Nesojeni Drnovškov protikandidat

Boste zaradi poraza na svetu LDS opustili bitko?

Nikakor ne. Nameravam kandidirati na samem kongresu, za kar potrebujem tretjinsko podporo delegatov. Vodi me zavedanje, da imam pozitiven program, ki ga Drnovškova ekipa nima.

Po čem se vaša vizija loči od Drnovškove?

V politiko želim vnesti zelo drugačen program, ki temelji na mojem znanstvenem delu, objavljenem v knjigi Manifest nove ekonomije. Prizadevam si za to, da se prekine proces svetovne recesije in da se s fenomenalno hitrim razvojem držav jugovzhodne Evrope skupaj z Rusijo dvigne kakovost življenja ter svetovnemu kapitalu omogoči prostor za vlaganje. Vodilno vlogo v teh procesih morajo odigrati inovativni podjetniki iz Slovenije in držav jugovzhodne Evrope. Treba je sprožiti proces množičnega narodnogospodarskega varčevanja, zaradi česar moramo uvesti visoke davčne stimulacije.

Ste oster nasprotnik prodaje slovenskih podjetij tujcem, na primer prodaje Pivovarne Union belgijskemu koncernu Interbrew. Zakaj?

Ko sem se pred več kot desetimi leti v menedžerski šoli na Brdu učil od najboljših svetovnih učiteljev, so me Nizozemci in Švicarji poučili, da noben narod svojih najboljših podjetij ne prodaja tujcem. Podjetje Fructal je na svojem strokovnem in tehnološkem področju zanesljivo v svetovnem vrhu. Moja vizija je, da to podjetje postane svetovni holding in znanje, ki so ga v njem 42 let avtonomno razvijali, prodaja po vsem svetu. Neumno bi bilo, da bi to podjetje postalo podružnica Interbrewja s ciljem, da gre dobiček, ki ga ustvarjajo Fructalovi strokovnjaki, v tujino. Moja analiza je pokazala, da je glavni cilj te vlade, kar zadeva lastninjenje, razlastitev Slovencev v korist tujega kapitala. Za tuj kapital je pametno odpirati predvsem infrastrukturne dejavnosti. Tako na primer ne bi bilo nobene škode, če bi ceste prodali tujemu kapitalu in ta denar porabili za dobičkonosnejše dejavnosti. Eden ključnih projektov, tisti, zaradi katerega sem se odločil za kandidaturo, je zamisel o ustanovitvi nove svetovne trgovske verige v jugovzhodni Evropi. Na pogovorih z Zoranom Jankovičem iz Mercatorja in Jožetom Staničem iz Gorenja smo se dogovarjali o odprtju megatrgovskega mesta v Varšavi ali Moskvi. Slovenski menedžerji so se v zadnjih letih te stvari naučili delati zelo hitro. Govorim o dosežkih Mercatorja, BTC-ja, Cankarjevega doma, Koloseja. Za uresničitev takšnega projekta bi morali zbrati kapital, hkrati pa bi slovenskim državljanom, ki bi v projekt vlagali, morali zagotoviti velike davčne spodbude. Moj politični angažma je smiseln samo, če se bomo Slovenci odločili za takšno ekonomsko ofenzivo. Namesto da se čaka, kako se bo prevzelo kontrolni paket v Leku in Krki, predlagam, da nastane nova svetovna farmacevtska firma. V Sloveniji imamo veliko podjetje za informatiko, ki bi z združitvijo z rusko matematiko lahko postalo eno najboljših svetovnih podjetij. Po mojem se je lastninjenja treba lotiti tako, da mora biti lastnik tisti samoupravljavec, ki bo varčeval in podjetje dokapitaliziral, ne pa ljudje, ki so certifikate dobili zato, da bodo lahko tujci prek borze pokupili najboljša slovenska podjetja.

Kdo bo imel največ koristi od prodaje Uniona koncernu Interbrew?

Najožji menedžment, ki bo po moji hipotezi dobil mastno provizijo. Če je podjetje v slovenski lasti, lahko sami odločamo o delovnih mestih, sedež podjetja je v Sloveniji, davki na brutodobiček gredo v slovenski proračun in vsi bonusi gredo slovenskemu okolju. Pivovarni Laško in Union sta po tehnologiji, opremljenosti in kakovosti pijač v svetovnem vrhu, zato bi z njima lahko začeli novo svetovno verigo, namesto da skrbimo za to, kateremu tujcu ju bomo prodali. Politika bi se morala boriti za to, da čim več sedežev velikih podjetij dobimo v Slovenijo, ker je to dobro za naš proračun. Naša politika pa enajst let dela popolnoma drugače, saj načrtno diskriminira Slovence v lastni državi in dela za tuj kapital.

Vlada očitno noče videti prednosti vaše vizije...

