Ko kanibali ponorijo

Celotna zgodovina človeštva je en sam donkihotski boj proti kaotičnim in nenapovedljivim silam narave. Človekov linearni um tudi z najmočnejšimi matematičnimi in tehnološkimi orodji ni sposoben napovedati poteka naravnih procesov, predvsem tistih, ki jih izkazuje življenje, torej biosfera planeta. Zato človek nenehno rekonstruira svojo tehnosfero, znotraj katere poskuša s povečano stopnjo predvidljivosti (napovedljivosti) minimalizirati kaotične vplive narave. Merilo uspešnosti tega početja se nam dandanes kaže predvsem v tem, čemur pravimo globalni ekološki problemi. Teh pa je vedno več in vse hujši so, kajti bolj ko se razvija človekova tehnološka moč, močnejši so odgovori biosfere, in ne samo to, odziv biosfere je kompleksnejši in vse bolj nepredvidljiv, skratka kaotičen. Spopad je torej vedno intenzivnejši, z vse več žrtvami in tveganji in ni mu videti konca, s pomembno razliko, da se kronometri človekove tehnosfere vrte vse hitreje v primerjavi z geološko uro biosfere, ki še vedno tiktaka v ritmu milijonov let. Bolj ko se borimo proti kaosu, bolj drsimo vanj!

Bolezen norih krav, kakor so jo ponesrečeno poimenovali, je v svojem bistvu inherentno obolenje tehnosfere neke dovolj naivne agrotehnostroke, ki je koncept industrijske hale nekritično prenesla v ekosistem planeta. Pravzaprav je bil proces v fizičnem smislu obrnjen, kajti del biosfere (prežvekovalci na paši) je bil vnesen in zaprt v nadzorovan prostor (prežvekovalci v hlevu) z ambicijo doseganja maksimalne proizvodnje in profita. Nekaj časa je sicer kazalo, da bo ta zamisel zelo uspešna, toda slej ko prej je bilo pričakovati nepredvidljiv odgovor biosfere. Ta je prišel nepričakovano kot bolezen norih krav.

Udarilo je v Veliki Britaniji, se razširilo po EU in sedaj imamo tudi Slovenci svojo prvo noro kravo.

Z njo pa smo uvozili še vprašljivo in nevarno maniro, ki je sprta s temeljnimi demokratičnimi standardi in človekovimi pravicami. Lahko bi jo poimenovali z več izrazi, kot kulturo molka, bunkermentaliteto ali pa kot zavajanje državljanov, torej manipulacijo z javnostjo. V jaslih norih krav, v Veliki Britaniji, je tako stanje trajalo polnih enajst let z namenom zavarovati interese privilegirane gospodarske panoge, čeprav je bilo s tem ogroženo zdravje državljanov.

BSE je bila odkrita novembra 1986 (nemški viri govore o letu 1981), britanska vlada obveščena junija 1987 in še leta 1990, ko se je epidemija BSE po vseh kazalcih naglo širila, je vlada sporočala zaskrbljeni javnosti: "Ne skrbite, ni razloga za zaskrbljenost!" Jasno, da je bila javnost zaradi te trditve le še bolj zaskrbljena. Na vprašanje: "Ali je to meso varno?" bi moral biti pošten odgovor le: "Odvisno od tega, kaj si kdo predstavlja pod varno!" Besedne igre s kakovostjo mesa pozna prav vsaka slovenska gospodinja, ki v mesnici na svoje obvezno vprašanje: "Ali imate domačo, svežo in lepo govedino?" dobi vznesen mesarjev odgovor: "Seveda gospa, pri nas imamo le slovensko, sveže in zdravo meso!"

Takrat, že leta 1990, je revija Nature zapisala: "Neka nevarnost (tveganje) v prehrani z govedino vedno obstaja, problematična pa je ocena tega tveganja!" "Uradno tveganje" za človekovo zdravje je bilo v Veliki Britaniji razglašeno šele 21. marca 1996, ko so piarovci oblasti končno le sporočili javnosti, da so našli prvih deset primerov nCJD pri človeku. No, do tega dne so britanski državljani po mnenju domačih strokovnjakov použili vsaj 730.000 za BSE obolelih goved. Konservativen izračun, ki predvideva obrok govedine na teden v obdobju dvanajstih let, ob le triodstotni verjetnosti zaužitja inficiranega mesa pokaže, da je bil posameznik v tem obdobju kar devetnajstkrat izpostavljen inficiranemu obroku. Glede na to, da je epidemiologija BSE/nCJD stroki še vedno uganka, so ocene tveganja za populacijo zelo različne, od dveh pa vse do nekaj sto obolelih ljudi na eno z BSE okuženo govedo.

