01 Slovenija

Jure Trampuš

Čez dobro leto bo nebo nad Brnikom zmotil let slokega lepotca, ki bo počasi pristal na letališki stezi. Sodobno in razkošno letalo ne bo pripadalo kakšnemu svetovnemu multimilijonarju, ki se bo v Sloveniji oglasili zaradi oddiha ali poslovne večerje, letalo tudi ne bo pripadalo kakšnemu ekscentričnemu producentu, ki si bo prišel ogledat prelepe filmske lokacije, razpršene po naši zeleni domovini, novi falcon bo na Brnik priletel samo z enim namenom - da bi služil potrebam slovenske države. Oktobra je vlada sklenila, da bo za svoje potrebe kupila letalo Falcon 900 EX francoskega proizvajalca Dessaulta, ki se lahko pohvali ne samo z vojaškimi miragei, ampak tudi z največjo evropsko podkupovalno štorijo. Falcon ni navadno letalo, ponaša se z izjemnimi karakteristikami, izmed katerih sta najsijajnejši trimotorni pogon in gigantski doseg 8000 kilometrov. Vrednost novega letala je 35 milijonov dolarjev.

Seveda vlada letala ni izbrala kar tako. Junija oblikovana delovna skupina je pod vodstvom generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja na različne naslove poslala prošnje za predračune. Prijavilo se je več podjetij, celo tista, ki na samem začetku niso bila izbrana med najustreznejše ponudnike. Vladna skupina je nato po merilih, "ki so bila oblikovana v desetletnem preverjanju in iskanju najboljših možnosti za tak nakup", izbrala falcona. Kakšna so bila ta merila? Iz urada za informiranje so sporočili: "zmogljivost letala, njegova opremljenost z instrumenti in sistemi (npr. CAT III, HUD, RVSM), varnost in dolet letala (npr. do ZDA in nazaj), garancija in garancijska doba, večnamenskost letala, zmogljivost letala glede na število potnikov (12 potnikov in 3 člani posadke), ureditev potniške kabine, vrednost, viri in način investicije, stroški vzdrževanja, cena in ure letenja, program protidobav, možnost zakupa določenega števila ur do roka dobave novega letala ter rok dobave novega letala". Po neusmiljeni bitki je nazadnje zmagal falcon, njegove prednosti pred konkurenti pa so bile "stopnja varnosti (trije motorji), ETOPS (možnost neomejenega letenja zunaj letalskih poti po vsem svetu), CAT III (pristajanje v zelo slabih vremenskih razmerah), dolet, višina letala, teža letala (kar vpliva na stroške letenja), mesto vzdrževanja in šolanja, garancije in garancijska doba, število pristankov do zahtevnih destinacij in komercialni pogoji". Vlada je torej kupila dobrega, varnega, varčnega, lepega, udobnega, hitrega, zanesljivega in tihega sokola, ki zmaguje tudi na dolgih progah. In to iz sredstev, namenjenih za vojsko, kar je v navadi tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Do sem vse lepo in prav. A nakup novega vladnega letala ima vseeno veliko pomanjkljivost. Izbrani falcon je po letalski sposobnosti sicer vrhunsko, a po ceni tudi izjemno drago letalo.

Še nekaj je pomembno v zgodbi o novem ponosu slovenskega neba. Slovenska vlada že ima v lasti eno letalo. Learjet 35 je sicer star 15 let, na uradu pa zanj pravijo, da je "zelo dobro vzdrževan in tudi nadgrajevan ter še vedno ustreza vsem varnostnim zahtevam za ta tip letala". Primeren je za krajše polete z manj potniki. Na vprašanje, kakšna usoda čaka ostarelo letalo, so odgovorili, "da potreba po takšnih prevozih in takšnem letalu še vedno ostaja, zato v vladi menimo, da bi bil izkupiček od prodaje learjeta na trgu manjši od njegovih koristi, uporabe v naslednjih letih". Analize o nadaljnji smotrnosti uporabe starega letala v vladi še niso izdelali. Slovenska država bo imela torej nekaj časa v lasti kar dve letali, eno za medcelinske polete višjih državnih uradnikov in drugo za manjše, a vseeno pomembne obiske sosednih držav. Slovenija bo torej država, ki po vladni floti ne bo zaostajala za Hrvaško v času pokojnega predsednika dr. Franja Tuđmana. In ne samo to, hrvaško letalo, ki so ga sosedi tudi zaradi očitkov razsipništva pred časom prodali, je bilo Challenger CL-601, starejša, slabša različica letala, ki se zaradi neustreznih karakteristik sploh ni uvrstilo v končni izbor slovenske delovne komisije. Challenger bi bil cenejši za približno 10 milijonov dolarjev.

