Neupravičena obogatitev

Pobiranje davkov je opravičljivo samo tedaj, ko ima podjetje dobiček, fizična oseba prirast premoženja ali če se opravlja promet blaga in storitev. V vseh drugih primerih je pobiranje davkov protiustavno in nezakonito. A to je le teorija. Praksa je diametralno nasprotna. Davkarija pobira davke tudi, ko ni izpolnjen noben od navedenih pogojev. S samovoljno interpretacijo zakonodaje bogati na račun davčnih zavezancev. Za lažje razumevanje si oglejmo enega od tipičnih primerov tovrstne prakse.

Studio pet, d. o. o., je zasebno podjetje iz Šenčurja, pridruženo svetovni agencijski mreži Publicis, ki za različna domača in tuja podjetja opravlja oglaševalske storitve. Ker je davčni zavezanec, je seveda pod nadzorom davčne inšpekcije. Tako je davčni urad Kranj v podjetju lani opravil dva inšpekcijska pregleda, s katerima je ugotavljal pravilnost in pravočasnost obračunavanja davka na dodano vrednost za obdobje od aprila do decembra 2000. Pri prvem pregledu se inšpektor ni spuščal v formalnosti, zato tudi ni ugotovil nobenih nepravilnosti. Pri drugem pregledu pa je inšpektorica na računih istih dobaviteljev našla napačno navedbo naziva podjetja, zato je davčna uprava podjetju za vse nepopolne račune naložila plačilo 19-odstotnega vstopnega DDV in zamudnih obresti v skupni višini dobrih 14 milijonov tolarjev. Lastnik in direktor Studia pet Mitja Petrovič je dolg poravnal, to pa še zdaleč ne pomeni, da je bil davčni urad do tega denarja upravičen.

Samovoljna razlaga zakonodaje

Zakon o davku na dodano vrednost v 40. členu našteva primere, kdaj so davčni zavezanci upravičeni do odbitka vstopnega davka. Tako v prvem odstavku 40. člena piše: "Davčni zavezanec sme pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV." Studio pet je pogoje iz zakona nedvomno izpolnjeval, zato bi mu davčni urad moral priznati odbitek vstopnega davka. Povedano še enostavneje: če bi Mladina najela Studio pet za to, da ji zakupi oglasni prostor na POP TV, bi Mladina za to storitev davkariji morala plačati 19-odstotni DDV, davkarija pa tega davka ne bi smela terjati še od Studia pet. Če bi davek kljub temu terjala od obeh podjetij, bi to pomenilo, da ga je zaračunala dvakrat. Ker bi Studio pet od Mladine dobil plačano le 10-odstotno provizijo, bi ob plačilu 19-odstotnega vstopnega davka imel 9-odstotno izgubo. Nelogično? Seveda. A prav takšno nelogičnost si je privoščila davčna uprava Kranj. Studiu pet je zaračunala davek, ki ga ne bi smela. Argument za takšno ravnanje je bil povsem banalen. Na računih, ki so jih različna podjetja lani izstavila Studiu pet, je bilo ime podjetja nekajkrat navedeno pomanjkljivo oziroma z manjšimi napakami. Tako je namesto polnega naziva podjetja, ki je zapisano v sodnem registru in se glasi "STUDIO PET, d. o. o., oglaševalska ustvarjalnica", pisalo samo "Studio pet", "Studio 5, d. o. o.", "Studio pet Publicis" in podobno. Davčna uprava Kranj je pomanjkljivo navedbo firme na izstavljenih računih tolmačila kot napako, zaradi katere Studiu pet ni priznala odbitka vstopnega davka v višini dobrih 14 milijonov tolarjev oziroma je ta davek od podjetja terjala z zamudnimi obrestmi vred. Pri tem je treba poudariti, da sta bili na vseh računih pravilno navedeni davčna številka izdajatelja računa in tudi davčna številka prejemnika računa. Ker je davčna številka edini relevanten podatek za identifikacijo davčnega zavezanca v davčnem postopku, torej davčna uprava z identifikacijo Studia pet dejansko ni imela nobenih težav. Zakaj je torej vztrajala, da je poleg davčne številke potrebna še takšna navedba firme, kot je zapisana v sodnem registru? Zato, ker naj bi tako določala zakon o DDV in zakon o gospodarskih družbah. Vendar ta argument ne vzdrži presoje.

