Zdravilna legalizacija

"Stara sem 18 let, visoka 170, težka 50, prsi štir'ka, ... ponudba je klasika, pol ure je deset tisoč, ena ura pa petnajst." Nekako tako se na mobilne telefone oglašajo dekleta in žene, ki so zaposlene v ponudbi "intimnih srečanj", eni izmed "propulzivnih" storitvenih panog našega gospodarstva. Svoje delo marljivo opravljajo v zadovoljstvo strank, vladi ne grozijo s stavkami in ne zahtevajo podpisa kolektivne pogodbe, so torej sanje vsakega tržnega ekonomista. Idilično podobo kazi le to, da za svoj zaslužek ne plačujejo nobenega davka, in ravno to nas bo v času, ko vlada za krpanje proračuna povečuje stopnje DDV, še posebej zanimalo.

Če pogledamo na vprašanje obdavčevanja in proračunskega primanjkljaja širše, vidimo, da v času povečevanja stopenj DDV obstaja cela vrsta donosnih gospodarskih dejavnosti, ki so neobdavčene, na primer izdelava in distribucija mamil, izterjava dolgov, prodaja zaščite oseb in objektov in podobno, torej propulzivne panoge (ki proizvajajo storitve in izdelke, po katerih povprašujejo naši državljani), o katerih pa se ponavadi govori v kontekstu "podzemne ekonomije" in ne v kontekstu naše "propulzivnosti" in "zgodbe o uspehu".

Eno izmed načel javnih financ in optimalnega obdavčevanja uči, da je neučinkovito močno obdavčiti eno vrsto blaga ali storitev, druge pa pustiti neobdavčene, saj tak način obdavčevanja nevarno spreminja motive udeležencev na trgu in posledično znižuje življenjsko raven in gospodarsko rast.

Tako, na primer, dohodnina, ki je v naših razmerah previsoka, zmanjšuje ponudbo na legalnem trgu dela in povečuje ponudbo dela na črno. Ker pa vsi ne moremo delati na črno kot mehaniki ali zidarji, se v celotnem gospodarstvu ponudba dela manjša in usmerja proti storitvenim dejavnostim, kjer je lahko prikriti dohodek, konec koncev pa se zaradi tega znižuje naša življenjska raven, saj visoke tehnologije in novih zamisli ni lahko razvijati na črnem trgu dela. Višanje stopenj DDV zmanjšuje povpraševanje po blagu in storitvah in navsezadnje spet znižuje življenjsko raven, saj se zaradi višjih stopenj davka proda manj blaga in storitev, kot bi se jih sicer, neposredna posledica pa je manjši BDP.

Drugo načelo optimalnega obdavčevanja pravi, da je treba bolj obdavčiti proizvode, po katerih je povpraševanje manj elastično, saj s takim obdavčevanjem porabnike najmanj odmaknemo od optimalne "košarice dobrin", ki bi jo kupili v svetu brez davkov. Kandidati za take proizvode pa so na dlani: če je odvisnik pripravljen krasti in stradati, da dobi svoj "fiks", je jasno, da imamo opravka z blagom, po katerem je povpraševanje zelo togo in ki bi moralo biti močno obdavčeno.

Legalizacija mamil in prostitucije bi torej znižala davčne obveznosti večine državljanov in povečala BDP, v nadaljevanju pa bomo videli, da bi tudi rešila naše zdajšnje proračunske težave, in to brez povečanja stopnje DDV, zatorej lahko rečemo, da je legalizacija mamil in prostitucije ekonomsko utemeljena, za našo življenjsko raven več kot dobrodošla, prispevala pa bi tudi k večji humanosti naše družbe.

Oglejmo si torej nekaj številk, ki kažejo, kako pomembno je tako obdavčenje podzemne ekonomije in kakšne učinke bi lahko imelo na življenjsko raven. Začnimo s trgom heroina. Ta v prodaji na drobno stane 10.000 SIT za gram. Recimo, da je v Sloveniji ta hip 10.000 džankijev in da je razlika med ceno na debelo in na drobno 6000 SIT pri gramu (tako vsaj je slišati na ulici). Marža, ki gre preprodajalcem, torej nanese 60 milijonov SIT na dan, na leto pa okoli 22 milijard SIT, to je nekako toliko, kot želi država pobrati s povečanjem DDV. Davek na heroin, ki ni pobran, je dejansko subvencija dilerjem, ki se vozijo v porschejih in nosijo armanija. Ne vem, ali so si pisci naše ustave socialno državo predstavljali na tak način.

Tudi če odvisnikom država da popust glede na sedanjo tržno ceno (to bi bilo ekonomsko smiselno), kajti previsoka cena mamil jih pogosto sili v kriminal, bo proračun še vedno lepo zaslužil. Država lahko heroin tudi kupuje ali izdeluje po znatno nižji ceni od tiste, ki jo zaračunavajo preprodajalci na debelo, in ga varnega in čistega prodaja v lekarnah. Edini, ki bi z legalizacijo izgubili, bi bili preprodajalci, ampak drznem si trditi, da zaradi njihove izgube ljudje ne bi potočili prav veliko solza. Dodatno pa bi državno blagajno razbremenilo zmanjšanje kriminala, ki je posledica visoke cene mamil, zmanjšanje števila okužb z virusom HIV in s hepatitisom, večja produktivnost in boljša socializacija odvisnikov ter možnost zaščite za prostitutke pred nasiljem zvodnikov. Vse te negativne eksternalije niso vštete v davke, posredno pa bi odprava naštetega znižala stroške države.

Če heroinu dodamo še kokain, ecstasy, LSD in gobice, vidimo, da bi si proračun lepo opomogel. Z davkom na dobro staro travo, ki jo vsako leto kadi vsaj 50.000 prebivalcev Slovenije, in prostitucijo pa bi v državno blagajno kanilo še nekaj milijard SIT na leto.

Zagovorniki kriminalizacije mamil z grozo govorijo, da bi Slovenija zaradi enostranske legalizacije postala turistično središče za odvisnike, nekako tako, kot je zdaj Nizozemska središče za trave željne turiste. Težko pa je razumeti, zakaj bi bil to resen argument proti legalizaciji mamil, saj bi tak turizem prinašal v državo lepe denarce. Dobro regulirana in legalizirana trgovina z vsemi drogami in legalizirana prostitucija bi lahko končno postali tisti razvojni niši, s katerima bi Slovenija po BDP na prebivalca ujela korak z razvitimi državami EU. Denar torej leži na cesti, treba ga je le pobrati, zato naši turistični zbornici predlagam, da se ob legalizaciji mamil turistično geslo Slovenije spremeni iz dosedanjega v novega: "Na zadeti strani Alp."

Zagovorniki kriminalizacije mamil in prostitucije se ob odsotnosti racionalnih argumentov zatekajo v poceni podalpsko moraliziranje, češ da "se vsega ne da meriti z denarjem". V tem se z njimi strinjam: če mlado dekle noče delati za nasilnega zvodnika, ta pa ji za kazen vrže kislino v obraz, se njenega trpljenja res ne da meriti z denarjem. Z legalizacijo mamil in prostitucije lahko dosežemo, da takih zgodb pri nas ne bo - da bo naša družba bolj humana tudi do svojih najšibkejših članov.