Izbira vladnega letala je sprožila poslansko vprašanje in tožbo Bojka Jermana. Ta je okrožnemu državnemu tožilstvu poslal ovadbo zaradi povzročitve večje materialne škode. V vladi so prepričani, "da je bil postopek nakupa novega letala izpeljan povsem korektno in zakonito in da zato ni podlage za kakršnokoli kazensko odgovornost članov delovne skupine oziroma vlade".

Leto varnostnega pretiravanja

Jure Trampuš

Ko se je pred kakšnim letom ustanovil UZI (Urad za intervencije) in se je zaradi zadušljivega ozračja naraščajoče nestrpnosti zmobiliziralo dovolj posameznikov, da so februarja pripravili uspešno manifestacijo, ki je bila namenjena podpori azilantom, so slovenski policisti ob poskakujoči množici sicer napeto, a vseeno dovolj mirno opazovali dogajanje. Pohod od Kongresnega trga mimo zidov državnih institucij do osvobojenega ozemlja na Metelkovi je minil brez večjih varnostnih pretresov. Tako je bilo pozimi. Ko pa je poletje prineslo veliko obletnico slovenske samostojnosti, začinjeno z zvezdniškim sestankom Busha in Putina, so slovenski policisti ubrali čisto drugačno taktiko. Na napovedani Festival upora so se možje v modrem dobro pripravili. Obiskali so dom Tine Purnat, ki naj bi po namigu Američanov sodila med glavne organizatorje protestov, a Tine ni bilo doma, ker že dlje živi onstran luže. Američani so jo osumili na podlagi tistega, kar so odkrili na internetu. Dan pred protesti so slovenski policisti poostrili nadzor nad državnimi mejami, da države ne bi preplavile horde podivjanih antiglobalistov. Na tisto sončno soboto pa so pogumno in srčno zasedli središče Ljubljane. Učinek je bil grozljiv. Na Fernetičih so obmejni organi pretepli nekaj Italijanov, ki so se hoteli udeležiti demonstracij, v Ljubljani pa so nekaj sto protestnikov ustavili kordoni policistov, ki so jim delala družbo oklepna vozila, posebej prirejena za boj z živo maso. Težji udarci sicer niso padli, so pa policisti preprečili daljši pohod po mestu. Dober mesec kasneje smo v Italiji doživeli Genovo, val policijske paranoje pa je pljusknil tudi v Slovenijo. Nekega nedeljskega jutra so se neprimerno zgodaj pri dr. Dariju Zadnikarju, enem izmed UZI-jevih aktivistov, oglasili policisti. Razlog? Italijani so slovenske organe obvestili, da so stavbo njihovega veleposlaništva napadli s steklenico, polno vnetljive snovi. Zadnikar je odšel na policijo in na detektorju laži dokazal, da o molotovki nima pojma. Policija je sumila tudi nekaj drugih aktivistov, vendar ji ni uspelo ugotoviti, ali je fantomska molotovka sploh obstajala. Spodrsljajev pa še ni bilo konec. Po 11. septembru so slovenske varnostne sile priostrile ušesa in začele izvajati preventivne dejavnosti, ki naj bi zmanjševale možnost terorističnih napadov. V treh mesecih so odgovorni vsaj dvakrat brcnili v temo. Najprej so pregledovali elektronsko pošto nekaterih vidnejših slovenskih intelektualcev, to početje pa čez nekaj tednov brez konkretnejših dokazov opustili. Nato so konec novembra, polni protiterorističnega zanosa, iz bližine ameriškega veleposlaništva v marici odpeljali štiri člane Mladinine Direkcije Rolanja po sceni, med njimi tudi dr. Vlada Miheljaka. Dogodek je v slovenski javnosti imel velik odmev, proti ravnanju policije sta med drugimi protestirala Mirovni inštitut in Društvo novinarjev Slovenije. Razlog obiska policijske postaje je bil zelo banalen; ker se četverica ni hotela predstaviti, so jo policisti strpali v marico in odpeljali na postajo. Vendar ima ta trditev predpono. Četverica se ni hotela predstaviti, ker se policista sama nista hotela legitimirati. Po slabih dveh urah so po obojestranski predstavitvi udeleženci zakopali bojne sekire. Vlado Miheljak se je zaradi napačnega postopka pritožil na ljubljansko policijsko upravo, podobno pismo pa je poslal tudi okrožnemu državnemu tožilstvu. Obe instituciji sta pritožbo zavrgli. Na policijski upravi so zapisali, "da so policisti izvedli postopke v okviru pooblastil", na tožilstvu pa, da postopki policistov "ne predstavljajo zakonskih znakov katerega izmed uradno pregonljivih dejanj". So pa se policisti potrudili in spisali predlog za uvedbo postopka pred sodnikom za prekrške zaradi kršitve členov iz zakona o osebni izkaznici. Četverici grozi denarna kazen. A leto se z nočno marico še ni končalo, 9. novembra je socialni forum, nekakšna ohlapna skupnost mnogovrstnih organizacij, pripravil poulično zabavo Quatrza. Namen je bil opozoriti na vojno v Afganistanu, protestirati proti ministrskemu sestanku v Katarju in mimoidoče opomniti na dan boja proti fašizmu in antisemitizmu. Zabava se organizatorjem ni preveč posrečila, so pa poskrbeli za pravi cestni kolaps, ki je za dobre tri ure ohromil mesto. Policisti med manifestacijo niso igrali vidnejše vloge.