Drnovšku pošiljam knjige in predlagam sodelovanje, vendar z mano noče komunicirati. Hote ali nehote še vedno dela za tujce. Lani, ko se je SOPS strankarsko združeval z LDS, sem Tonetu Ropu predlagal, da me imenujejo za svetovalca vlade za kakovost življenja in področje privatizacije, a se to ni zgodilo. Izkazalo se je, da vodilna vladna ekipa nima nobene želje, da bi pri lastninjenju spoštovala dosežke znanosti. Ker ni želje po komunikaciji in se naklepno dela proti dosežkom znanosti, sem prisiljen iti v politiko. V vladnem programu lastninjenja bank sploh ni prostora za človeški dejavnik. Ni koncepta. Čedalje jasneje mi je, da ne gre za čiste posle. V letošnjem finalu bodo skušali prodati vse, kar je dobrega. Ker je glavna skrb naših politikov, da noben Slovenec ne bo preveč bogat, rajši paktirajo s tujci. Ustaviti jih je mogoče le s pozitivnim programom, ne pa s tem, kar govorijo ali pišejo Mencinger, Bučar, Arhar in Goslar. Če bi bila vlada korektna, bi angažirala strokovnjake, ki se na lastninjenje spoznamo, ne pa antistrokovnjake, na primer dr. Simonitija, ki ves čas govori, da moramo vsa slovenska podjetja prodati tujcem.

Nujen je torej sklep, da pri privatizaciji obstaja neke vrste sistemska korupcija vlade in premiera ...

To je težko reči. Profesor Prašnikar je pred dvema letoma naredil empirično analizo lastninjenja in povedal, da so najboljša oblika podjetij partnersko zaprto-odprte delniške družbe, v katerih nadzor nad podjetjem prevzamejo najuspešnejši ljudje. Tak tip partnerskih podjetij je avantgarden, inovativen in dobro deluje v ZDA, Franciji, Angliji, pa tudi pri nas. Če to vemo, je treba narediti korekture. In Manifest je v bistvu predlog korekture, ne pa sredstvo za sekanje glav.

Katera slovenska podjetja že imajo takšno obliko?

Domel, Holding Hidria, Rogaška Kristal, Surovina, Prevent, Hermes Softlab... To so najhitreje rastoča podjetja. Glavni problem Mercatorja je, da nima takšne sestave. Moja zamisel glede Mercatorja, Leka, Krke in drugih uspešnih slovenskih podjetij je, da bi morali menedžerji prevzeti najmanj 26 odstotkov delnic. Skratka, da ljudje, ki znajo delati, prevzamejo kontrolni paket.

Odločno nasprotujete prodaji bank tujcem in predlagate scenarij, po katerem bi banke ostale izključno v slovenski lasti, se pravi, da se večinsko prodajo zaposlenim in drugim slovenskim investitorjem in se delno tudi dokapitalizirajo...

Za državo je neodgovorno, ker si v Banki Koper ni prilastila deleža, glede na to, da je za 120 milijonov dolarjev sanirala Splošno plovbo in trem podjetjem podarila ogromno premoženje. Hkrati je verjetno res, da so ta tri podjetja Banko Koper z rizikom prevzela zato, da je država ni neposredno sanirala. Težava je, da slovenskega scenarija vlada ni razvila, tako da druge možnosti doslej ta podjetja niso imela. Lani sem Ropu predlagal, naj se začne ukvarjati z zamislijo o slovenskem megakoncernu, vendar se to ni zgodilo. Vse je bilo gluho in mrtvo, zato sem septembra predlagal slovenski scenarij lastninjenja bank. Od takrat se zelo intenzivno ukvarjam s pripravo zakona o privatizaciji bank in zavarovalnic.

Še vedno vztrajate, da se ta mesec, še pred prodajo NKBM, pripravi referendum o privatizaciji bank?

Da, ker je slovenski ekonomski plebiscit nujen. Gre za veliko slovensko družbeno vprašanje in ne le za stvar finančnega ministra. Cilj je, da se vsi sedanji projekti privatizacije bank, skupaj s tistim za Banko Koper, do konca letošnjega leta ustavijo in da se v tem času ustanovi delniška družba, v kateri bi zbrali vsaj 40 milijard tolarjev. Ta kapital bi bil izključno zaseben in bi prišel od slovenskih fizičnih in pravnih oseb, s čimer bi tako rekoč čez noč ustanovili svetovno bančno in zavarovalniško verigo s sedežem v Sloveniji, ki bi nastala na podlagi združevanja zdaj avtonomnih bank in zavarovalnic predvsem iz jugovzhodne Evrope.

Od kod bi prišel zasebni kapital?

Iz nogavic, inozemstva, kjer ga imamo Slovenci veliko, najeli pa bi tudi posojila v tujini. Japonci ponujajo posojila po negativni obrestni meri.

Kako pridobiti državljane za tak projekt?