Sporočilo dogajanja v Veliki Britaniji je jasno in uporabno tudi v sedanjih slovenskih razmerah, kjer se nenehno ponavljajo zagotovila politikov in strokovnjakov o "obvladovanju razmer" in "varnosti" govedine na našem trgu. No, in če poskušamo razumeti politike, ki nenehno loščijo svoj sijaj, in strokovnjake, da vzdržujejo verodostojnost, moramo hkrati obvezno prisluhniti tudi naravi, ki nas nenehno preseneča s svojo nepredvidljivostjo.

In prav na prvem slovenskem primeru bolezni norih krav je bila naša stroka postavljena v okoliščine, ki bi lahko odgovorile na marsikatero skrivnost tega obolenja. Obolelo kravo so našli kot osamljeni primer na odmaknjenem območju, idealnem za sonaravno prirejo. Kateri je bil lahko vektor prenosa obolenja, če odmislimo zloglasno kostno moko? Je bil to morda človek sam, veterinar, ki je s cepivom ali pa spermo bika prenesel okužbo? Tu je možna sledljivost, tako cepiva, kakor tudi sperme in oba potencialna vektorja se k nam tudi uvažata. Prav Velika Britanija je eden največjih izvoznikov gojišč za pripravo cepiv izdelanih na osnovi govejih tkiv. Mimogrede, tudi za humano uporabo!

Po doslej objavljenih teorijah naj bi BSE/nCJD povzročali trije potencialni patogeni, virus, bakterija spiroplazma ali pa infektivni samopodvajajoči se protein - prion, govori pa se še o "spontani genezi" oziroma sporadičnosti obolenja. Številne teorije o genezi TSE (prenosljive spongioformne encefalopatije v širšem smislu) naj bi predvsem definirale povzročitelja, torej patogena. Patogen naj bi bil v tesni povezavi s celičnimi membranami, njegova velikost omogoča prehajanje skozi mikrofiltre ranga 50 nm, nenavadno je odporen proti fizičnim (obstojnost do 600 stopinj Celzija), kemičnim (odpornost proti najagresivnejšim kemikalijam) in radioaktivnim (preživi doze sevanja, ki bi usmrtile vsako drugo živo bitje) vplivom. Zelo obstojen je tudi v okolju, saj je s številnimi poskusi dokazano, da je bila prst, v katero je bilo zakopano tkivo okužene živali (to se je v prsti razkrojilo po naravni poti), še po štirih letih kužna. Te vsekakor izjemne lastnosti ga uvrščajo na posebno mesto med vsemi znanimi patogeni. Po drugi strani ultrastrukturne analize obolelih tkiv kažejo dokaj uniformno sliko degenerativnih procesov celičnih membran, ki so povezani s tvorbo obširnih vakuol (kroglaste votlinice v citoplazmi celic) in z nalaganjem amiloidne snovi, ki povzročajo odmiranje celic. Različne teorije so seveda nastajale postopoma z napredujočimi spoznanji znanosti.

