01 nove tehnologije

Skoraj že minulo leto 2001 je bilo v Sloveniji, vsaj kar zadeva informacijske tehnologije, precej zabavno. Če že ne zabavno, pa vsaj pestro. V začetku leta smo dobili ministrstvo za informacijsko tehnologijo. Na ministrski stolček so ustoličili nekdanjega okoljskega ministra dr. Pavla Gantarja. LDS se je v (še) lanski volilni kampanji na veliko šopirila z e-državo, s tem, kako bo država vsem omogočila poceni in dober dostop do interneta. Če ne drugega, z nekakšnimi informacijskimi kioski pa poceni dostopom do interneta (za tega je kasneje poskrbela komercialna Volja.net). Minister Gantar je že ob prevzemu dolžnosti razlagal, kako visoko v svetu informacijske družbe kotira Slovenija. "Slovenija je zanimiva, ker ima zakon o elektronskem podpisu, kar je pogoj za razmah e-commercea," je tedaj govoril Gantar. Ups. Pred nedavnim je izbruhnila manjša afera zaradi zakona o elektronskem podpisu. Nekateri strokovnjaki pač menijo, da je napisan preveč površno. In da ga bo treba malo preurediti. Zakon, ki ga je v večini napisal Gorazd Perenič (njegovo podjetje se na veliko ukvarja s svetovanjem državni upravi), naj bi bil preveč zmeden. Pisec zakona se je sicer branil, da pripombe prihajajo predvsem iz nepravniške, torej laične publike, zakon pa so tako ali tako sprejeli poslanci. Resnici na ljubo, tem pogosto sploh ni jasno, kaj sprejmejo. Večina poslancev pritiska na glasovalni gumbek na podlagi strankarske lojalnosti, ne pa po svojem prepričanju.

Ministrstvu za informacijsko družbo se je letos vsaj dvakrat za las izšlo. Kljub vsemu je bilo vse skupaj videti precej farsično. Najbolj pri izbiri predsednika uprave Telekoma. Ta se je letos iz javnega podjetja preoblikoval v gospodarsko družbo, to pa je pomenilo, da zanj ne veljajo več javni razpisi za vodilne delavce. Toda vlada, ki je večinski lastnik, se je (pod Gantarjevo taktirko) kljub vsemu odločila, da bo direktorja Telekoma poiskala javno. Nadzorni svet je nepričakovano izvolil Adolfa Zupana, zato so kasneje vse skupaj razveljavili in po hitrem postopku ustoličili vladi ljubšega kandidata Petra Graška. Druga neslavna poteza je bil razpis za koncesionarje tretje generacije mobilne telefonije UMTS. Država je najprej izračunala, koliko denarja ji manjka v proračunu, in potem nabila eno najvišjih koncesnin v Evropi, 27 milijard tolarjev. Prijavil se je le Mobitel, čeprav je bil Gantar prepričan, da se bo pojavil še kakšen koncesionar. Toda tega ni bilo niti iz domačih logov (Simobil, Western Wireless) niti iz tujine. Ponovni razpis, tokrat za 22 milijard, se je končal z enakim izidom. Mobitel je postal edini koncesionar UMTS, Simobil pa išče pot do koncesije po najrazličnejših sodiščih. Dvaindvajset milijard, kolikor jih je v proračun prispeval Mobitel oziroma njegovo materinsko podjetje Telekom, pa je v zadnjem trenutku rešilo proračun pred rebalansom. Mobitel je sicer tik pred zdajci presenetil še z najemom ogromnega posojila v vrednosti 225 milijonov evrov, ki jih namerava porabiti za posodobitev sedanjega omrežja, premostitev posojil ... Omenjeni posel velja za največjo naložbo v telekomunikacije po 11. septembru.

Kje je svet?

Razstrelitev newyorškega WTC-ja 11. septembra je postala velika prelomnica. Medtem ko smo se v Sloveniji na svoj način ukvarjali z razvojem informacijske družbe, posledice 11. septembra svetovno gledano pomenijo veliko nazadovanje. V ZDA so urgentno sprejemali protiteroristične zakone, kjer so v isti koš zmetali vse od oboroženih norcev in samomorilcev do piscev virusov in računalniških hekerjev. Vsem po novem grozi tudi dosmrtna ječa. FBI je internetnim ponudnikom začela nameščati Carnivore, napravo za prestrezanje podatkov, sanjali so celo o univerzalnih virusih, ki bi omogočili nadzorovanje internetnih uporabnikov, prepovedali bi enkripcijo. Res je, da je to vse skupaj (vsaj za zdaj) znanstvena fantastika. Toda najbrž imajo prav tisti, ki trdijo, da zadev, ko so enkrat na svojih mestih v praksi, ni težko neprestano izboljševati. Do Velikega brata je le še korak.

Vse skupaj je kaj slaba reklama za internet, ki je še pred nedavnim veljal za enega od pojmov svobodnega komuniciranja. Nihče ne bo uporabljal tistega, pri čemer bo neprestano nadziran. Sprejetje globalnega zakona, ki bo urejal avtorske pravice tudi na svetovnem spletu, bo slej ko prej pomenilo, da praktično ne bo več brezplačnih vsebin. Prav brezplačno presnemavanje glasbenih mp3-jev ali videoposnetkov divx je eden glavnih čarov interneta. Velike založbe so že ugotovile, da bodo spletni servisi, prek katerih bo na voljo multimedijska vsebina, prinašali izgubo. Večina uporabnikov ima rajši klasične medije. Universal se je denimo odločil za precej radikalno potezo. Njegove nove zgoščenke bodo zaščitene tako, da jih bo nemogoče predvajati na računalnikih. Kdor pa bo hotel še to "razkošje", si bo lahko glasbo presnel z interneta. Toda vsako stvar bo plačal posebej. Ljudje pa so se tako ali tako že začeli bolj ali manj vračati h klasični zabavni elektroniki in klasičnim medijem.