Trenja med policijo na eni in UZI-jem ter širšo kritično javnostjo na drugi strani so lani potekala na dveh ravneh. Z aktivisti sta se neodvisno pogovarjala notranji minister dr. Rado Bohinc in prvi človek policije Marko Pogorelc. Oba sta obiskala Metelkovo in se bolj ali manj formalno pogovorila z aktivisti. Čeprav je Marko Pogorevc vseskozi trdil, da policija deluje pravilno in da so morebitne napake hitro odpravljene in ustrezno kaznovane, je Rado Bohinc priznal, da se policija včasih zateče k "varnostnemu pretiravanju", s katerim se sam ne strinja. Spor med kritično družbo in slovensko policijo je torej nakazoval tudi spor med Radom Bohincem in Markom Pogorevcem. Glavni policist, ki ga je ustoličila nekdanja Bajukova vlada, sam pa se zelo rad slika s cerkvenimi dostojanstveniki, je namreč vseskozi nagajal notranjemu ministru, oktobra pa je ustavnemu sodišču poslal pobudo za presojo ustavnosti pravilnika o nadzoru policije. Sodišče je kasneje pobudo zavrglo. Decembra je v spor posegel dr. Janez Drnovšek in oba udeleženca opozoril, da je za državo bolje, če se odnosi uredijo.

Leto varnostnega pretiravanja pa ni imelo odmeva samo v Sloveniji. V novembrskem poročilu Evropske komisije so ocenjevalci prvič omenili naraščanje policijskega nasilja in državo pozvali k ukrepanju. Slovenija je bila letos prvič omenjena tudi v poročilu organizacije Amnesty International. Ta je maja opozorila na nevzdržne razmere v azilantskem domu.

