Mojstrovine vatikanske zvijačnosti

Prejšnji teden sem v članku "Vlada že drugič pokleknila pred Vatikanom" nekoliko natančneje prikazal, kakšna zbirka ustavnopravnih nejasnosti in dvoumnosti - obogatena še z eno direktno protiustavno določbo - sta že samo prva člena sporazuma. "Kaj h kolosalni zmedi potem prispevajo še nadaljnji členi, zlasti 3., 10., 13. in 14. (na neki čisto poseben način pa celo sama po sebi verjetno nesporna 8. in 9. člen), bom razložil naslednjič" - tako sem takrat obljubil in obljuba dela dolg. Poglejmo torej.

3. člen - podobna "mojstrovina" kot 1. in 2. člen

Razumevanje vseh fines te mojstrovine vatikanske zvijačnosti in dvoumnosti bo tudi laikom lažje, če najprej "zakoličim teren", kjer se je odigral ta neenaki diplomatski dvoboj - kjer so se vatikanski diplomatski "mački" igrali slepe miši z našo nebogljeno prvo in nato še drugo "pogajalsko" delegacijo.

- Februar 1999 - "soglasje" s slovenskimi škofi:

"Katoliški cerkvi v RS je zagotovljena svoboda bogočastja, verskega pouka in vseh drugih dejavnosti v skladu z ustavnim in pravnim redom RS." Povsem nesporna in jasna določba. In zato je danes v sporazumu ni več. Zakaj je bila za naše škofe dobra, za Vatikan pa ne več, sem javno vprašal v teh dveh letih vsaj desetkrat - odgovora seveda ni bilo niti enkrat.

- November 1999 - od vlade odobreno besedilo po julijskem pogajalskem debaklu:

Izpuščeno bistvo določbe (zgoraj debelo tiskane besede) - z "genialno" obrazložitvijo v pogajalskem poročilu, ki jo je po dveh letih vredno dobesedno citirati: Izpuščene so besede ... "saj gre za garantiranje pravice svobode mišljenja, vesti in vere, ki jo zagotavlja že mednarodno pravo, s katerim je slovenska ureditev v skladu, vendar pa le-ta ne more biti primarna". - Če bi vse to res zagotavljalo že mednarodno pravo (ne glede na pravni red posamezne države), sporazumi Svetega sedeža z nobeno državo sploh ne bi bili potrebni. In tako dalje - da se ne spuščamo v logično razčlenjevanje alogičnih trditev.

- Januar 2000 - "popravek" po prvi ostri javni kritiki sporazuma:

"Pravni red RS Katoliški cerkvi zagotavlja svobodo bogočastja, kateheze in vseh drugih njenih dejavnosti."

Navidezen, glede na spremenjen vrstni red besed zavajajoč ali vsaj dvoumen vnos pojma "pravni red RS":

- če ta pojem zajema samo pravni red RS pred sprejetjem tega sporazuma, je trditev neresnična, trdi nekaj, kar ni res: take absolutne svobode (npr. brez omejitev za gospodarske dejavnosti pa brez ustavnopravnih, kazenskopravnih in podobnih splošnih omejitev za vse dejavnosti) naš sedanji pravni red ne priznava nobeni verski skupnosti;

- če ta pojem razumemo kot pravni red RS po sprejetju tega sporazuma (torej po ratifikaciji in objavi vključno z njim samim), bi bila to pravzaprav prevara: ne (dosedanji) pravni red RS, ampak šele ta sporazum bi Cerkvi zagotovil popolno svobodo vseh njenih dejavnosti ne glede na našo zakonodajo.

