Vrnitev odpisanih

“Slovenci prihajajo!” S tem naslovom v slovenščini je beograjsko Vreme sredi novembra uradno razglasilo tisto, kar je v Beogradu in drugih mestih po Srbiji in ZR Jugoslaviji v letu po Miloševićevem padcu vidno na vsakem koraku. Na ogromnih oglasnih panojih so nalepljene reklame Gorenja, Mure, Lisce, Save, Elana, Fructala, Planike in Mariborske livarne, na televiziji se predvajajo oglasi za slovensko pohištvo, časopisi pa so polni napovedi o novotarijah, ki jih bo s prvim velikim in sodobnim nakupovalnim središčem v Beograd prinesel Mercator.

Čeprav “Slovenci” iz Jugoslavije kljub vsem političnim zameram in ohladitvam pravzaprav niso nikoli odšli. Slovenski proizvajalci so bili na trgu ZRJ tako ali drugače prisotni tudi v časih, ko to ni bilo zelo popularno. Nadomestnih delov je bilo za slovenske izdelke na tem trgu zmeraj dovolj, blago iz Slovenije pa je prek najrazličnejših meja zmeraj našlo pot do kupcev. Tomosovi zunajkrmni motorji so na pomolih ob Savi enako pogosti kot v Istri, Tomosove reklame na Adi pa so kljub desetletju političnih norosti še zmeraj tam, kjer so bile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Enoročne baterije Mariborske livarne Armal so ostale pojem kakovosti. “Vzemite raje to. Italijanska je sicer cenejša, ampak tale je boljša,” me je še na vrhuncu vladavine prejšnjega režima prepričeval prodajalec v beograjski trgovski četrti. O tem, kako so iz Bora Mariborsko livarno prek Makedonije tudi v času embarga oskrbovali z bakrom, pa bi bilo mogoče napisati romane ...

O obsežnejšem prodoru v ZRJ sedaj razmišlja tudi slovenski Henkel, Videm Krško pa je že eden izmed večjih izvoznikov papirja in celuloze. Celo vzmetnice so v Srbijo prihajale prek slovenskih posrednikov. Kolinska in Droga sta se tja vrnili kot na svoje tradicionalno območje, za Lek (zdravilo) pa številni v ZRJ tako ali tako mislijo, da je srbsko podjetje.

Po obdobju, ko je zlasti v Srbiji prevladovalo blago iz Kitajske, Ukrajine, Belorusije, Grčije in drugih “prijateljskih” držav, danes ekonomske raziskave opozarjajo, da je “ves trg usmerjen k zahodnemu blagu”. Slovenski izvedenci govorijo o trgu ZRJ kot o “hitu v evropskih in celo svetovnih okvirih”. Prve izkušnje so spodbudne. Vodilni v Planiki, čeprav jim sprva ni uspelo skleniti poslov “na normalen poslovni način”, trdijo, da “Planika nima slabih izkušenj ne z ljudmi ne z oblastmi” in da zato že leta 2002 pričakuje za 30 milijonov mark prometa na jugoslovanskem trgu, kjer bo zaposlila 300 ljudi. Na srbski trg se je z velikim pompom in v svoje stare prostore v Novem Beogradu vrnil proizvajalec športne opreme Elan. Resnejše načrte za prodor na ta trg imajo še številna druga slovenska podjetja - od SCT-ja do vinarja iz Goriških brd. Prodaja srbskega blaga v Slovenijo gre nekoliko teže. Med večjimi nakupi je opazen predvsem Gorenjev nakup stiskalnic podjetja Lola.

