Tudi vaš motor je lahko orožje

Te dni na naslove lastnikov motornih koles, terenskih avtomobilov, avtobusov, tovornih in priklopnih vozil, viličarjev in delovnih strojev prihajajo obvestila, v katerih uradi za obrambne zadeve državljanom sporočajo, da so "zavezani k materialni dolžnosti", in jim sočasno pošiljajo knjižice s podatki o njihovih vozilih. "Odtujitev, uničenje ali začasno neuporabnost sredstva ste dolžni sporočiti v zakonskem roku. Ob izročitvi mora biti sredstvo brezhibno. Sredstvo lahko v vašem imenu izroči tudi druga oseba ... Za uporabo sredstva vam pripada nadomestilo v skladu s predpisi ... Za poškodovano, uničeno ali pogrešano sredstvo vam pripada odškodnina v skladu s predpisi. Če je vpoklicano sredstvo neuporabno ali tako oddaljeno, da ga ni mogoče pravočasno izročiti, ste dolžni izročiti nadomestno sredstvo. Če nimate drugega primernega sredstva, nas o tem takoj obvestite," je zapisano v evidenčnih listih.

Strožje od JLA

Obvestila so prva praktična posledica pravkar sprejetega zakona o materialni dolžnosti, ki je nadomestil vladno uredbo iz leta 1997 s podobno vsebino. Prve težave zaradi omenjene uredbe so se pričele že leta 1998, ko je ministrstvo za obrambo ob mednarodni vojaški vaji CAE '98 pripravilo evidence o vpoklicu civilnih terenskih vozil in pri tem zavračalo starejša vozila in izbiralo predvsem novejše terence. Za vajo je bilo namreč potrebnih več vozil, kot jih ima v lasti Slovenska vojska, nekdanja uredba in sedanji zakon pa omogočata, da se za vojsko primerna civilna sredstva v obdobju do 30 dni "vpokličejo" ne zgolj v izrednih razmerah ali vojni, pač pa tudi za potrebe "pregledov in vaj". Prav ta del nekdanje odločbe in sedanjega zakona se zdi najbolj sporen. Ustavno sodišče je marca letos odločalo o pobudi za presojo ustavnosti, ki jo je oktobra 1998 dal državni tožilec Bojan Avbar iz Novega mesta. V pritožbi je zagovarjal mnenje, da so z uredbo o materialni dolžnosti kratene zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine državljanov, saj 16. člen ustave sicer omogoča začasno razveljavitev ali omejitev nekaterih človekovih pravic in svoboščin v vojnih ali izrednih razmerah, ne pa tudi v mirnem času. Sporna uredba naj bi torej nelegitimno širila omejitev pravic z vojnega na mirnodobni čas. Ustavno sodišče je po svoji stari navadi sprejelo salomonsko rešitev in je Bojanu Avbarju samo deloma ugodilo; zapisalo je, da je odločba presplošna in da zakon o obrambi ne določa "okvira za izvajanje materialne dolžnosti", zato je od parlamenta zahtevalo sprejetje ustreznega zakona, vendar ni nasprotovalo izvajanju materialne dolžnosti "za potrebe pregledov in vaj". Zakon o materialni dolžnosti je zato v skladu s temi navodili sicer podrobneje uredil pravico do nadomestila za uporabo uničenega "materialnega sredstva", vendar se v bistvu ni oddaljil od osnovne in sporne logike vladne uredbe.

Na ministrstvu za obrambo so prepričani, da je sprejeti zakon primerno uredil vprašanje materialne dolžnosti. Kako obsežen je popis vseh sredstev in koliko vozil je "razporejenih", nam sicer niso hoteli sporočiti, ker so to podatki "zaupne narave". Služba za odnose z javnostmi v kabinetu ministra za obrambo navaja, da ob vojaški vaji Cooperative Adventure Exchange, ki je leta 1998 potekala na območju Dolenjske, Posavja in Kozjanskega, menda “ni bilo vpoklicano nobeno vozilo”, to pa velja tudi za druge velike vaje Slovenske vojske. Vsa sredstva s popisa naj bi imelo ministrstvo že "zavarovana pri zavarovalniški družbi", vlada pa naj bi doslej simbolične odškodnine po tarifi iz leta 1997 spremenila v treh mesecih. Na vprašanje, kako je sploh mogoče, da Slovensko vojsko ob predvidenem zmanjševanju s 74.000 na 26.000 vojakov pesti pomanjkanje vozil, na ministrstvu za obrambo odgovarjajo, da se "po splošnem dolgoročnem programu stalna sestava Slovenske vojske povečuje, zmanjšuje pa se vojna sestava", to pomeni, da bo "v Slovenski vojski zaposlenih več poklicnih pripadnikov SV, manj pa bo imela rezerve". To "je tudi eden izmed razlogov, zakaj SV potrebuje več vozil". Drugi razlog za povečanje potreb po vozilih je "obnavljanje voznega parka, saj so predvsem tovorna vozila starejša od 30 let". Ministrstvo za obrambo je prav tako prepričano, da težnja po profesionalizaciji vojske in vpoklic civilnih vozil celo na vojaških vajah med seboj "nista v nasprotju". "Dokler bomo imeli strukturo SV v takšnem razmerju, da bo v vojni sestavi večji del rezervistov, bo tudi vozni park večinoma civilni. Navsezadnje ni smotrno in gospodarno kupiti toliko vozil, da bi lahko zagotovili transport celotni vojni sestavi. Slovenija se v tem delu od sodobnih razvitih oboroženih sil ne razlikuje," pojasnjuje ministrstvo za obrambo in dodaja, da v mirovnih operacijah v tujini “civilnih vozil ne uporabljamo in jih ne bomo”, vpoklici pa naj bi bili praviloma “le zaradi preverjanja evidenc”.

