Ofenziva za Nato

Nato nato nato. V letu relativne (kot bi učeno rekel predsednik opozicije, virtualne) stabilnosti je v javnosti le redkokatera tema sproducirala tolikšno število polomljenih kopij, in to celo znotraj drugače zgledno monolitnih blokov. Da se ta odločitev velmožem zdi za narod tako ali drugače ključnega pomena, sta recimo pričala neznosna lahkota, s katero je najprej en vidnejši predstavnik establišmenta raji hipotetično odvzel pravico do samoodločbe, nakar se je drugi mirno spravil javno diskvalificirati novinarja - avtorja par ameriškemu vojaškemu konglomeratu ne najbolj naklonjenih tekstov - kar na podlagi nacionalne pripadnosti. Vrh v Pragi je sicer še daleč, vendar se pesek v uri vseeno izteka, javna podpora pa še zdaleč ne dosega nivoja, ki bi si ga izvoljeni upravljalci našega premoženja želeli. Ker je začelo teh par ključnih mož v svojih nastopih čedalje bolj kazati drugače neznačilno samozavest in prepričanje glede tega, da nas bo jeseni doletelo opojno povabilo, so očitno sklenili aktivneje poseči v mehko in gnetljivo tkivo nacionalne ideologije, rajo torej pospešeno ozavestiti, in kaj bi bilo v ta namen za začetek boljše kot masovna, eminentna in medijsko imenitno eksponirana revija uglednih mnenj, ki za Slovenijo preprosto ne vidijo nobene druge alternative, kot da bi se stisnila v nedra zmagovite alianse.

Da ne bomo nepravični, je treba dodati, da je bila zadeva v resnici zastavljena kot forum za izražanje vsakovrstnih mnenj, torej tudi kakšnega protinatovskega, vendar je bilo s strani parlamentarnega odbora za obrambo seveda spretno poskrbljeno, da je bil prvi sklop govorov - torej takrat, ko so najbolj bliskali fotoaparati - sestavljen izključno iz gorečih podpornikov v teoriji zelo šarmantne ideje transoceanskega sistema varnosti. Da je šlo za dogodek na najvišji ravni, je pričala prisotnost nabora najpomembnejših obličij, ki bi ga dejansko lahko brali, kot kdo je kdo v slovenski moderni politični zgodovini. Kdor je mogel, se je prišel pokazat v bleščeči vojaški uniformi, ostali, ki jim to ni bilo dano, pa so pač zavzeli ekstra strumno držo. Kanonado pronatovskega sentimenta je v zaporedju razprav - te so bile sicer časovno omejene, vendar v prvem delu po tem pravilu nikoli tudi sankcionirane; bi si vi upali prekiniti predsednika republike ali zunanjega ministra? - otvoril Borut Pahor, ki je povedal, da današnje srečanje ni naključno in še manj zgolj protokolarno, da bomo o tej temi letos sploh ogromno govorili, da moramo iz problemov zase nujno narediti priložnosti in ne iz priložnosti probleme ter da je sam v bistvu ZA, ampak po možnosti z referendumom.

Če je bil predsednik državnega zbora v svojem nastopu nekoliko blag, ga je v to poleg lastne politične narave delno bržčas prisilila tudi kanonada javnega nasprotovanja znotraj mladinskega in damskega krila svoje stranke, zato pa je bil za njim toliko bolj nedvoumen predsednik republike, ki je svojo letošnjo nič manj kot enoznačno kampanjo glede članarine v Bushevem vrtcu otvoril tri dni prej, ko je nujnost te zgodovinske odločitve kar dvakrat poudaril navdušenim bataljonom komemorantov velike dražgoške bitke. Po njegovem mnenju so nekateri ugovori oziroma pomisleki sicer logični, naj bi bilo pa po drugi strani tudi res, da je v naši zavesti še vse pretrdno zakoreninjena podoba Nata iz svinčenih časov, ne pa kot zveza integracij manjših obrambnih sistemov za vzpostavljanje vrednot evroameriške civilizacije. Združevalni proces je po njegovem nepovraten in Nato osrednja ustanova boja za mir in varnost v Evropi. "Gospe in gospodje, svet ni varen in ni miren, Slovenija pa je v njem ogrožena toliko kot vsaka druga država." Če se bomo odločili za referendum, potem naš vrhovni poveljnik ne dvomi, da se bomo odločili ZA.