Ne pozabimo, da je splošno vezanost na naš pravni red prineslo šele zadnje besedilo (december 2001) v členu 1/II - njegova splošnost in zavezujočnost pa je kar trikrat močno zrelativizirana: prvič, s temu členu nasprotno določbo še bolj splošnega člena 1/I (popolna prirejenost Cerkve in države, "vsake v svoji ureditvi"), drugič, s črtanjem 5. alineje preambule (k čemur moramo prišteti še sicer umaknjeno, a po vsebini nikoli zanikano "Izjavo" iz januarja 2000 - o njenem pomenu za interpretacijo glej kasneje) in, (še močneje) tretjič, s specialno določbo drugega odstavka istega člena, iz katere po interpretaciji a contrario sledi, da naj bi vezanost na pravni red RS obstajala le tu (torej za procesije, romanja in podobna "izredna bogoslužna opravila"), ne pa za vse "redne dejavnosti", o katerih govori prvi odstavek. Če bi bile namreč tudi "redne dejavnosti" iz 1. odstavka vezane na pravni red RS, bi bil 2. odstavek z določbo, da je pa procesije itd. treba prijaviti "v skladu s pravnim redom RS", povsem odveč in nelogičen.

Ob nejasnosti in neskladju dveh norm splošna pravila za interpretacijo norm praviloma izključujejo možnost, da bi eno od teh dveh norm šteli za odvečno, nesmiselno in neveljavno - še zlasti to velja pri aktu (sporazumu), ki je nastajal in "se pilil" tako dolgo, sprejet pa je bil ob svečanem zagotavljanju, da v njem ni nobenih nejasnosti in dvoumnosti več. Ko bodo vse današnje "spremljajoče" podrobnosti in okoliščine pozabljene in bo pred kasnejšim interpretatorjem teh nejasnih norm (npr. takratnim ustavnim ali mednarodnim sodiščem) stalo samo še sprejeto besedilo, bo vsak tak interpretator (to je splošno pravilo interpretacije) na vsak način iskal možnost, da vsaki sprejeti normi pripiše neki smisel, ne pa, da jo spozna za nesmiselno in jo kot tako šteje za neveljavno.

Če vemo vse to (česar naši "pogajalci" očitno niso vedeli ali morda niso hoteli vedeti), se šele pokaže vsa subtilnost prefinjene formulacije drugega odstavka: niti ta drugi odstavek namreč ne zahteva materialnopravne (vsebinske) skladnosti procesij in podobnih bogoslužnih shodov s predpisi o javnih shodih, ampak zahteva le procesno skladnost, le "priglasitev v skladu s pravnim redom RS", po predpisani proceduri - kot da materialnopravne določbe teh naših predpisov za cerkvene shode v javnosti ne veljajo (samo dolžnost priglasitve). In, paradoksalno - le ob taki interpretaciji in ob pogoju, da prvi odstavek razumemo kot nevezanost na pravni red RS, interpretator tej določbi lahko sploh najde kakšen samostojen smisel - drugače jo mora šteti za nesmiselno in odvečno. Da ne bi bodočih interpretatorjev (sodišč) spravljali v take zadrege - in seveda v skušnjave, da si iz te zmede in protislovij pomagajo s svojimi nazorskimi preferencami in simpatijami, ko si že s pravnim instrumentarijem ne bodo mogli - tudi zato bi ustavno sodišče že sedaj tako pravno zmedo in kopico protislovij v besedilu (celo znotraj istega člena, kaj šele med več členi) moralo razglasiti za neskladno z ustavo. Celo za navadno zakonodajo se zahteva jasnost, neprotislovnost in transparentnost kot ena od temeljnih zahtev, izhajajočih iz načel pravne države (2. člen ustave) - pri mednarodnem sporazumu s tako daljnosežnim učinkom na nadaljnjo zakonodajo in še na kaj pa je spoštovanje teh načel pravne države seveda še toliko pomembnejše.

Za "posladek" pa še končno besedilo.

- December 2001 - umaknjen "aprilski" popravek, pa še dodan en "logični biser":

"Pravni red RS Katoliški cerkvi zagotavlja svobodo delovanja, bogočastja in kateheze."