Natoljubci in natomrzci

Igor Mekina

Leta 2001 je prvič v več letih prizadevanj slovenske politike za vstop naše države v Nato ta načrt v javnosti nekajkrat izgubil večinsko podporo. To je po vsej verjetnosti ena od pričakovanih posledic enostranskega vladnega prepričevanja javnosti v zvezi z vstopom v Nato in že nekoliko pozabljenih metod osebnega diskvalificiranja nasprotnikov pridružitve tej organizaciji. Razprava se je v slovenskem tisku najbolj razplamtela sredi poletja, najglasnejše obtožbe tistih, ki dvomijo o potrebnosti vstopa v Nato, češ da gre za “komuniste” in drugače osebnostno nezanesljive in za javno razpravo o tem vprašanju nesposobne, pa sta izrekala zunanji minister Dimitrij Rupel in predsednik Atlantskega sveta Slovenije dr. Anton Bebler. Obrambni minister dr. Anton Grizold se je v nasprotju s tem odzval trezno in umirjeno.”Nekdaj socializem in Jugoslavija, danes evro-atlantske integracije,” je v Delu vsebino medijskih pogromov najradikalnejših privržencev Nata na kratko označil Peter Kovačič Peršin. Njihovo pisanje je še najbolj spominjalo na objavljanje seznama avtorjev “napadov na JLA”, zato ni nenavadno, da se je obisk generalnega sekretarja zveze v Sloveniji časovno ujel s skoraj najnižjim številom tistih, ki so podpirali vstop v Nato, v javnomnenjskih raziskavah. Vlada je takoj sprejela ukrepe za izboljšanje razmer: z izdelavo 20.000 DEM vredne spletne strani, z 11,5 milijona DEM iz “akcijskega načrta” za članstvo in s še nekaterimi finančnimi injekcijami poskuša pešajočo podporo javnega mnenja čim prej uskladiti s svojimi cilji.

Po meritvah Politbarometra, ki ga za vlado pripravlja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJM) na FDV, se je na začetku meritev januarja 1997 z vstopom Slovenije v Nato strinjalo 61,3 odstotka vprašanih, proti jih je bilo samo 20,5 odstotka. V naslednjih letih se je razmerje neprestano spreminjalo, zagovornikov vstopa v Nato je bilo vse manj. Povsem jasno je razbrati, da je bil večji upad opazen ob različnih kriznih dogodkih, na primer ob koncu posredovanja Nata v ZRJ (maj 1999) in v začetku letošnjega leta (polemike o osiromašenem uranu). Leta 1998 je vstop zagovarjalo od 54,1 do 58,7 odstotka vprašanih, leta 1999 se je njihovo število zmanjšalo na 50,9 do 55,1 odstotka, leta 2000 je nihalo med 51,6 in 58,3 odstotka, letos pa med 48,6 in 50,1 odstotka. Vrsta rdečih številk je še posebej očitna letos, saj se je prvič zgodilo, da je javna podpora vstopa Slovenije v Nato štirikrat - januarja, aprila, septembra in novembra - manjša od 50 odstotkov. Najbolj skrb zbujajoče je prav zmanjševanje podpore v zadnjem času, saj nakazuje jasno usmeritev. Septembra se je število tistih, ki se strinjajo z vstopom v Nato, zmanjšalo na 49,7 odstotka, oktobra zraslo na 50,1 odstotka, nato je kljub odločni medijski kampanji opazen največji padec. Čeprav je kar 66,5 odstotka vprašanih prepričanih, da bo Slovenija postala članica Nata, se v novembrski anketi Politbarometra samo 48,4 odstotka vprašanih “strinja s prizadevanji, da Slovenija postane članica Nata”. To je še toliko presenetljiveje, če vemo, da je podpora EU med anketiranimi veliko očitnejša - kar 75,6 odstotka vprašanih meni, da bo Slovenija postala članica EU, in kar 70 odstotkov bi jih na referendumu glasovalo za vstop v EU. Raziskovalci CJM zato v poročilu ugotavljajo "nekoliko manjšo podporo prizadevanjem vlade, da bi Slovenija postala članica Nata", in sočasno opozarjajo, da se je "nekoliko povečal delež tistih, ki ne soglašajo s tem, da Slovenija postane članica Nata".

Glede na povprečje populacije so kritičnejši do vstopa v Nato predvsem tisti, ki so bliže LDS ali ZLSD, ki so više izobraženi, stari od 30 do 45 let ali več kot 61 let in živijo v mestih. In nasprotno - večina tistih, ki so bliže desnim strankam, so manj izobraženi in ne živijo v mestih, podpira vstop Slovenije v Nato. Za tiste, ki jih zanimajo podrobnosti, so zanimivi podatki o strukturi respondentov. V za zagovornike vstopa v Nato “najugodnejšem” zadnjem mesecu, torej oktobru, se za vstop Slovenije v Nato zavzema 41,9 odstotka, nasprotuje mu 46,4 odstotka visokošolsko izobraženih. Sočasno se z vstopom v Nato strinja 48,5 odstotka, nasprotuje pa mu le 24 odstotkov tistih s končano osnovno šolo. Še bolj drastične so ugotovitve anket med študentsko populacijo; kar 64,2 odstotka študentov nasprotuje vstopu Slovenije v Nato in le 29,8 odstotka se jih strinja z njim. Na mladih in izobraženih pa, ve se, svet stoji.