Z uvedbo treh vrst davčnih olajšav. Če bi državljan svoje prihranke uporabil za nakup primarne emisije delnic in drugih dolgoročnih vrednostnih papirjev slovenske pravne osebe, bi mu to šteli v davčno olajšavo. Predlagamo tudi, da se enako obdavčita davek na kapital in davek na depozite ter se znižata davka na dobičke in dividendo. Z velikimi davčnimi olajšavami bi Slovencem omogočili, da bi skupaj spravili kapital in postali aktivni delničarji. Prilivi v proračun bi bili začasno sicer manjši, dolgoročno pa zagotovo večji. Navsezadnje naša vlada proračunski denar zapravlja v hiperposmeh normalnemu podjetništvu in varčevanju. Nakup vladnega letala je hohštaplerija, ki presega vse meje. Podjetniki vidimo, da bomo zaradi tega doživeli ekonomsko okupacijo.

Kdo je SOPS povabil v LDS?

Lani spomladi, ko je bila LDS v težavah, ker ni bila na oblasti, smo se v SOPS pogovarjali, kaj narediti. Naša stranka je imela težave zaradi popolne medijske blokade, dolgoročen interes LDS in stara Drnovškova želja pa sta bila, da se podjetniki vključijo v liberalno stranko. Naš pogoj na združitvenem kongresu je bil, da LDS zavaruje slovenski kapital, da zasnuje že omenjena megapodjetja za jugovzhodno Evropo in da se sprejmejo visoke davčne stimulacije za množično narodnogospodarsko varčevanje v obliki kapitala. O tem smo se pogovarjali s Tonetom Ropom in pozneje so vse tri omenjene točke prišle tudi v koalicijsko pogodbo. Sodelovanje je bilo dobro do pred kratkim, ko so se mnenja glede lastninjenja v strankinem odboru za podjetništvo začela razlikovati. Po drugi strani pa je treba tudi vedeti, da konfrontacija dveh vizij privatizacije državnega premoženja ni le problem v LDS. To vprašanje bo vse parlamentarne stranke razdelilo na dva dela - na Slovence in akviziterje tujega kapitala.

Zakaj se po tem, ko ste videli, da vaše zamisli nimajo podpore, z LDS niste razšli?

Majhne stranke nimajo prihodnosti. SOPS je bil neke vrste družboslovna inovacija, LDS pa je blagovna znamka. Lahko dela velike neumnosti, pa jo ljudje še vedno volijo. In v SOPS smo racionalni ljudje. Poleg tega so bili pogovori z Ropom in s Petrinovo lani čudoviti, zato ne razumem, zakaj so se v najožjem krogu pozneje odločili za blokado. Težava je v tem, da slovenski politiki nimajo vizije, teoretik sedanjih političnih voditeljev pa je še vedno Jeffrey Sachs. Kot strokovnjak opažam, da ljudje za slovenski narod naredijo veliko dobrega samo na tistih področjih, na katerih so strokovnjaki, na drugih področjih pa naredijo ogromno škode. Tak je kolega Mencinger. Ta je, kar zadeva lastninjenje, analfabet in je naredil veliko škode. Piše članke o lastninjenju, pa ne bere ne mojih ne Prašnikarjevih knjig na to temo. Težava je v tem, da so se naši politiki in vladajoči ideologi odrekli Adamu Smithu. Tisti, ki se odreče množičnemu varčevanju, se je ekonomski znanosti odrekel v temelju. Jaz pa trdim, da družba lahko napreduje le, če se množično varčuje. Kar poglejte, katere družbe so danes najkonkurenčnejše. Švica, Singapur, Nizozemska in Danska. To so države, ki varčujejo predvsem v obliki pokojninskih skladov in kjer imajo vrhunski menedžmenti na razpolago veliko kapitala, da ga lahko vlagajo v inovativne projekte. Družbo je treba od razsipništva preusmeriti k varčevanju.

Bi več dosegli, če bi se SOPS pridružil ZLSD?

Ocenili smo, da so LDS intelektualno najsposobnejši ljudje. Poleg tega je v Združeni listi članstvo eno, vodstvo pa nekaj drugega.

Kako ocenjujete odnose v LDS?

Odnosi so nemogoči. O tem sem se prav te dni pogovarjal z dr. Pavlom Gantarjem, ki vidi enak problem. Vlada je sprejela proračun za dve leti z zelo razsipnimi postavkami, ne da bi pred tem imela en sam sestanek s člani LDS. To ni normalno. Sedanjemu vodstvu LDS očitam, da je hiperetatistično. Odpravilo je avtonomijo v znanosti, umetnosti, humanistiki in vse to podržavilo. Bistven problem naše družbe je, da imamo na grbi politične fevdalce, ki razen tega, da predstavljajo svoje osebne interese in funkcionirajo kot razred, ne predstavljajo nič drugega. Najgrozljivejša posledica tovrstnega etatizma je nerojstvo 120.000 otrok v Sloveniji. Vodilna struktura vodi politiko revščine, zaradi česar se družine ne odločajo za otroke. Poleg tega je vlada zelo neprijazna do podjetnikov. Kako razumeti, da davke zviša prav liberalna demokracija?!