Odhod ustanovitelja

Julija 1980 je Tine Hribar skupaj s še petimi posamezniki sestavil pobudo za izdajo novega mesečnika za kulturo. Podpisalo jo je kar 60 tedanjih slovenskih kulturnih delavcev in maja 1982 je izšla prva številka Nove revije. Tine Hribar je bil prve dve leti njen glavni in odgovorni urednik. Kasneje je v njej vseskozi objavljal svoje prispevke, bil pa je zraven tudi spomladi 1987, ko je izšla mitološka 57. številka. V uredniškem odboru je sedel še kasneje. Tine Hribar je bil torej aktiven in vpliven novorevijaš. V zadnji lanski številki je objavil uvodno besedilo Nesrečni narod. Govori o slovenski preteklosti, o povojnih pobojih in o odgovornosti zanje. Hkrati z izidom besedila, točneje celo nekaj dni pred tem, je v številki Ampaka o enaki temi govoril še en novorevijaški urednik, Jože Pučnik. V intervjuju za Ampak, ki je pravzaprav nastal iz nekdanje rubrike, uvezane v Novo revijo, je Pučnik ostro napadel Hribarjeve stavke, in to tiste, ki še sploh niso bili objavljeni. Tine Hribar je po izidu omenjenega intervjuja demonstrativno izstopil iz uredništva Nove revije in izdajateljskega sveta Ampaka. V izstopni izjavi je zapisal, da sta njegovo besedilo v polemične namene uporabila, natančneje zlorabila Jože Pučnik in Rudi Šeligo. "Takšno ravnanje spada med postopke, ki sem jim bil podvržen v nekem drugem času. Seveda ne s strani prijateljev, temveč s strani nasprotnikov." Skoraj dvajsetletni mesečnik za kulturo je tako na začetku leta 2002 ostal brez svojega idejnega očeta.

Kaj je pravzaprav povzročilo spor v uredništvu elitnega slovenskega kulturnega mesečnika? To, da je bila Pučnikova interpretacija Hribarjevega besedila objavljena prej kot Hribarjevo besedilo samo, je najverjetneje poskus priprave bralcev na prihajajoče Hribarjeve teze. Nekakšen poskus dekodiranja zapletenih Hribarjevih stavkov, prijazna popotnica neveščim bralcem za razumevanje Hribarjevega pogleda na povojne poboje. Kakšni pa so pravzaprav Hribarjevi sklepi, ki naj bi jih bralci razumeli s pomočjo Pučnikove luči v Ampaku? V besedilu Nesrečni narod je Tine Hribar podrobno predstavil problematiko polpreteklega zavedanja o povojnih pobojih, priznavanja nedojemljivih zločinov in izogibanja resnici. Na koncu daljšega besedila je zapisal, da je treba čim natančneje ugotoviti podrobnosti pobojev, poiskati pravilen pogled in šele nato iz njega izpeljati pravico in pravno obsodbo. "Ne postavljajte Pravice pred resnico," je zahteval v enem izmed zadnjih odstavkov spornega besedila, "ne zahtevajte lustracije, ker boste s tem onemogočili katarzo," je pozival tiste, ki naj bi se jim v obsojanju povojnih zločincev preveč mudilo. Na pomembne razlike med katarzo in lustracijo je Tine Hribar opozarjal že večkrat, med drugim v nekaj let starem članku za Sobotno prilogo. Tam je zapisal, da je lustracija temeljni obred revolucionarnega nasilja, ki kaznuje tudi nedolžne, katarza pa je obrnjena proti samemu sebi in ne proti drugim. Kot oblika samožrtvovanja je tako seveda boljša od ritualne lustracije. Tine Hribar je torej v besedilu Nesrečni narod opozoril na stranpota obsodb grozljivih zločinov. Prehitri sklepi vseh krivic ne bodo popravili, poleg tega bi rodili še veliko novih. Tako Tine Hribar.

Jože Pučnik pa Hribarjevo pozivanje k premišljenim korakom razume čisto drugače. Filozofovo omenjanje lustracije naj bi bilo zgolj prodajanje megle, s katero naj bi ta hotel zakriti tisto, kar hoče resnično povedati. "Povedati pa hoče, da naj pravna država še naprej ohromelo in nedejavno strmi v celo vrsto teh ostarelih spomenikov revolucije, ki so organizirali in izvajali najokrutnejše zločine v slovenski zgodovini." Katarza in humanizem Tineta Hribarja naj bi bila po mnenju Jožeta Pučnika zgolj čakanje na končne udarce biološke ure, ki neusmiljeno bije vsem odgovornim za povojne zločine. Če povzamem, v uredništvu Nove revije obstajata dva pogleda na obsodbo povojnih zločinov. Eden, ki ga predstavlja Tine Hribar, se zavzema za spravo, ki vzklije iz skupnega pogleda na preteklost, spravo, ki je posledica pravih pogledov in pravih ugotovitev. Drugi pol predstavlja Jože Pučnik. Ta dvomi o odkritosrčnosti slovenske države, dvomi o njeni iskreni zavezi za kaznovanje zločincev. Hribar poziva k premišljenosti, Pučnik opominja, da slovenska država ni povsem pravna država in da bodo počasi vsi zločinci prestari za sojenje. Pučnikov napad na Hribarjevo pisanje pa ima še eno ne nepomembno ozadje. Hribarju se je v omenjenem besedilu med drugim zapisalo, da se po osamosvojitvi glede narodne sprave ni zgodilo nič kaj presenetljivega. In to čeprav so bila ključna ministrstva, pa tudi funkcija državnega tožilstva v rokah tistih sil, ki so glasno iskale odgovor na vprašanje, kdo je odgovoren za povojne zločine. "Danes se sklicujejo na nepremagljive ovire. Toda v času, ko so bili na oblasti, ni nihče od njih protestno odstopil. Potegnili niso nobene resne poteze, s katero bi nepreklicno opozorili na nevzdržno stanje." Največja krivda je po Hribarjevem mnenju sicer na plečih (pre)pragmatičnega Janeza Drnovška, vseeno pa je dovolj velika tudi na ramenih tistih, ki so v prvih letih po osamosvojitvi imeli politične funkcije, neposredno povezane z reševanjem problematike povojnih pobojev. Predsednik prve parlamentarne preiskovalne komisije za raziskovanje povojnih množičnih pobojev pa je bil prav Jože Pučnik.

In kakšno je mnenje Nika Grafenauerja, urednika in direktorja izdajateljskega podjetja Nova revija? "Hribarjev odstop zelo obžalujem. O njegovem besedilu Nesrečni narod smo se pogovarjali na sestanku uredništva Nove revije, kjer sta bila tudi Jože Pučnik in Rudi Šeligo. Različna mnenja in stališča pri nas niso nič nenavadnega." Grafenauer je še poudaril, da je bilo na začetku mišljeno, da Ampak izide kasneje kot Nova revija, in na koncu dodal, da kot urednik poskuša presegati t. i. kulturkampf, doseči pluralnost in ne delitev na različne pole. "Mislim pa, da so pravi razlogi za Hribarjev odstop globlji in da je omenjeni spor le povod za njegov odhod. Kakšni pa so, lahko le ugibam."