Predsednikov slalom

Za uvod nekaj stavkov iz mojega članka v strokovnem tisku (Pravna praksa št. 20/01) o tem, kaj predsednik republike sme in česa ne.

...je povsod dokaj nesporno, da mora še zlasti v pogledu izražanja ljudske volje na volitvah (in analogno na referendumih) 'državni poglavar' zadržati striktno nevtralno pozicijo. Pravico glasovanja na volitvah in na referendumih seveda ima, nikakor pa se ne spodobi, da bi pred volitvami ali pred referendumi agitiral za to ali ono stran. Se že vidi, kam merim: na to, da je naš predsednik Kučan pred zadnjim referendumom o OBMP vsaj dvakrat povsem jasno agitiral v prid glasovanja "ZA" na tem referendumu ... Osebno zelo obžalujem, da je ... dobro leto pred iztekom drugega mandata naredil tako očiten faux pas. Njemu samemu ne bo več škodil ... - škodil pa bo ugledu funkcije kot take, škodil bo politično-kulturnemu dozorevanju širše javnosti pri nas, ki bi pri nosilcu te funkcije morala ceniti distanco, zadržanost in politično nevtralnost, ne pa izražanje politične opredeljenosti.

"Olajševalna okoliščina" za predsednika Kučana je nesporno dejstvo, da je bil vsa ta leta pod izjemno hudim pritiskom javnosti in še zlasti novinarjev, da se politično premalo opredeljuje, ne preveč. ... "Oteževalna okoliščina" pa je v mojih očeh to, da se takim pritiskom ni nikoli odločno uprl in preprosto rekel: "Ne sprašujte me takih stvari - preberite ustavo, pa boste videli, da o politiki ne morem in ne smem odločati, zaradi ohranjanja nevtralnega položaja med političnimi konkurenti pa tudi ni primerno, da bi javnosti razlagal svoje lastne politične poglede in komentarje - razen v skrajno izjemnih primerih, ko bi bilo ogroženo ustavno ravnovesje med nosilci oblasti in v podobnih primerih."

Ta svoja načelna izhodišča tu ponavljam, ko komentiram, kako je bil predsednik republike pred dnevi na TV ponovno pod takim (od njega zaželenim?) medijskim pritiskom. Preveč konkretnemu političnemu opredeljevanju se je pri vprašanju "pivovarskega" nacionalnega interesa po mojem mnenju še deloma uspešno in spretno izmikal, pri podobnem slalomu "na vatikanski progi" pa se je nekajkrat hudo zataknil za količke. Poglejmo.

Pri volitvah in referendumih bi moral biti predsednik republike še posebej dosledno nevtralen. Ne le, ko je referendum že razpisan - tudi pri vprašanju, ali bo razpisan ali ne. Predsednik Kučan pa si je dovolil mnenje, da vatikanski sporazum po njegovem ni "dovolj usodno vprašanje" za referendum. Oprostite, gospod predsednik, pravica državljanov je, da ga zahtevajo - prepreči lahko to le ustavno sodišče, če bi vprašanje spoznalo za protiustavno (kako le, v tem primeru!?) - predsednik republike tu ni arbiter.

Kaj pa zahtevati pred ustavnim sodiščem presojo ustavnosti vatikanskega sporazuma, če je ta za pomemben del javnosti ustavno sporen in če bi se vlada in poslanci temu (zaradi političnih interesov) radi izognili - bi to predsednik republike smel? Ne le smel - moral bi to narediti, da bi ustavno sodišče lahko opravilo svojo vlogo in močne pomisleke bodisi zavrnilo bodisi potrdilo in s tem preprečilo ratifikacijo z ustavo neskladnega sporazuma. Dolžnost predsednika republike torej je, če je na problem opozorjen (ali če ga sam opazi), da stori vse, kar je v njegovi pristojnosti, da nevarnost ratifikacije ustavno spornega sporazuma prepreči. In ustava ga izrecno pooblašča (samo tu!) za sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem.