Še bolj nedvoumen je bil predsednik vlade, kar nas ne bi smelo presenetiti, glede na to, da gre v bistvu za enega njegovih življenjskih projektov. Čeprav smo se v prizadevanja glede članstva vključili nekoliko pozneje kot nekateri konkurenti, naj bi dobil Janez Drnovšek nekaj zelo resnih zagotovil, da na nas resno računajo že v izjemno bližnji prihodnosti in da bi nas tako ali tako povabili že '97, a kaj, ko so imeli takrat toliko dela s Srbijo. Vabilo v Pragi da je možno oziroma celo verjetno, ni pa povsem gotovo. Do sedaj je skušala naša vlada tako voditi nizek profil javne razprave, da ne bi bili ljudje ob morebitnem neuspehu preveč razočarani, zdaj pa smo vendarle na točki, ko se zdi uspeh dovolj verjeten, da bi se splačalo obseg debate tudi nekoliko razširiti. Prvak liberalne demokracije sicer upa, da ne bomo zveze Nato v resnici nikoli potrebovali, tudi če postanemo njeni člani, vendar takega zagotovila kot predsednik vlade preprosto ne more dati. In če jo kdaj bomo potrebovali, bi se zdela gledano za nazaj naša zavrnitev ponujene roke neverjetno neodgovorna. Se pa v zvezi s tem ne da samo tehtati nekih eksaktnih razlogov za in proti, temveč se bomo morali na koncu odločiti tudi po "nekem občutku, kje smo in kolikšni smo".

Štango je korajžno poprijel Dimitrij Rupel, ki je povedal, da nas v to gala vojaško združbo morda bodo in morda ne bodo sprejeli, nikakor pa nas ne bodo sprejeli, če ne bomo totalno ZA. Vsi ti javno izraženi dvomi in zadržki naj ne bi v resnici prepričali nikogar, temveč so samo pospešili par ključnih zablod, ki se jih trudi zunanje ministrstvo čim učinkoviteje razpršiti. Iz tujine jim tako zdaj pišejo, kako se Slovenci za članstvo ne trudimo dovolj iskreno, da smo vse preveč brezbrižni, zato so danes vse oči uprte v ta državni zbor, ki se mora nepreklicno opredeliti ZA. Proces širitve da za naš okus tako ali tako ne poteka dovolj hitro, "dolina miru" pa za našo državo vsekakor ni dovolj realna opcija. V pakt ne vstopamo zato, ker iščemo "zastonjsko vožnjo", referenduma pa se tudi sploh ne gre bati, saj smo kot narod že trdno dokazali, da se ob podobnih priložnostih znamo odločati.

Zelo pomembno bi se moralo ob takih priložnostih zdeti tudi mnenje obrambnega ministra, zato se ne gre čuditi nad tem, da je bil njegov referat eden daljših. Po njegovem širitev v Pragi nedvomno bo in tudi Slovenija bo povabila deležna. To ne bo le pohvala naši demokraciji ali popravek krivice iz '97, saj Nato ne deluje po takih principih - če bi, ga danes ne bi bilo več. "Brez vključitve v Nato bi nas obramba brez vsakega dvoma stala neprimerljivo več, z vprašljivim učinkom. Nato je za nas več varnosti za manjšo ceno." Ne vstopiti bi bilo neodgovorno, je pa razumljivo, da se v zvezi s to prelomno odločitvijo pojavlja več strahov, a jih je večina povsem votlih. Anton Grizold nam je ob tem dal svojo besedo, da jedrskega orožja pri nas ne bo, pa tudi nabornikov ne bomo nikamor pošiljali umirat.

