upravnim delavcev še tri mesece po uveljavitvi novega zakona izplačevalo 35-odstotni dodatek, se pravi, da je bilo zakonito stanje vzpostavljeno šele pri letošnjih julijskih plačah.

Ker je število višjih upravnih delavcev sodišča naraščalo iz leta v leto (trenutno jih je na sodišču zaposlenih 72), je težko izračunati, koliko proračunskega denarja je bilo za 35-odstotni dodatek porabljenega od ustanovitve sodišča do julija letos. Mogoče pa je izračunati stroške za lani. Mesečna vsota količnikov višjih upravnih delavcev računskega sodišča za lanski december je znašala 300. Ker je znesek izhodiščne plače za prvi tarifni razred v istem mesecu znašal 46.638 tolarjev, je vsota dodatkov k plačam za mesec dni znašala skoraj pet milijonov tolarjev, za celotno lansko leto pa skoraj 60 milijonov tolarjev. To pa ni edino vprašljivo izplačilo.

Sporna izplačila nadomestil

Računsko sodišče ima devet funkcionarjev: predsednika sodišča, dve predsednikovi namestnici in šest vrhovnih državnih revizorjev. Njihov mandat traja devet let, na predlog predsednika države pa jih imenuje državni zbor. Kar pet od devetih funkcionarjev računskega sodišča (med njimi tudi obe predsednikovi namestnici - dr. Etelka Korpič Horvat in Zdenka Vidovič) je poleg redne plače vsaj tri mesece prejemalo tudi posebno nadomestilo za ločeno življenje. Ta privilegij jim je omogočil Antončič, ko je 2. julija letos izdal Pravilnik o drugih prejemkih in pravicah funkcionarjev računskega sodišča. Ta pravilnik namreč določa: "Funkcionarji računskega sodišča imajo pravico do namestila za ločeno življenje, če zaradi dela na računskem sodišču prebivajo več kot 60 kilometrov od kraja, kjer imajo stalno prebivališče oni ali njihova ožja družina." Tudi za izdajo tega pravilnika Antončič ni imel osnove v zakonu ali drugem predpisu, kar pomeni, da je bilo izplačevanje nadomestila sporno. Po 18. členu zakona o funkcionarjih imajo funkcionarji računskega sodišča pri nadomestilih in drugih pravicah iz delovnega razmerja enake pravice, kot so določene za delavce v državnih organih. Po letos sprejetem sklepu vlade pa je pravico do nadomestila za ločeno življenje mogoče pridobiti le, kadar gre za "začasno razporeditev ali začasno zaposlitev izven kraja stalne zaposlitve in hkrati izven kraja stalnega prebivališča ožje družine". Povedano drugače: funkcionar do nadomestila za ločeno življenje ne more priti samo zato, ker svoje delo opravlja izven kraja, kjer živi njegova družina, ampak ga lahko dobi, če hkrati delo opravlja izven kraja stalne zaposlitve. Tega pravila pa omenjenih pet funkcionarjev ne izpolnjuje. Antončič omejitve, ki izhaja iz sklepa vlade, ni upošteval, ampak je z internim aktom določil pogoje, ki se razlikujejo od ureditve za delavce v državnih organih. Po nam dostopnih podatkih je bilo vsakemu od petih funkcionarjev samo v mesecu juliju nezakonito izplačanih 60.671 tolarjev nadomestila, kar pomeni, da se v enem samem mesecu za ta namen porabilo dobrih 300.000 tolarjev proračunskega denarja. Zbirni izračun pokaže, da je bilo samo v treh mesecih (julij, avgust in september) za nadomestila petim funkcionarjem nezakonito porabljenih 900.000 tolarjev. Ta znesek bo seveda še naraščal, kajti izplačevanje nadomestil se kljub spornosti nemoteno nadaljuje. V tem tednu bodo nadomestilo za oktober dobili izplačano štirje funkcionarji računskega sodišča.

Dvojna merila

Ravnanje računskega sodišča ni sporno le zato, ker gre za denar vseh davkoplačevalcev, ampak tudi za to, ker gre za očitna dvojna merila. Spomnimo se, da je sodišče v preteklih letih celi vrsti revidirancev (ministrstvom, zavodom, agencijam, občinam) očitalo nezakonito izplačevanje različnih dodatkov k plačam. Na občinah so si te dodatke izplačevali zaradi zmotnega prepričanja, da je dovoljeno vsako izplačilo funkcionarjem, ki ga odredi občinski svet, čeprav nima podlage v zakonu ali drugem predpisu. Računsko sodišče se s takšno razlago ni strinjalo in je od funkcionarjev zahtevo vrnitev nezakonito izplačanih sredstev. Najbolj odmeven je bil primer mestne občine Koper. V reviziji poslovanja te občine za leto 1995 je namreč računsko sodišče odkrilo za več milijonov tolarjev neupravičenih izplačil, od katerih sta najbolj izstopala dodatek za znanje italijanščine in dodatek za nezdružljivost funkcije. Na podlagi teh ugotovitev je drugostopenjski senat sodišča občini leta 1997 izdal dokončno negativno mnenje. In posledica? Devet občinskih funkcionarjev je bilo občini dolžno vrniti nezakonito izplačana sredstva. Tako na primer nekdanji župan koprske občine in sedanji poslanec državnega zbora Aurelio Juri v občinski proračun mesečno vrača 25.000 tolarjev, z vračanjem pa bo moral nadaljevati še naslednji dve leti, saj po ugotovitvah računskega sodišča njegov dolg znaša dober milijonov tolarjev. Na tem mestu se ne bomo spuščali v argumente, ali je bila odločitev sodišča v koprskem ali katere koli drugem primeru revidiranih občin pravilna. Opozarjamo le na dvojnost meril. Antončič je kot predsedujoči drugostopenjskemu senatu računskega sodišča koprskim funkcionarjem očital povsem enako ravnanje, kot ga pri funkcionarjih računskega sodišča izvaja sam. Antončič je prepričan, da sodišče ni ravnalo narobe. Po njegovem so bila vsa izplačila - torej tako dodatki višjim upravnim delavcem kot nadomestila funkcionarjem - izvedena na podlagi zakonov in zato pravno nesporna. Opozoril pa je tudi, da 35-odstotnega dodatka ne gre mešati z institucionalnim dodatkom, češ da naj bi šlo za dva različna pojma. Tako naj bi bil z novim zakonom o računskem sodišču nekdanji 35-odstotni dodatek nadomeščen z dvema dodatkoma, in sicer 25-odstotnim dodatkom, do katerega so višji upravni delavci upravičeni zaradi prepovedi opravljanja drugih del, ter z institucionalnim dodatkom, ki lahko znaša največ 30 odstotkov osnovne plače.