Kršitev ustave

Kljub tem pojasnilom nekatera vprašanja ostajajo nerešena. Na prvem mestu je vprašanje človekovih pravic in ustave. Tožilec Bojan Avbar - ki sicer nima nobenega za vojsko primernega "materialnega sredstva" - je še zmeraj prepričan, da v slovenski ustavi v času miru ni podlage za obvezno izročanje zasebne lastnine državi. "Ni mogoče sprejemati predpisov, ki so v nasprotju z ustavo, ali s podzakonskimi akti pozneje preprosto spreminjati ustavo. Če za svoj denar kupiš neko stvar in plačaš davke, potem jo imaš v miru pravico uporabljati po svoji presoji. Omejitev te pravice bi morala biti vezana izključno na izredne razmere ali vojno, ki jo mora prav tako razglasiti parlament," je prepričan Bojan Avbar. Sodna praksa v razvitih evropskih državah temu mnenju pritrjuje.

Da je sedanji zakon o materialni dolžnosti sprt s slovenskim pravnim redom, pa kaže tudi primerjava tega predpisa z zakonom o kazenskem postopku. Ta na primer navaja vrsto pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi se storilcem kaznivih dejanj odvzela protipravna premoženjska korist. Iz tega je mogoče sklepati, da ima Slovenska vojska z zaseganjem civilnih avtomobilov manj težav kot država pri poplačilu škode, ki jo povzročajo storilci kaznivih dejanj.

Iz odgovorov ministrstva za obrambo je prav tako mogoče sklepati, da bo žeja Slovenske vojske po civilnih vozilih ostala enako velika ne glede na profesionalizacijo; če bo vojska profesionalizirana, bodo poklicni vojaki potrebovali več vozil, in če ne bo, bo nepoklicna vojska potrebovala "večinoma civilni vozni park". Pri tem je težko razumeti, kako lahko Slovenska vojska pride v Nato s civilnimi avtomobili. Povračila za uporabo civilnih vozil so še zmeraj smešna (kakšnih 3000 tolarjev na teden), ob uničenju vozila pa se upošteva le "razlika med tržno vrednostjo ob izročitvi in vrnitvi", s čimer se lastniku seveda samo deloma povrne škoda, nastala ob uničenju vozila. Škode ne ugotavlja neodvisen organ, pač pa višino določa "uporabnik", torej Slovenska vojska sama, razen če so vozila zavarovana.

Na ministrstvu za obrambo nam prav tako niso znali povedati, v kakšnih operacijah nameravajo uporabljati težje motocikle, ki so se prav tako znašli na seznamu za vpoklic, in predvsem,“po kakšnem ceniku bi MORS oz. SV lastniku povrnila škodo za npr. morebitni padec s takšnim, na primer 10.000 evrov vrednim motorjem”. Ni namreč znano, da bi imela Slovenska vojska formacijsko razporejene motocikliste, in prav tako je malo verjetno, da bi nespreten voznik lahko v vojaške namene in brez posledic uspešno uporabil izjemno hiter in nekaj sto kilogramov težak cestni motocikel. Čeprav je podobno rigorozno pravico do vpoklica civilnih sredstev poznala tudi nekdanja JLA, prav ta primer kaže, da je ministrstvo za obrambo v posnemanju neprimernih rešitev preseglo celo bivšo jugoslovansko vojsko. Ta je večinoma vpoklicevala tovornjake, konje in živinske vprege, vendar je po neuradnem pravilu v enoto skupaj s strojem in z vozilom razporedila tudi lastnika ali koga, ki ga je predlagal vpoklicani.

Zelo nenavadno je tudi, da se pravkar uzakonjena “materialna dolžnost” nikakor ne sklada s standardi v državah članicah Nata, saj te takšno vmešavanje vojske v civilno sfero poznajo praviloma le v izrednih razmerah. Vojaška pravila v ameriških oboroženih silah, ki so nameščene v ZDA in številnih bazah po svetu, na primer določajo, da je vojski strogo prepovedana kakršnokoli “zaplemba zasebne ali javne lastnine”, od tega pravila se je mogoče oddaljiti samo v “vojaški nujnosti”. Pri tem “vojaška nujnost” v terminologiji zahodnih držav pomeni izredne razmere in vojno. Na uporabo civilnih vozil v vojaške namene tako praviloma naletimo na konfliktnih območjih; ob nemirih v Slonokoščeni obali ali vojni na Kosovu. Ko je ameriški predsednik Truman aprila 1952 na vrhuncu korejske krize, da bi preprečil grozeče stavke, začasno zaplenil ameriške jeklarne, je ameriško vrhovno sodišče ukaz odpravilo s sklepom, “da poveljniki oboroženih sil ne morejo imeti pravice do prevzemanja zasebne lastnine”. Prav tako je številnim ameriškim državljanom zgolj na podlagi petega člena ameriške ustave uspelo dokazati, da je vojska s svojimi akcijami zmanjšala vrednost njihove zasebne lastnine. V Sloveniji vse to očitno ne velja.