Za tem je bilo prav zanimivo poslušati Janeza Janšo, kako enkrat za spremembo bobni v nekem širšem sozvočju z uradno vladno politiko, čeprav si bodičastega oklepa tudi tokrat ni uspel oziroma hotel sneti. Članstvo je po njegovem naš nesporni cilj, je bila pa naša enotnost glede tega očitno precej navidezna, kar se vidi v osipu javne podpore. Artikulacija posameznih stališč je sicer zelo v redu, ga pa vseeno skrbi, da imajo še vedno tako moč tisti, ki zavestno zavirajo za priključitev tako nujne procese, kot je recimo popravljanje krivic iz preteklosti. Poleg tega so nekatere napovedane reforme znotraj slovenske vojske premalo ambiciozne - poglejte, še Rusija namerava profesionalizirati svoj vojaški aparat, slovenska vlada pa si je v mnogo boljših razmerah ta cilj zastavila le delno.

Po njegovem mnenju javnost ne reagira ravno najbolje, ko nekdo za članstvo v tej organizaciji agitira izpod zastave z rdečo zvezdo, kar je približno nekako tako, kot če bi se kdo za denacifikacijo zavzemal izpod kljukastega križa. Kar se tiče pobud za referendum, bi lahko - če bi bil hudomušen! - dodal, da vse prepogosto prihajajo iz logov, ki se drugače zavzemajo za ustavne spremembe, po katerih bi referendume malodane ukinili. Osebno se mu referendum zdi čisto v redu ideja in ga tudi prav nič ne skrbijo trenutne javnomnenjske raziskave, če bo predhodno le izpeljana ustrezno argumentirana javna razprava. Naslednji je Jelko Kacin ta trenutek primerjal s predosamosvojitvenim obdobjem, ko so se mnogi spraševali, če v resnici rabimo lastno vojsko. Po njegovem je včlanitev v Nato za Slovenijo najučinkovitejša, najcenejša in najdaljnosežnejša zavarovalna polica, in z veseljem lahko pove, da se njegov parlamentarni odbor za zunanjo politiko že kar nekaj časa pri svojih odločitvah vede, ne kot da je Slovenija med najperspektivnejšimi kandidatkami, temveč že polnopravna priključena članica!

Na te besede se je že tako debonair predstavnik Nata Jamie Shea samo še širše nasmehnil in dodal, da je ne samo kot posebni odposlanec svoje matične organizacije, temveč predvsem kot prijatelj te države naravnost navdušen nad današnjo debato (kako tudi ne bi bil). Po njegovem je ta odločitev ena tistih once in a lifetime vrst odločitev, taka se ne pojavi ravno enkrat na vsako generacijo: je kot fork in the road - če se odločiš za napačno smer, potem verjetno ne boš dobil možnosti za popravek, vsaj ne zelo kmalu. Kot prvo pa moramo sploh vedeti, čemu se pridružujemo - kaj torej Nato sploh je? "No, Nato je gromozanska birokracija z nešteto parkirnimi prostori in 435 komiteji, ha ha, je pa seveda tudi mnogo več kot to." Zvezo Nato tvorita dve bazični ideji, a) kolektivna varnost in b) celo ZDA ne more sama doseči vsega, kar si želi, ampak mora sodelovati z drugimi.

Če sta vam ti ideji blizu, potem vam mora biti zelo blizu tudi logika, ki na koncu vodi k pridružitvi. Vsekakor, vsekakor, obstaja tudi kar nekaj pomislekov, dasiravno vsi nimajo enake teže. "Poglejte, saj niste prvi!!!" Veste, kakšne prepire in celo javne nemire so imeli med odločanjem o tem pomembnem vprašanju v nekaterih drugih državah, huuuu! In pazite, svoje pritrdilne odločitve ni v vsem tem času nihče obžaloval ali zaradi nje trpel. Kar se tiče javne podpore, brez skrbi: "Sam sem recimo navlečen na šampanjec, kar pa nisem bil, dokler nisem spil svoje prve flaše!" Stroškov se itak nimate zares bati, saj smo pri nas izračunali, da bi moralo - če bi bile sprejete - vseh devet novink skupaj v blagajno prispevati ušivi poltretji odstotek našega celotnega proračuna! Obveznosti bi bile take, bolj politične, vaše koristi pa izjemne, izjemne!