Prej se je, če ste že pozabili, formulacija glasila: " ... svobodo bogočastja, kateheze in vseh drugih njenih dejavnosti". Bila je očitno protiustavna: svobodo bogočastja pravni red RS res zagotavlja, se v vsebino in način čaščenja Boga res ne spušča, čeprav tudi tam prepoveduje in kaznuje npr. spodbujanje verske nestrpnosti ipd. - v svobodo in način izvrševanja raznih drugih dejavnosti, npr. gospodarske, šolske itd., pa posega s svojimi predpisi še precej globlje. Te očitne protiustavnosti, na katero smo zaman opozarjali že marca v koalicijskih pogajanjih, so se v vladi oziroma v LDS (Golobič?) vendarle malo ustrašili in so aprila letos sami sprejeli popravek - dodatek k tistemu "svobodo vseh njenih dejavnosti", namreč ne čisto vseh, ampak "vseh, ki jih opredeljuje ta sporazum". S tem bi bila vsaj gospodarska dejavnost, drugače državno dokaj strogo regulirana dejavnost, izvzeta iz "skoraj absolutne svobode" po sporazumu.

Kaj razkriva "pogajalski dnevnik"

Vlada je tudi ta popravek (kot enega od sedmih ali osmih) razglasila za nedotakljivega, za pogoj za podpis sporazuma, Rupel se je javno zaklinjal na "imperativni mandat" pogajalcev, ki da od vsega tega sami sploh ne morejo in ne smejo odstopiti - neskrupulozno laganje javnosti, zaradi kakršnega bi v res demokratični državi minister moral takoj, ko se je laž izkazala za laž, odstopiti. Kako pa je bilo v resnici, razkriva "pogajalski dnevnik", objavljen 13. decembra v Delu:

- 25. oktobra Vatikan sporoči svoj "ne",

- 12. novembra Vatikan predlaga vrnitev na staro besedilo ali neke druge različice,

- 16. novembra vlada "posreduje dve enakovredni možni formulaciji", najbrž novi (žal ne vemo čisto točno, kakšni),

- Farhat še isti dan ponovi stališče z dne 12. novembra,

- 22. novembra naši "zagrozijo" - sprejmite eno od obeh naših formulacij, pa podpišemo celoten sporazum,

- 26. novembra Vatikan sporoči, da "sprejema ponujeni formulaciji" (kar obe!?) - seveda "z manjšimi popravki" (ki bi jih bilo prav zanimivo videti) in končno

- 29. novembra naši sprejmejo ta predlog - in "pogajanj" je konec.

Zakaj "pogajanj" v narekovaju? Saj dnevnik jasno kaže, da so se vsaj o tem 3. členu pa res pogajali! Ja, zato vendar, ker so ta "silna pogajanja" Slovenijo po enem mesecu pripeljala povsem nazaj na tisto očitno protiustavno izhodiščno točko iz januarja 2000, ki so jo aprilski popravki hoteli spraviti v sklad z ustavo, a je Vatikan rekel "ne" - potem so se pa en mesec malo sprenevedali, da je bilo kaj zapisati v "ladijski dnevnik" te dolgočasne "plovbe", in se nazadnje poklapano vrnili v Canosso. No, z gledišča jasnosti besedila smo prišli celo še malo na slabše. Ob očitni protiustavnosti obeh formulacij je bila prejšnja vsaj logična ("svoboda bogočastja, kateheze in vseh drugih dejavnosti"), iz sedanje pa se bodo profesorji lahko norčevali pri predmetu "logika za pravnike". Glasi se namreč "svoboda delovanja, bogočastja in kateheze". Kot da bogočastje in kateheza ne spadata med "delovanje Katoliške cerkve"! Logično in po pravilih jasnega izražanja bi se ta besedna zveza morala glasiti npr. "svoboda delovanja, zlasti bogočastja in kateheze". Kdo ve, ali ni bila celo prav to ena od tistih dveh vladnih "enakovrednih formulacij" - in jo je Vatikan "sprejel", potem ko je iz nje izločil moteči "zlasti"? Zakaj moteči? Zato, ker bi to pomenilo, da je svoboda pri bogočastju vendarle vsaj malce večja kot npr. pri šolstvu ali pri gospodarstvu - v pogajanjih pa spreten pogajalec skuša doseči čim več, ne čim manj. In so razglasili tisti "zlasti" (ali kakšno podobno besedo) za "manjši popravek", naši "pogajalci" pa so se naredili, kot da ne vidijo, da se je kolo "pogajanj" s tem pri 3. členu po vsebini zavrtelo nazaj na najslabšo izhodiščno točko, po nelogičnosti formulacije pa še pod njo.