Štirideseti člen zakona o DDV sicer določa, da se davčnemu zavezancu odbitek vstopnega davka prizna le, če računi za prejeto blago ali opravljeno storitev vsebujejo vse podatke, ki so predpisani v 34. členu istega zakona, ta pa določa, da mora račun vsebovati "firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve". Vendar pa 34. člen ne zahteva, da mora biti ime podjetja na računu povsem enako imenu, pod katerim se je podjetje registriralo v sodnem registru. Nepravilen ali nepopoln naziv podjetja sicer lahko pomeni kršitev določb zakona o gospodarskih družbah, a davčna uprava bi se na določila tega zakona lahko sklicevala le, če bi za to imela podlago v zakonu o DDV. Ker pa zakon o DDV ne napotuje na zakon o gospodarskih družbah, davkarija nima pravice samovoljno sankcionirati davčnih zavezancev. Ali kot pravi odvetnik Studia pet Pavel Zajc: "Štiriintridesetega člena zakona o DDV, ki določa vsebino računa, ne moremo razlagati ozko gramatikalno, ampak širše vsebinsko. Zakonodajalec je z navedenim določilom težil k temu, da se iz vsebine računa nedvomno spozna identiteta pravne osebe oziroma da ni dvoma, s katerim davčnim zavezancem imamo opravka. Pri Studiu pet je bila ta identifikacija mogoča že prek davčne številke, se pravi, da sama pomota pri izpisu naziva podjetja v tem konkretnem primeru na prepoznavanje davčnega zavezanca ni imela nobenega vpliva."

Zakon o DDV eksplicitno našteva primere, ko odbitek vstopnega davka ni dovoljen. Tako na primer ni dovoljen od blaga in storitev, ki jih je kdo uporabil za promet blaga oziroma storitev, za katerega je predpisana oprostitev plačila DDV in podobno. Tega kroga davkarija ne sme poljubno razširjati na primere formalnih napak pri računih. Pri Studiu pet pa je mejo vehementno prestopila, saj odbitka vstopnega davka ni priznala zaradi birokratske napake na računih. Zakon sicer lahko preberemo tisočkrat, pa kljub temu v njem ne bomo našli alineje, ki bi davčnemu uradu takšno potezo dovoljevala. Širšo razlago zakonodaje si je torej davčna uprava izmislila sama. "Gre za nedopustno ravnanje, saj davkarija prepovedi odbitka vstopnega davka ne more samovoljno širiti na primere, ki jih zakon ne vključuje. Če to vendarle stori, nas pripelje v položaj pravne nepredvidljivosti, te pa pri davkih ne sme biti," opozarja Zajc.

Obsodba brez upoštevanja ugovora

Petrovičeva edina napaka je bila, da računov, na katerih so dobavitelji napačno citirali ime njegovega podjetja, ni zavrnil takoj, ko jih je prejel, in od dobaviteljev ni nemudoma zahteval popravka. Na napako ga ni opozorilo niti računovodsko podjetje, ki za Studio pet opravlja računovodske storitve. Ko je Studio pet obiskala inšpektorica, je pri inšpekcijskem pregledu našla nepopolne račune in to navedla v zapisniku. Ker ima davčni zavezanec po zakonu o splošnem upravnem postopku še pred izdajo prvostopenjske odločbe pravico dopolniti dokazni postopek, so se v Studiu pet takoj lotili odpravljanja nepravilnosti. Vse fakture, ki so bile v inšpekcijskem pregledu izločene kot nepopolne, je Petrovič vrnil dobaviteljem in popravljene poslal davčnemu uradu. Pričakoval je, da je dejansko stanje dokončno ugotovljeno in da je zgodba končana. Namesto tega pa je presenečeno ugotovil, da davkarija popravkov sploh ni upoštevala. Davčni urad je zapisnik inšpektorice samodejno prepisal v prvostopenjsko odločbo in Petroviču naložil plačilo. Resnica davkarije ni zanimala. "Niso pokazali nobene pripravljenosti za ugotavljanje dejanskega stanja. Takoj, ko so v inšpekcijskem pregledu našli formalno napako, so se nanjo obesili in pri tem vztrajali," pravi Petrovič. Če bi držala absurdna razlaga, da napak, ki so bile odkrite v času inšpekcijskega pregleda, pozneje ni več mogoče popraviti, pritožbenega postopka sploh ne bi potrebovali. Zakon o splošnem upravnem postopku daje upravnemu organu pravico, da tehnične oziroma birokratske napake v izdani odločbi odpravi tudi po izteku pritožbenega roka. Davkarija torej svoje napake lahko odpravi, davčnemu zavezancu pa takšno pravico odteguje. To pa so nesprejemljiva dvojna merila. Celo direktor Davčne uprave RS Stojan Grilj je v odgovoru na Mladinina vprašanja priznal, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev potrebni, ter strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Izrecno pa je tudi poudaril, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari in izpodbijati pravilnost navedb oziroma da ima svoje trditve pravico dopolnjevati in pojasnjevati vse do izdaje odločbe. Zakaj torej davkarija Petroviču te pravice ni omogočila? Ker bi odprla vrata za kritike vsem tistim, ki jim je od sprejetja zakona o DDV neupravičeno zaračunavala vstopni davek. Primer Studia pet namreč še zdaleč ni osamljen, saj davkarija na enak način oziroma z enakimi argumenti za milijonske zneske obira tudi mnoge druge podjetnike. Nekaterim manjšim in srednje velikim podjetnikom zaradi tega grozi celo stečaj. Največja ironija zgodbe je v tem, da se vlada na deklarativni ravni ognjevito zavzema za razvoj podjetništva v državi, hkrati pa mirne duše dopušča, da davkarija z napačno razlago zakonodaje ogroža razvoj prav teh podjetnikov.