Navihani gospod iz tujine, ki se je v hecu že na začetku svojega govora označil za salesmana, ki je tu, da nam nekaj proda, je bil tudi edini, ki so mu zbrani dostojanstveniki družno ploskali: če se tako pomembna oseba takole potrudi za nas, potem mu pa že skoraj moramo, a ne? Desetminutni odmor, ki je sledil, je bil mišljen predvsem zato, da je lahko celotna prva garnitura čim bolj neopazno izhlapela, in ker so vsi sedeli v isti vrsti, je zevajoča praznina, ki so jo družno pustili za sabo, še toliko bolj zbodla v oči. Česar jim, roko na srce, ne gre zares šteti v zlo, vrste so bile nasploh precej zredčene, sledila je namreč debata drugo- in (z vidika vplivnosti, prijavil se je lahko kdorkoli) na trenutke celo sedmoligaških oratorjev, izmed katerih jih je nekaj tako ali tako prišlo poslušat predvsem zven lastnega glasu.

Direktorica vladnega Urada za informiranje je napovedala nekoliko bolj sistematično kampanja vplivanja na javno mnenje vključno z napovedjo posebnega NATOfona, načelnik generalštaba je zbranim položil na srce, kako reforme naše vojske ne bodo uspešne, če ne bodo podprte s strani reform ostalega upravnega aparata, med vsemi pa je bil po pričakovanjih še najbolj barvit plemeniti predsednik nacionalne stranke, ki je severnoatlantsko zavezništvo vsaj 70-odstotno označil kot gospodarsko organizacijo za prodajo ameriških produktov, s tem da nam konkretne podatke o resničnih stroških priključitve vlada vztrajno in ljubosumno prikriva in se ne glede na njihovo višino trudi za neki cilj, ki ne služi drugemu kot temu, da bo gospod Drnovšek zadovoljen in bo izpeljal tisto, kar je rekel, da bo. Zakaj ne bi mogli biti nevtralni, pa zakaj vendar ne bi mogli biti "dolina miru"?! Kaj pa Avstrija, kaj pa Švica? Tema dvema državama prav nič ne manjka in naj bi imeli v primerjavi z našo celo kaj več, samo za začetek recimo trezno in za nacionalni interes prizadevajočo si vlado.

Spregovorilo je še kar nekaj posameznikov, ki se jim ni uspelo uvrstiti v začetno postavo, čeprav so bili tudi ti vsaj pogojno ZA (razen predstavnikov Nove stranke, Krščansko-socialne unije in Neodvisnih sindikatov Slovenije), še posebej ZA pa je bil naš dobri prijatelj Johnny Young, ki je naslednji dan ofenzivo za Nato v prostorih slovenskega svetovnega kongresa podkrepil s predavanjem na temo globalnih varnostnih izzivov. V veselje solidne udeležbe najrazličnejših entuziastov je njegova ekscelenca stkala prečudovito basen o največjem zavezništvu v zgodovini sveta in pridni pridni Sloveniji, katere marljiva vlada skrbi za reševanje teritorialnih vprašanj in pospeševanje dobrososedskih odnosov, slovenska podjetja pa skozi investicije in partnerstva svojo prosperiteto izvažajo v kraje, ki jim je bila fortuna bistveno manj naklonjena. Pred enim samim desetletjem smo se Slovenci borili za pravico do zastavljanja težkih političnih vprašanj in zmožnost lastnega formiranja odgovorov nanje, zato pričakuje ameriški veleposlanik v prihodnjih nekaj mesecih od slovenske javnosti mnoga sploh ne blaga vprašanja. Upa samo, da bomo vsi skupaj vsake toliko časa zmožni zastati in se spomniti, kakšno srečo imamo, da se lahko o teh rečeh sploh pogovarjamo.

povezava

povezava