Stampedo slovenskih proizvajalcev na predvsem ponovno odkrit srbski trg je bil v zadnjem letu tako silovit, da se včasih celo zdi, kakor da so beograjske ulice bolj “slovenske” od Slovenije same, saj je v Sloveniji konkurenca tujih podjetij vsekakor opaznejša. Ko mimo panoja s slovensko reklamo v središču Beograda zapelje še ljubljanski “zelenec”, rabljeni avtobus Ljubljanskega potniškega prometa (nekaj jih je v Srbijo kot pomoč pripeljala Vika Potočnik, nekaj so jih kupili zasebniki), se iluzija zdi skoraj popolna. Po desetletju gospodarskih zapor in kaznovalnih ukrepov, v katerem je bilo kupovanje slovenskega blaga ne le skoraj nemogoče, temveč tako rekoč politični delikt, se je vse spremenilo na najboljši možen način - prodor slovenskih in deloma tudi hrvaških podjetij na jugoslovanski trg se je časovno ujel z demokratičnimi spremembami in postal nekakšen zaščitni znak nove dobe.

Vse to je še posebej opazno v središču Beograda. Iz nekdanje prodajalne Centrotekstila v neposredni bližini Trga republike je v nekaj mesecih nastala sodobna in odlično opremljena trinadstropna veleblagovnica Hiša mode, v kateri domujejo skoraj vsi slovenski izdelovalci tekstila od Mure in Lisce do Elkroja in Rašice. Prodajo so organizirali ob pomoči Centrotekstila; ta je poleg prostorov priskrbel tudi delovno silo. Urejene prodajalke, ki s hitrimi koraki pristopijo k vsakemu morebitnemu kupcu v trgovini, ne skrivajo zadovoljstva. “Oblačila se odlično prodajajo in nekaterih izdelkov nam je že zmanjkalo,” rada pove prodajalka na oddelku s puloverji, kljub temu pa prizna, da so “nekateri izdelki za večino kupcev predragi”.

Vodja prodajalne Jovica Jovanović, ki nadzoruje prodajo po oddelkih, je prav tako zadovoljen. “Zanimanje za izdelke slovenske tekstilne industrije je veliko. V tem trenutku še zmeraj prodajamo samo to, kar smo dobili od slovenskih partnerjev, kasneje bomo naredili analizo in nato naročili izdelke, ki jih kupci zahtevajo,” pojasni Jovanović in doda, da je edina težava pravzaprav v tem, da je “takoj zmanjkalo spodnjega perila”, saj ga že od vsega začetka na prodajnih policah ni bilo dovolj. Na vprašanje, ali bodo prodajalke imele tudi “slovenske” plače, vodja prodajalne smeje se odgovarja z “vsekakor” in pojasni, da so plače skoraj enkrat višje od povprečne plače v Srbiji.

Množica kupcev, ki vstopajo skozi vrata prodajalne na strateškem mestu, potrjuje njegove besede. Kljub temu ima prodor slovenskih tekstilcev na srbski trg tudi nekaj lepotnih napak; z izdelkov visijo deklaracije v slovenščini, reklamni panoji, preseljeni iz prodajaln v Bosni in Hrvaški, pa nepravilno opozarjajo kupce na prodajo “dječjeg programa”. Nekateri kupci se zaradi neprevedenih napisov pritožujejo, vendar večina te spodrsljaje sprejema brez posebnih očitkov. Cene so zgodba zase. Preverili smo jih in ugotovili, da so večinoma 20 do 40 odstotkov višje od cen v Sloveniji. To pa je zelo zahteven "zalogaj" za srbskega potrošnika.