Tujci opozarjajo na nepravilno razlago

Petrovič je dolg poplačal z najetim posojilom, čeprav se je na odločbo pritožil. To je naredil zato, ker pritožba - razen v izjemnih primerih - ne zadrži izvršbe, in predvsem, ker se je hotel izogniti mastnim zamudnim obrestim. Glavni davčni urad, drugostopenjski organ, bi na njegovo pritožbo moral odgovoriti v 60 dneh z izdajo drugostopenjske odločbe, a tega ni naredil niti po Petrovičevem opozorilu. Pritožbo je enostavno ignoriral. Zaradi molka upravnega organa, kot se tovrstni ignoranci reče v pravniškem jeziku, je Petrovič na upravnem sodišču pred kratkim vložil tožbo zoper glavni davčni urad RS. V njej zahteva, naj se odločba kranjskega davčnega urada nemudoma odpravi, Studiu pet pa naj se z obrestmi vred vrne neupravičeno izterjani davek. Kakšna bo razsodba sodišča, je težko napovedati. Iztok Mohorič, davčni svetovalec na Obrtni zbornici Slovenije, ki pri tem primeru sodeluje z odvetnikom Zajcem, verjame, da bo sodišče razsodilo v prid Studiu pet. "Če primer pri naših sodnih oblasteh ne bo rešen pozitivno, se bomo obrnili na evropsko sodišče, to pa je v takšnih primerih že razsojalo v prid davčnim zavezancem," pravi Mohorič in dodaja: "Nemški davčni svetovalci so ob obisku v Sloveniji poudarili, da je ravnanje naše davkarije v tovrstnih primerih povsem neresno. Davčni zavezanec se ima pravico zmotiti ne le pri navedbi imena podjetja, ampak celo pri navedbi davčne številke, pa ga davkarija zaradi tega ne sme sankcionirati, saj lahko zavezanec napake popravi pozneje." Mohorič je v časniku Finance in reviji Obrtnik večkrat javno opozoril, da razlaga davčnega urada ni pravilna, a mu doslej nista prisluhnila ne davčna uprava ne ministrstvo za finance. "Vse evropske države so DDV uvedle na podlagi šeste evropske direktive, katere namen je harmonizacija prometnih davkov. Ta določa, da so stopnje davka lahko različne, razlage temeljnih določb pa morajo biti povsod enake. Če naša davkarija glede razlage zakona omahuje, naj si ne izmišljuje svojih lastnih pravil igre, ampak naj se zgleduje po praksi drugih evropskih držav. Tam se ne obešajo na vejice."

Na problematiko je že oktobra letos na seji parlamentarnega odbora za finance opozorila Milica Gostiša z Obrtne zbornice Slovenije. Po seji odbora ji je državni sekretar s finančnega ministrstva Darko Končan dejal, da je ministrstvo glavnemu davčnemu uradu že poslalo navodilo, naj vse pritožbe (razen tistih, pri katerih gre za očiten poskus goljufanja države) reši v prid davčnim zavezancem. Vendar Gostiševa pravi, da kljub temu pritožbe doslej niso bile rešene pozitivno. Postavlja se torej vprašanje, ali je ministrstvo sploh izdalo kakršno koli navodilo ali pa je Končan Gostiševi lagal zaradi ljubega miru. Odgovora nismo dobili, saj se Končan na naše povabilo na pogovor ni imel časa odzvati.