Teorija "počasnega" virusa, postavljena že leta 1954, govori o posebni skupini patogenov, ki po dolgi inkubacijski dobi povzročajo praskavico ovc. Na podlagi izmerjenih fizičnih lastnosti agensa (ultramajhnost, ugotovljena s filtracijskimi metodami) je bil ta rutinsko uvrščen med viruse. Ker pa se virusi lahko razmnožujejo le znotraj živih celic, je ta teorija šibka. Prav tako so druge fizikalno-kemične in biološke raziskave pokazale, da ni nikakršne trdne podlage za virusni izvor patogena. Tudi redefinicija, da gre v tem primeru za "nekonvencionalen virus", ni preživela resne kritike. Ker ni šlo z "nekonvencionalno virusno" hipotezo, se je poskušal problem reševati z metaforo viroida, nekakega ultravirusa. Viroid naj bi bil "infekcija z RNK brez proteinskih primesi", torej virus brez tipičnega proteinskega plaščka. Take infekcije so sicer znane pri rastlinah, kjer je opažena vezava patogena na celične membrane. Tudi ta teza je padla v vodo, ker je pri TSE/nCJD za genezo bolezni nujna prisotnost proteina. Stanley Prusiner s Kalifornijske univerze v San Franciscu, razkritelj fantomskih prionov, je avtoriteta prevladujoče teze, da naj bi TSE/nCJD povzročali prioni. Celotna teorija temelji na izhodiščnem dejstvu, da so v testih z uporabo tehnike polikrilamid gel elektroforeze našli poseben protein z oznako PrP 27-30 (prion), ki ga najdemo le v inficiranih živalih. Patogen naj bi bil samopodvajajoči se protein, ki pospešuje spremembe normalnih prionov v patogene forme. Prionska teorija temelji predvsem na dokazanem obstoju prionov v tkivih za praskavico obolelih ovac in ljudi, obolelih za nCJD.

Prevladujoče mnenje uradne stroke, ki jo operacionalizira politika in povzemajo tudi mediji, kot vzrok vseh obolenj TSE/nCJD navaja prione. Toda vzporedno s prionsko teorijo se vse bolj uveljavlja zelo tehtna teorija, ki govori, da navedena obolenja povzroča mikroorganizem, ki je bil odkrit šele leta 1976 in se imenuje spiroplazma. Avtor te vzporedne teorije je dr. Frank O. Bastian, profesor patologije in direktor nevropatologije na Univerzi Južne Alabame. Že leta 1976 (istega leta je bila odkrita spiroplazma) je v spužvastem možganskem tkivu obolelih za CJD pod elektronskim mikroskopom opazil nenavadne spiralne strukture. Tisti čas se je intenzivno ukvarjal s patologijo človeške CJD in tako ga je raziskovalna radovednost pripeljala do TSE pri ovcah. Bastian je takoj ugotovil, da sta si procesa po patološki morfologiji na moč podobna. Bastian je videl prek meja, in ko je svoja dvajsetletna opažanja primerjal z izsledki vzporednih raziskav TSE/CJD, je v središče pozornosti postavil spiroplazmo. Leta 1991 je napisal knjigo CJD and the other TSE in že naslednje leto pripravil mednarodni simpozij na to temo. Sledili so številni njegovi članki v znanstveni literaturi. Ko opisuje spiroplazmo, pravi takole: "Spiroplazma je podobna mikoplazmi v tem, da nobena nima celične stene (bakterijske kapsule) in da imata obe skupini organizmov najmanjši znani genom v živem svetu. Spiroplazma je organizem visoke stopnje prilagodljivosti, pojavlja se v številnih oblikah (pri stresnih razmerah v okolju in intracelularno je kroglasta, pri TSE/CJD postane spiralasta) in tudi kar zadeva številnost različnih sojev spiroplazme, gre za tisoče, pri tem, da je odporna proti vsem antibiotikom (celo eritromicin in tetraciklin delujeta na spiroplazmo le bakteriostatično), prisotna je v hemolimfi (analog krvi) večine žuželk in povzroča številna obolenja rastlin." Iz citiranega povzetka sledi, da gre za organizem, ki je v okolju splošno prisoten. Hkrati ima ta organizem edinstveno lastnost, da svojo površino zakamuflira z gostiteljevimi proteini (ali pa jih reproducira sam) in zato ostane nedotaknjen od imunskega sistema. Spiroplazma se lahko tako popolno vgradi v membrane celičnih organel oziroma v celično arhitekturo možganskih celic, da postane kljub uporabi vseh mogočih biokemičnih markerjev neprepoznavna v vidnem polju elektronskega mikroskopa.

Zanimivo je, da čeprav teorije spiroplazme nikoli ni omajal noben nasprotni dokaz, nikakor ne zmore prodreti v znanstveno srenjo. Ali je morda avtoriteta podeljene Nobelove nagrade, ki jo je za prione prejel Prusinger, pretežka in je argument avtoritete spet prevladal nad avtoriteto argumenta? Boj za znanstveni ugled ni vedno v korist človeštva.