Miro Petek

Jure Trampuš

Osemindvajsetega februarja je okoli pol desetih zvečer novinar Večera Miro Petek v Mežici pred svojo hišo parkiral osebni avtomobil. Ko je stopil iz njega, sta ga od zadaj napadla neznanca, podrla sta ga na tla in ga pretepla. Med napadom je dobil hujše poškodbe glave. Neznanca sta po opravljenem zločinu izginila v noč, Petek pa se je z zadnjimi močmi privlekel do hišnega praga. Na kraj zločina so pridrveli reševalci in policisti. Reševalci so Petka odpeljali v slovenjgraško bolnišnico, nekaj dni kasneje pa v ljubljanski klinični center, kjer so mu operirali polomljene nosne in čeljustne kosti. Zaradi poškodb je izgubil sposobnost vonja, še danes pa ima težave z vidom. Kljub temu so zdravniki delo dobro opravili, zločinski napad ni uspel in Petek je ostal živ. Malo drugače je z delom policije. Kriminalistična preiskava kljub nekaterim bombastičnim izjavam še zmeraj ni prinesla otipljivejšega rezultata. Čeprav je prvi in najlepši slovenski policist Marko Pogorevc že pred poletjem samovšečno trdil, "da kriminalcem že dihajo za vrat", do sedaj ni bil aretiran noben osumljenec. Očitno naročen napad na novinarja Večera je posledica njegovega kritičnega pisanja. Koroški novinar je v člankih razkrival nečednosti nekaterih vplivnejših podjetij, med njimi prevozniškega podjetja Eurocity, ki naj bi bilo povezano s pranjem denarja. Med mnogimi ljudmi, ki so jih kriminalisti povabili na poligrafsko testiranje, je bil tudi direktor omenjenega podjetja Janko Zakršnik, a je tovrstno sodelovanje s policijo zavrnil. Res pa je tudi, da je isto naredilo še nekaj drugih ljudi, povabljenih na poligrafski pogovor.

V slovenskih občilih so se vseskozi pojavljale domneve in zgodbe o napadu na Petka, ko pa policiji tudi po več mesecih še zmeraj ni uspelo poiskati krivcev, so se mediji začeli spraševati, zakaj je tako počasna. Na začetku septembra so policisti vrnili udarec. Tiskovni predstavnik policijske uprave Slovenj Gradec Boštjan Polutnik je v sporočilu za javnost kritiziral medije, saj naj bi bili ti po njegovem "z nerazumljivimi in nesprejemljivimi komentarji" izvajali pritisk na policijo. Še posebno mu je šla v nos primerjava s španskimi nadaljevankami, "kjer je zmeraj napeto in se nič ne zgodi". Na Polutnikove izjave sta se odzvala Društvo slovenskih novinarjev in novinarski sindikat z ostrim pismom, v katerem je med drugim zapisano, "da policija v vseh teh mesecih ni naredila dovolj pri preiskovanju izjemno brutalnega fizičnega napada na človeka ter na zajamčeno svobodo javne besede in novinarskega dela". Zapisano je še, da so čudne izjave predstavnikov policije poskus pritiska na novinarje. Septembra so se v društvu, očitno razočarani nad potekom preiskave, odločili, da bodo primer internacionalizirali. Obvestili so Mednarodno novinarsko zvezo (IFJ), Novinarsko mrežo za Jugovzhodno Evropo (SEEMO) in tudi nekatere druge organizacije. V Slovenijo so začela prihajati pisma, v katerih so tuji novinarji opozarjali najvplivnejše slovenske politike, kako pomembna je svoboda izražanja in kako nujno je, da se storilci kaznivega dejanja znajdejo pred sodiščem. Oktobra je osemintrideset poslancev vložilo zahtevo po ustanovitvi preiskovalne komisije, ki naj bi se ukvarjala s primerom Petek, njen namen naj bi bil osvetliti ozadje napada, poseben poudarek pa na iskanju morebitne odgovornosti nosilcev javnih funkcij. A preiskovalni zanos je poslance hitro minil, saj so porabili več kot mesec, da so se dogovorili o sestavi komisije. Sloveniji se obeta še ena preiskava. IFJ bo o delu policije ob primeru Petek januarja pripravila posebno poročilo, ki ga bo med drugim poslala Evropski komisiji, Svetu Evrope in Komisiji OZN za človekove pravice. Na policiji in tožilstvu nad novinarskimi nadzorniki niso preveč navdušeni, obljubljajo pa sodelovanje. Miro Petek se je po petih mesecih vrnil v službo in še zmeraj dela pri časniku Večer.