Penetracija

Samo nekaj metrov stran je v veliki zgradbi Sonyjevega prodajnega centra oddelek z verjetno najrazkošnejšimi izdelki slovenskega “high-techa” v Srbiji. Velik neonski napis Gorenje in plakati jastoga s kolesi iz limon že na daleč opozarjajo, da je tam najti izdelke, ki jih je za slovensko multinacionalko oblikoval Pinifarina. Prijazen prodajalec nam razkaže prodajni program in prizna, da je povpraševanje po različnih Gorenjevih izdelkih, predvsem pa “premišljeno” izdelanih pečicah, ki so “zunaj hladne in znotraj vroče”, precejšnje. Ko so se poleti leta 2000 Gorenjevi “retro” hladilniki znašli na vrtečem se podstavku v majhni trgovini na obrobju mesta, so jih še uvažali prek Bosne in Makedonije in so veljali za pravo zanimivost. Danes poteka trgovanje neposredno in enostavneje.“Kupovanje redkih slovenskih izdelkov, ki so med kupci v ZRJ zmeraj uživali precejšen ugled, je bilo še pred letom dokaz nasprotovanja Miloševićevi politiki, sedaj so nekateri dražji slovenski izdelki za tiste, ki si jih lahko privoščijo, postali celo statusni simbol. Poleg tega so bili Gorenjevi izdelki na našem trgu zaradi zanesljivosti in dobro organizirane založenosti z nadomestnimi deli, saj jih ni zmanjkalo niti v času embarga, zmeraj posebno cenjeni,” pojasnjuje prodajalec. Največja ovira pri Gorenjevem izvozu v ZRJ so še zmeraj kontingenti za izvoz slovenskega blaga v Jugoslavijo. Gorenje, lani največji izvoznik v to državo, bi na primer lahko izvozilo znatno več, vendar je izvoz nad dovoljenim kontingentom obremenjen kar z do 2,5-krat višjo carino.

Čeprav prodaja zaradi še zmeraj premajhne kupne moči prebivalstva še zdaleč ni tolikšna, kot bi si jo v Gorenju želeli, analize trga kažejo, da se agresivni nastop na tem trgu izplača. V Srbiji in Črni gori je vsaj okoli 10 odstotkov ljudi, ki so izjemno bogati in cene zanje niso ovira za nakup, dolgoročno pa je mogoče pričakovati tudi zvišanje življenjske ravni. V Siemensu - ta svojega predstavnika ni nikoli odpoklical iz Beograda - so na primer izračunali, da je možnost “penetracije” njihovih izdelkov na jugoslovanski trg vsaj desetkrat večja od možnosti prodora na trg precej bogatejše Avstrije - in to predvsem zato, ker bo v Srbiji in Črni gori v prihodnjih letih treba obnoviti in kupiti številne izdelke, ki so bili v minulem desetletju izkoriščeni do najskrajnejših meja.

Tega se očitno zaveda tudi slovenska pohištvena industrija. V eni od prometnejših ulic v Beogradu so sredi poletja odprli trgovino z zvenečim imenom Slolux. Prevod imena je jasen; v dveh ločenih prodajalnah je naprodaj “slovensko luksuzno pohištvo” vseh mogočih oblik. Gre za prvi salon slovenskega pohištva v Jugoslaviji, podjetja pa so ga odprla v sodelovanju s podjetjem ABC Trgovina iz Ljubljane. V prodajnem salonu se predstavljajo Svea Zagorje, Alples Šentjur, TOM, Meblo, Glin, Studio P, Nova oprema, Murales, Stilles, Emok, Kras oprema, ILC, Kli Logatec in Kovinska industrija Ig. Največji razstavni prostor ima Svea; na njem je razstavljenih 14 kuhinjskih programov tega zagorskega podjetja, ki sodijo v višji kakovostni razred. Krsto Ražnatović, direktor prodajnega salona Slolux, je prepričan, da čaka slovensko pohištveno industrijo na srbskem in črnogorskem trgu velika prihodnost. “Čeprav smo prodajo začeli sredi poletja, je zanimanje za slovensko pohištvo precejšnje. To so sodobni, estetski in odlično narejeni izdelki. Cene so zaradi carin še zmeraj previsoke, toda tistih, ki si želijo kakovostnih izdelkov, to ne moti. Prve izkušnje smo si pridobili na trgu Črne gore, vendar so tam carine in dajatve precej nižje, okoli 9 odstotkov. Težava je tudi pomanjkanje skladiščnih prostorov - mnogi bi takoj kupili kakšen izdelek, vendar imamo tukaj le razstavne eksponate, drugo nam pripeljejo iz Slovenije.” Direktor Sloluxa si zato želi predvsem, da bi vladi ZRJ in Slovenije dosegli še dodatno znižanje carinskih stopenj. Zdaj znaša carinska stopnja za pohištvo v Jugoslaviji oziroma Srbiji 20 odstotkov, davčna pa prav tako 20 odstotkov. Prostocarinski sporazum med državama je še v pripravi, za boljše sodelovanje pa bo treba sprejeti tudi sporazum o premoženjsko-pravnih zadevah, zavarovanju in naložbah. “Evropske” spremembe bo kmalu doživelo 250 jugoslovanskih zakonov. A sodelovanje se ne bi smelo končati z nakupom in prodajo, saj več dobička prinašajo skupne naložbe in skupno nastopanje na tretjih trgih. Ovira za sodelovanje je še zmeraj majhen bruto domači proizvod v ZRJ. Sedaj znaša okoli 1400 ameriških dolarjev na prebivalca. Povprečna plača v Srbiji naj bi bila letos okoli 200 DEM, vendar pričakujejo približno 15-odstotno gospodarsko rast.