Za krono pa, ponovimo to še enkrat, ostaja drugi odstavek, ki Cerkvi naklonjenemu pravniku - znotraj zmede protislovnih določb - omogoča prepričljivo sklicevanje na pravno logiko pravila in izjeme: v prvem odstavku je pravilo ("svoboda delovanja" na vseh področjih - razen če je kje kaj izrecno drugače določeno), v drugem odstavku pa izjema: "v skladu s pravnim redom RS priglasiti izredna bogoslužna opravila". Vse drugo delovanje, bogoslužno in vse drugo, je "redno delovanje", priglasitev je izrecno zahtevana le še v 2. členu, podrejenost slovenskim materialnopravnim normam pa le v 8., 9. in 10. členu. Pa smo vendarle vsaj nekoliko "vtaknili nogo med vrata", so lahko vsaj z malim zadovoljni v Vatikanu (če so si že opomogli od šoka zaradi poraza z 9 : 0 glede laične javne šole). Pri "rednem bogoslužju" lahko to, če bo treba, poskusimo uporabiti kar takoj (če bi se npr. kakšen župnik spozabil in bi s prižnice razglašal kaj protiustavnega, npr. širil kakšno nestrpnost, za kar bi po našem pravu moral biti kaznovan - in bi papežev nuncij, recimo, diskretno opozoril visoke državne sogovornike na popolno svobodo bogočastja po prvem odstavku 3. člena sporazuma, ki je nad našimi zakoni - pa bi država morda odnehala tam, kjer ne bi smela) - za kaj več bo seveda treba počakati na ugodnejše politične razmere. Enkrat bodo menda že prišle - takrat bodo pa "naši" ljudje dvoumne določbe sporazuma razlagali pač v našo korist, kolikor se bo le dalo.

In še nekaj, seveda, da ne pozabimo - že pozabljeno "interpretativno izjavo" obeh strani januarja 2000. Ta je, kot sem že zapisal, z "brutalno jasnostjo" povedala, da se "neodvisnost" Katoliške cerkve nanaša samo (!) "na opravljanje njenega poslanstva" (koliko daleč prek bogočastja in kateheze to seže, seveda nikjer jasno ne piše) - "drugače (!) pa so ustanove KC, ki delujejo v RS, dolžne spoštovati pravni red RS". Toliko o "dobri veri" cerkvene strani pri vsiljevanju dvoumnih formulacij. O tej "dobri veri" se je pred letom veliko govorilo in sedaj nekateri ponovno pogrevajo to pravljico za naivne otroke. "Izjava" je bila, potem ko sem javno (Mladina, 20. 3. 2000) analiziral to njeno katastrofalno vsebino, sicer po tihem "umaknjena", vendar nobena stran ni zanikala resničnosti skupnih trditev v njej. Zato seveda še naprej ostaja trdno in pravno povsem nesporno sredstvo za kasnejšo interpretacijo tega, kaj sta pogodbeni strani v resnici hoteli reči s kakšnimi nejasnimi in dvoumnimi formulacijami.

10. člen - sedaj pomemben le še načelno, praktično skoraj ne več

"Sedaj" - to (v gornjem naslovu) pomeni: po prej omenjeni najnovejši odločbi ustavnega sodišča. Tudi ta seveda ni nujno večna - neka morebitna "katoliška" večina v ustavnem sodišču bi čez 10 ali 20 let morda lahko začela 7. člen ustave (načelo ločitve cerkva in države) razlagati drugače kot vseh devet sedanjih ustavnih sodnikov - a tudi takrat bi seveda zelo težko prestavila mejnik, s katerim je sedanje ustavno sodišče tako kategorično "zakoličilo" mejo med laično državo in verskim poukom.