Sanacija plazu

Urša Matos

Leto dni zatem, ko se je nad vasjo Log pod Mangartom utrgal katastrofalni plaz, je ministrstvo za okolje in prostor domačinom sporočilo, da se bodo morali zaradi varnostnih razlogov tudi med letošnjo zimo preseliti v Bovec. Dan, ko bo Log pod Mangartom varen, pa se odmika v nedoločeno prihodnost.

Novica, da izvedena sanacijska dela še ne zagotavljajo varne vrnitve, je domačine neprijetno presenetila. Konec koncev, na plazu je bilo precej težke mehanizacije, delovni stroji so ropotali v strugah potokov, ki so lani jeseni podivjali in povzročili katastrofo. Tudi parlament je sprejel predpise, ki naj bi zagotovili sanacijo naravne nesreče. Okrog plazu se je torej dogajalo marsikaj. Ob novici, da Log pod Mangartom tudi letošnjo zimo ne bo primeren za bivanje, se je izkazalo, da obstajata vsaj dva pogleda na to, kako bi kazalo sanirati plaz.

Prva varianta je bila minimalistična. Struge potokov, ki so lani zdivjali, bi očistili in poglobili do ravni, kakršna je bila pred plazom. Pred vasjo pa bi postavili preusmerjevali nasip, ki bi morebitne nove erupcije hudourniške lave preusmeril. Idilična alpska vasica je bila namreč med lansko katastrofo hudo ranjena, vendar bi jo lahko plaz tudi povsem zradiral. Hudourniška lava je ob vznožju gore trčila ob orjaško skalo, ta pa jo je delno preusmerila. Če te orjaške skale ne bi bilo, bi hudourniška lava pljusknila prek cele vasi. Preusmerjevalni nasip bi skalo, ki je rešila večji del Loga pod Mangartom, podaljšal. Ta pristop so zagovarjali predvsem v Podjetju za urejanje hudournikov. Minimalistična varianta nepričakovanih potez narave ne bi mogla preprečiti, lahko pa bi jih preusmerila.

Strokovna ekipa, zadolžena za sanacijo plazu, ki jo je vodil dr. Bojan Majes, pa je imela večje ambicije. Ekipa se je najprej lotila temeljite raziskave plazu, brnenje težke mehanizacije je bilo pogosto namenjeno vrtanju vrtin, ki naj bi pomagale rekonstruirati obseg plazišča. "Podatkov ni nikoli preveč," je na enem od sestankov z Ložani dejal dr. Majes. Strokovna ekipa, ki jo je postavilo ministrstvo za okolje, si je za cilj zastavila, da bi plaz ob pomoči posebnih pregrad zaustavili že na gori. Vprašanje pa je, kdaj se bo v državnem proračunu nabralo dovolj denarja za postavitev pregrad.

Bili bi prevzetni, če bi skušali uganiti, ali je strokovno bolj utemeljena ideja, da bi morebitni novi plaz zgolj preusmerili, ali ideja, da bi morebitni novi plaz zaustavili že na gori.

Štorija o sanaciji, ki prebivalcem Loga pod Mangartom še ne zagotavlja varnega bivanja, pa je, ko so se pojavile prve kritike, dobila še en nenavaden zaplet. Ministrstvo za okolje in prostor že od bovškega potresa sodeluje z eno od PR-ovskih agencij, ki državi pomaga pri občevanju z lokalno javnostjo. Po novem pa agencija državi pomaga tudi pri sanaciji slabega imidža, ki je nastal, ker Log pod Mangartom še ni dovolj varen za vrnitev.