Več Slovenije

Gospodarsko sodelovanje Slovenije in ZRJ se danes začenja tam, kjer ga je prekinila Miloševićeva politika gospodarske zapore Slovenije. Ko sem zaradi pogovora za Mladino pred desetletjem obiskala Časlava Ocića, raziskovalca z beograjskega Ekonomskega inštituta, so na oranžnem zaslonu njegovega računalnika pobliskavale dolge kolone stavkov analize ekonomskih odnosov med Slovenijo in Srbijo. To je bil čas, ko se je med Srbijo in Slovenijo začenjala “carinska vojna”, uradniki v srbskem ministrstvu za gospodarstvo pa so mi na vprašanja o sodelovanju odgovarjali, da jih “sodelovanje s Slovenijo ne zanima”. Tudi srbski ekonomisti, ki jim je bil všeč ekonomski liberalizem, so v tistem času trdili, da “gospodarstvo ni nevtralna kategorija” in da je pač odvisno od politike. Nekateri so bili celo prepričani, da je zapiranje srbskega gospodarstva dobro. Kot primer so navajali carinsko vojno med Avstro-Ogrsko in Srbijo, ki se je začela leta 1906. Takrat je Srbija kljub avstrijski zapori dosegla visoke stopnje rasti, sama proizvedla različne izdelke in si hkrati izborila prostor na novih trgih. Desetletje sankcij je dokazalo, da je bilo tokrat obdobje zapiranja gospodarstva za Srbijo pogubno. Še več, slovensko in srbsko gospodarstvo sta sodelovali kljub protekcionističnim oviram, kar je bil najboljši dokaz, da je bilo nekaj narobe s politiko, ki je preprečevala takšno sodelovanje.

Danes v srbski vladi podpirajo tuja vlaganja, ki izboljšujejo konkurenčnost in zmanjšujejo inflacijo. Minister za trgovino Slobodan Milosavljević je prepričan, da imajo na trgu ZRJ nekatera podjetja “monopol in terorizirajo kupce” ter svoje nelogične stroške vgrajujejo v ceno proizvodnje. Slovenska konkurenca je dobrodošla, sloves slovenskih blagovnih znamk na trgu ZRJ pa pomeni veliko prednost za nekatera slovenska podjetja. Nedavne raziskave na jugoslovanskem trgu so pokazale, da okoli 80 odstotkov prebivalcev želi kupovati slovensko blago.

Vendar se bodo tudi na tem trgu slovenska podjetja v prihodnje morala povsem enakopravno spoprijemati s tujo konkurenco. Mercator bo tako med večjimi trgovci morda res prvi v Srbiji, vendar v tamkajšnjem ministrstvu za gospodarstvo opozarjajo, da bosta le malo kasneje na isti trg stopila dva velika francoska trgovca s svojimi trgovskimi verigami.