Naj sedaj Katoliška cerkev ustanavlja kakršnekoli svoje (zasebne) šole hoče - če dobijo državno koncesijo, morajo znotraj tega "javnega programa" tudi one spoštovati zakonsko prepoved konfesionalnih dejavnosti in verskega pouka. Ali jih ustanavlja po kanonskem pravu ali mimo njega, to države sploh čisto nič ne zanima. Spoštovanje ali nespoštovanje kanonskega prava je povsem avtonomna zadeva Cerkve in je prav zato omenjanje kanonskega prava v tej zvezi naravnost absurdno (nekoliko drugače je pri členu o imenovanju škofov itd. - tam se mi je omenjanje kanonskega prava vedno zdelo normalno in za državo nemoteče).

To, za privrženca načel laične države absurdno (in v zelo redkih mejnih primerih ustanavljanja cerkvenih šol lahko tudi protiustavno) izenačevanje državnega in kanonskega prava v 10. členu sporazuma je torej sedaj skoraj brez praktičnega pomena - načelno je pa seveda kljub temu za cerkveno stran pomembno, za laično državo pa "pod pragom dostojnosti" oziroma spoštovanja ustavnih načel.

Kaj pa 8. in 9. člen?

Sama po sebi sta nesporna. Prvi govori o združenjih vernikov (in pravnih oseb) Katoliške cerkve, drugi o pridobivanju lastninskih in podobnih pravic. Sporno je - v kontekstu popolne nejasnosti načelnih prvih treh členov - le to, da le pri teh dveh členih (in pri 10. členu) sporazum zahteva materialnopravno skladnost cerkvenega delovanja s pravnim redom RS, v 2. in 3. členu samo procesno skladnost (dolžnost priglasitve), povsod drugod pa o tem molči. Če bi "aprilski vrinek" v člen 1/II, ki je od vseh aprilskih vladnih popravkov edini obstal, res pomenil to, kar vladni propagandisti na vsa usta zatrjujejo, seveda v nobenem nadaljnjem členu sklicevanje na pravni red RS ne bi bilo več potrebno, saj bi določba člena 1/II veljala za ves sporazum, za vse cerkvene dejavnosti. To selektivno ponavljanje formule "v skladu s pravnim redom RS" - ponekod da, ponekod ne; ponekod materialnopravno, ponekod le procesnopravno - je, najblažje rečeno, sumljivo. Še več: je dodaten dokaz za neizčiščenost in dvoumnost sporazuma kot celote - ne le za tekstualno, ampak prav za pojmovno, načelno neizčiščenost in dvoumnost.

In za konec

Zmanjkalo mi je prostora še za prikaz spornosti in dvoumnosti, vendar tu tudi hudih načelnih protiustavnosti v 13. členu in v drugem odstavku 14. člena. Ampak morda je to dobro - v bitki pač ne smeš izstreliti vsega streliva, še preden je bitka končana. Ta pravna bitka bo doživela finale na ustavnem sodišču, prihranimo torej nekaj streliva še za tja. Upam, da na odločitev - čeprav bo to seveda "hud zalogaj" - vendarle ne bo treba predolgo čakati. Ustavno sodišče ima že sedaj "na zalogi" precej pametnejšega in nujnejšega dela kot biti "pravni korektor" vladne ustavnopravne šlamparije, ki bi jo vlada že sama lahko odpravila, če ne bi bila očiten ujetnik nekaterih nepremišljeno danih Drnovškovih obljub Vatikanu pred dvema letoma v Carigradu in svoje nesposobnosti trezno in hladno presoditi, kaj ugledu majhne države res škoduje, kaj pa mu koristi.