Odgovornost za pomanjkljiv nadzor

Odgovor na vprašanje, katera razlaga drži (naša ali Antončičeva), bi bilo seveda mogoče dobiti le, če bi zunanja revizorska hiša opravila revizijo računovodskih izkazov računskega sodišča. Dokler tak nadzor ne bo opravljen, bo nad finančnim poslovanjem računskega sodišča ostala senca dvoma. Odgovornost za neizvajanje zunanjega nadzora nosi državni zbor oziroma natančneje parlamentarna komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Po starem in novem zakonu o računskem sodišču je namreč prav parlamentarna komisija dolžna izbrati zunanjo revizorsko hišo, ki bi pregledala računovodske izkaze računskega sodišča. Državni zbor izbiro komisije le še potrdi. Svoje naloge komisija ni izvedla niti enkrat od ustanovitve računskega sodišča. Poslanec ZLSD Feri Horvat, ki je parlamentarni komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ predsedoval od maja leta 1997 do lanskega oktobra, se izmika z razlago, da so imeli težave pri izvedbi predpisane naloge. "Res je, da komisija državnemu zboru nikoli doslej ni predlagala pooblaščenega revizorja, a ne zato, ker bi hoteli kar koli namenoma zamegljevati ali prikrivati, ampak zato, ker ni bilo jasno, kako to nalogo izpeljati. Zakon ni določal, kdaj je to izbiro treba opraviti in ali jo je treba opraviti vsako leto posebej. Ker gre za precejšnje stroške, bi se pri izbiri pooblaščene revizorske hiše morali držati zakona o javnih naročilih, kar pomeni, da bi morali izvesti javni razpis, na katerem bi poiskali najboljšega ponudnika." Ob tem je še opozoril, da sedanji sistem izbire revizorske hiše ni najboljši: "Boljše bi bilo, če bi tudi pri računskem sodišču veljal tak sistem, kot velja za Banko Slovenije, se pravi, da bi državni zbor dal le soglasje k revizorski hiši, ki bi jo inštitucija izbrala sama."

Njegovi argumenti stojijo na trhlih nogah. Res je sicer, da bi postopki izbire pooblaščene revizorske hiše zaradi razpisa trajali nekoliko dlje, vendar pa je težko verjeti, da komisija v vseh letih ni našla primernega trenutka za izvedbo z zakonom predpisane dolžnosti. Če komisija, ki jo od zadnjih parlamentarnih volitev vodi poslanec Nove Slovenije dr. Andrej Bajuk, primernega trenutka za izbiro zunanje revizorske hiše ne bo našla v kratkem, bodo morebitni prekrški zastarali. Zato nas je seveda zanimalo, kako se bo na zadevo odzval Bajuk. V pogovoru nam je zagotovil, da bo staro Horvatovo prakso prekinil in da bo izbiro revizijske hiše zahteval čim prej.

Računsko sodišče, ki ima po novem zakonu izjemno velike pristojnosti pri finančnem nadzoru javnih sredstev, je ostalo brez nadzora predvsem po Horvatovi krivdi. Ob tem je pomenljiv podatek, da je prav Horvat tisti poslanec, ki se je pod novi zakon o računskem sodišču podpisal kot njegov prvi predlagatelj, in da torej zelo dobro ve, kakšna so zakonska določila. Še pomenljivejša pa je naslednja zgodba. Horvat je na lanskih parlamentarnih volitvah kandidiral v Radencih, ki spadajo pod osmo volilno enoto. V isti volilni enoti je na listi SLS + SKD kandidiral župan občine Sv. Jurij Slavko Mihalič. Računsko sodišče je lansko jesen, le dober mesec dni pred volitvami, izdalo revizijsko poročilo o poslovanju občine Sv. Jurij, v katerem je navedlo vrsto kritik na račun finančnega poslovanja občine v letu 1999 in prvi polovici leta 2000. Tako je med drugim razkrilo, da so nezakoniti izdatki za župana znašali dober milijon tolarjev, kar naj bi bilo tudi posledica nezakonito izplačanih dodatkov k plači. Seveda ne trdimo, da je bilo poročilo računskega sodišča namenoma prikrojeno za to, da bi se na državnozborskih volitvah škodovalo Mihaliču in da bi se tehtnica volilnih glasov prevesila v Horvatovo korist. Sploh ne. Verjamemo, da so bile ugotovitve sodišča povsem pravilne. Pripominjamo le, da so se županu Mihaliču očitale zelo podobne napake, kot jih je tudi po zaslugi Horvatovega mižanja prakticiralo računsko sodišče. Razlika je samo v tem, da je bil Horvat nagrajen s poslansko funkcijo.