Toda narava ne čaka na potrditev naših hipotez in nam nenehno pripravlja nova presenečenja, tudi pri TSE. V Kanadi so pri pticah potrdili primere obolenja, ki se kaže v poškodbi možganov. Ptičja vakuolarna mielinopatija - AVM (Avian Vacuolar Myelinopathy), kakor se to obolenje imenuje, je nenavadno podobna TSE. Raziskovalci so ugotovili gobasto strukturo možganov ptic in odstopanje mielinske plasti (ovoj živčnih celic). Bolezen so že leta 1994 opazili pri močvirskih pticah črnih liskah in divjih racah ter beloglavih orlih, ki se z njimi hranijo. Naslednji podatki so prišli z jezera na meji med Severno in Južno Karolino, kjer so obolele divje gosi. Potem so sledile še nove lokacije na jezerih v Arkansasu in Georgii. Najprej so domnevali, da je povzročitelj neznani toksin, potem je bila pozornost posvečena možni povezavi s TSE. Kot uradno stališče pa je prevladala prvotna teza, da je obolenje posledica zastrupitve ptic s toksini sladkovodnih cianobakterij. Kaj pa če gre v resnici za TSE ptic in so ogrožene tudi kokoši farmske reje? Te gredo tako hitro pod nož, da se opazni bolezenski znaki niti ne morejo razviti! Ali bodo norim kravam sledile še nore kure?

Znano je, da prioni preskakujejo bariere vrste in pri tem postajajo vse bolj virulentni, toda kaj bi se zgodilo, če bi preskakovali recimo z živali na rastline? Tudi take primere so že ugotovili pri glivah kvasovkah, pri katerih so našli živalske prione. Takoj se postavlja naslednje vprašanje, kaj če prioni prehajajo tudi z rastlin na živali, recimo s hrano? Po letu 1980 so se v kultivaciji pojavile prve gensko manipulirane rastline z nenaravnimi kombinacijami genov. Ob transgenih operacijah se spreminjajo sekvence aminokislin, to destabilizira celično notranje okolje, zato obstaja velika verjetnost sinteze novih proteinov, tudi patogenih prionov. Ker imajo živali in rastline identično abecedo genskega zapisa, je lahko prenosljiv in usoden pojav že ene same nepravilnosti in potem gre hitro naprej. Ne vemo, koliko inficiranih rastlin in živali je vstopilo v našo prehranjevalno verigo v zadnjih dvajsetih letih. Zato ne vemo niti, kolikšna je cena, ki jo bomo morali nazadnje plačati. Zakrite pa so še številne druge pomembne podrobnosti. Pri smrti starejših ljudi verjetno ni vedno postavljena pravilna diagnoza, saj so znaki nCJD pogosto prekriti z znaki številnih drugih obolenj, kot so dementia senilis, multipla skleroza, Alzheimerjeva ali Parkinsonova bolezen, Pickova bolezen, bolezen motonevronov itd., torej obolenj, za katera se najpogosteje niti ne izvajajo avtopsije umrlih.

Vzbujanje mesojedstva in kanibalstva pri govedu je verjetno odprlo pot BSE/nCJD, toda vsaj posredno kanibalstvo je bilo sproženo tudi med ljudmi, in to celo v tako civilizirani deželi, kot naj bi bila Švica. Še do danes se ni polegel vihar zaradi dveh porodnišnic iz Zuericha, ki sta polnih dvajset let industriji vsako leto dobavljali nekaj tisoč človeških placent za pripravo "polnovredne intenzivne" hrane za prežvekovalce. Govedo so torej krmili z deli človeških teles in vse skupaj se je nazadnje znašlo na krožnikih potrošnikov. Historična Evropa premore drugačen zgodovinski spomin, ki je spoštoval dostojanstvo človeka. Po rojstvu otroka je njegov oče obredno zažgal posteljico in tam kot simbol otrokovega življenja posadil drevo. Danes teh "primitivnih" obredov ne opravljamo več, saj nas sodobna tehnostroka nenehno preseneča z bleščečim napredkom, ki vse prepogosto temelji na novokomponiranem kanibalizmu s pridihom nekrofilije. Kanibalizem in nekrofilija pa sta bila celo našim "najprimitivnejšim" prednikom najstrožja tabuja. Očitno živimo v dobi, ko se podirajo vsi tabuji, toda bati se je, da se nam bodo zrušili na glavo in nas pokopali.