V zadnjem intervjuju na TV te možnosti ni izrecno izključil - na izrecno vprašanje novinarke, ali torej on postopka ne bo sprožil, se je spretno izmaknil. Dobro, odlično. Problem je le v tem, da zaradi poprejšnjih odgovorov na to temo te "finese" najbrž ogromna večina poslušalcev ni "registrirala". Tam prej - ne tu - se je torej Kučan po moji presoji "zatikal za količke". Tam, kjer je (implicitno) kritiziral vlado, zakaj nima pri sebi razčiščenega stališča do očitkov o protiustavnosti vatikanskega sporazuma - ko pa je vendar jasno, to je vlada stokrat ponovila, da ona sama tu sploh ne vidi nobene protiustavnosti in da je obljubila pot na ustavno sodišče samo zato, da bi odstranila vsak možen sum o neskladnosti z ustavo.

Bi to vlada smela narediti? Seveda, saj prav zato je ta povsem izjemen postopek - popolnoma drugačen kot pri sumu o protiustavnosti zakona - v ustavi sploh predpisan. In tu je drugi "ustavnopravni količek", ob katerega se je na TV predsednik Kučan precej "zataknil", vsaj videti je bilo tako. Pa o tej ustavnopravni problematiki očitno kar nekaj ve, saj drugače ne bi bil - povsem pravilno - opozoril, da naše ustavno sodišče ni ne francosko ne nemško, ampak da gradi svojo lastno prakso. Prav to zadnje pa je, domnevam, tu spregledal - razen če je bil to kar "dvojni slalomski zavoj" (najprej mimo količka ven, potem pa nazaj skozi vratca, in to tako spretno, da s prostim očesom niti ne opaziš). Spregledal je namreč to, da je naše ustavno sodišče svojo lastno pot tu že jasno določilo: že v dveh primerih, ob presojanju sporazuma z EU leta 1997 in obmejnega sporazuma s Hrvaško lani, sta sprožitelja postopka (prvič vlada, drugič 30 poslancev) zatrjevala, da je sporazum po njunem mnenju v skladu z ustavo in da drugi, ne onadva, mislijo drugače. In obakrat je ustavno sodišče tak predlog sprejelo v obravnavo in o njem odločilo. Torej bo moralo tudi tretjič, pa če je to komu všeč ali ne.

Ponavljam: ne trdim, da je to Kučan res spregledal. Morda je bil to pač tudi eden od elementov njegove "slalomske taktike". Na eni strani (zavoj v desno) rečeš, da "vlada ni pravi nosilec pobude ustavnemu sodišču, čeprav formalnopravno lahko tudi je" - in to seveda vsi razumejo tako, kot je bilo rečeno: Kučan ni za to, da bi vlada s tem šla na ustavno sodišče, torej tudi on podpira možna vladna izmikanja dani obljubi, vladi celo ponuja dodatne izgovore za to. Toda ne sklepajmo prehitro: sledi oster "zavoj v levo" z besedami: "Ne verjamem, da bi po vseh danih zagotovilih ... vlada ne držala besede in ne poslala sporazuma v presojo ustavnemu sodišču."

Kaj Kučan o tem v resnici misli, me pravzaprav niti dosti ne zanima - v slalomu ne mislim tekmovati ne z njim ne s kom drugim, še najmanj pa v paralelnem slalomu z njim in Drnovškom. Če Drnovšek dano besedo požre (in s tem skoraj samodejno tudi poslanci, saj brez poslancev LDS ni mogoče zbrati 30 podpisov za tak predlog), bo Kučan sam povedal, ali bo postopek sprožil on kot zadnji poklicani v takih postopkih. Prepričan sem, da ga bo - saj mu to ustava skorajda nalaga, pa še politično bi se mu obrestovalo, tudi če ne bo ustanavljal svoje stranke. Ampak najbrž mu tega ne bo treba storiti, saj Drnovšek besede nazadnje vendarle ne bo požrl - ker bo po vseh omahovanjih izračunal, da se mu to vendarle ne splača, predvsem pa iz bojazni, da bi potem Kučan pobral smetano. Če sem se tu zmotil in če vendarle odpovesta oba, bomo šli pač na referendum - zdaj ga še lahko preprečita.