Spomini na krvavi sneg

Čeprav brez vsakega pretiravanja drži, da bi na vsej osnovni šoli le s težavo našli pionirčka, ki je do preizkušenj herojev NOB na poti do končnega triumfa čutil več strahospoštovanja kot jaz, mi je prav posebej ob partizanskih praznikih vedno znova uspelo priti bridko navzkriž z Avtoriteto. Čeprav so me v enem kasnejših razredov v sklopu obiska Kumrovca in rojstne hiše Jožata s Sotle med vso tisto trumo pobesnelih mladoletnih kleptomanov zasačili ob bedni, simbolični kraji dveh tablic Životinjskega carstva, so varuhi hrbtenice narodovega podmladka še toliko večji halo zagnali ob dnevu mladosti po obisku Dražgoš, ko smo dobili nalogo v zvezke za zgodovino nalepiti vse, kar smo v tej junaški vasici kupili, in sem iz čiste niti najmanj zlonamerne razposajenosti ob vse tiste značke in druga obeležja pripopal še ovitek Bobi palčk. Tem incidentom sledeče reinscenacije nuernberških procesov so me seveda naučile svoje, zaradi obeh in še nekaj drugih incidentov se še vedno pristno kesam in lahko v luči teh nemilih utrinkov iz preteklosti samo srčno upam, da ne bom v pričujočem popisu dogajanja ob šestdeseti obletnici slovite dražgoške bitke koga spet povsem nenamerno užalil.

Da bo spoštljivi jubilej počaščen tudi s številčno ustrezno udeležbo, je dala slutiti že razmeroma dolga avtomobilska kolona, ki se je pod samimi nekoč tako ognjevitimi pobočji sprevrgla celo v pol ure trajajoč nepredušen prometni zamašek. Dražgoško hribovje si je ob proslavi nadelo izrazito sivkasto pročelje, kot da bi želelo na to tipično januarsko nedeljo s svojo mrkostjo še samo počastiti pomen in težo dogodkov izpred toliko let. V najblažje možno naletavajočem snegu se je proti končni destinaciji občutno hitreje od polžje motorizirane kolone v vijugasti klanec zažirala pehota, lep kos nje najpoznejših zgodnjih in zgodnjih srednjih let, ki je bil torej v času druge svetovne vojne premlad tudi za kurirske vrste. Iz kasnejših pogovorov sodeč je šlo v tem sklopu predvsem za potomce, ki so se navadili počastiti ta prelomni dogodek že v mladosti in so to lepo navado ohranili še do danes, ko jih starši iz tega ali onega razloga ne morejo več spremljati.

Ob veteranih in naraščajoče histeričnih uniformiranih urejevalcih prometa sta panorami lezenja v hrib živobarvnost dodajala par kolesarjev v fluorescenčnih pajkicah in obvezen pušeljc po avstrijsko (torej po slovensko) napravljenih totalno, ampak totalno nažganih sivobrkih okoliških očakov, ki morajo biti vedno zraven, čeprav večinoma ne bi znali natančno določiti, kje so. Ker se je čakanje v dolini zaradi drame oživljanja enega izmed preambicioznih pohodnikov zavleklo v nedogled, se je kolega Sarkič po tem, ko mu je bila vendarle naklonjena zelena luč, v strmino zagrizel nadpovprečno divje in hupajoče ter pri tem iz tira vrgel marsikaterega uživalca kombinacije pristne narave in pridiha zgodovinske veličine. "Prekleti eL'blančani, frdamane srajce!!!" se je slišalo za nama in enkrat za spremembo bi se človek kaj težko spomnil upoštevanja vrednega protiargumenta.

Na vrhu je obiskovalca pozdravila vseobsežna gneča, ki so jo lahko na trenutke preglasili samo na visoke lesene odre postavljeni boomboxi, ki so z jačino rejva nažigali kremenite koračnice. Ob najinem prihodu je bila velika večina ta pravih že zdavnaj zbrana, reka romarjev se je po ozki asfaltni cestici razlivala vse do horizonta, in še so drli, z ene strani udeleženci napornega nočnega počastitvenega pohoda, z druge novi avtobusi še zadnjih zamudnikov. Če bi Švabe pred šestimi dekadami v zasedi pričakalo toliko borcev, kot se jih je do vrha potrudilo prilesti na ta dan, bi se uspelo Dražgoški republiki brez vidnejših težav bržčas obdržati vse do osamosvojitve.

Vrhovni poveljnik

V nepregledni gneči se je kopal ves vrh, epicenter pa je bilo po vseh pričakovanjih moč izmeriti okrog s tridesetimi zastavami ovešenega velikanskega kamnitega spomenika, na katerega prednjem delu je bila organizirana uradna proslava ob tem pomembnem dnevu. Bivši borci so bili po pravilu odeti v udobno in praktično planinsko opravo, nekaj mlajših pa je občutno bolj šminkerske puloverčke sklenilo kombinirati z maskirno bojno opravo novejšega datuma. Da gre povečini za populacijo, ki pesmice, kot je Zdravljica, še vedno jemlje zelo resno, so ob parkratnem izvajanju himne ves čas zgovorno pričale kretnje, kot so vedno znova poudarjeno snemanje najrazličnejših pokrival in nemo salutiranje med zrenjem nekam tja daleč med oblake.

Edina točka s kolikor toliko solidnim razgledom na nepredušno zabasan spomenik je bila neposredno ob glomaznih zvočnikih, kjer je bila gneča bistveno tanjša, saj so bile nujen pogoj za zadrževanje v bližnji okolici resne težave s sluhom. Sama proslava ni bila predolga in je, se zdi, nadvse dostojno izpolnila svoj počastitveni namen. Zbrani "ljudje srca, ki se klanja visokemu idealu večnega žrtvovanja," so prisluhnili govoru Mihaela Prevca, župana Železnikov, ki je spregovoril o veličini dosežka padlih in tudi tistih, ki so potem "z velikim odrekanjem, pridnostjo in predvsem veseljem do življenja zgradili novo vas na sončni strani Jelovice". Proti koncu govora je dodal, da nima take slovesnosti pravice prav nobena stranka zlorabljati za nabiranje političnih točk, netenje najrazličnejših strasti in podpihovanje nestrpnosti, da pa je treba pribiti, kako ima vsakdo pravico do imena in dostojnega pokopa in da lahko generacije, ki niso neposredno izkusile ostrine fašističnega jarma, upajo na čimprejšnjo raziskavo pobojev, da ne bi bil svetli prispevek in večni zgled nekdanjih borcev kakorkoli trajneje zamazan.

Za kar je dobil morda za naprstnik bolj skop aplavz, kot bi ga sicer, se je pa zato tematike - izogniti se ji je dandanes ob takih priložnostih praktično nemogoče - še spretneje lotil naš high commander v odhajanju, ki je besedo prevzel po daljšem intermezzu še posebej slavnostnega rožljanja z orožjem. "Naj bo danes dan pristnega tovarištva in čvrste človeške povezanosti!" si je zaželel predsednik Kučan in izrazil prepričanje, da nas na ta veliki kraj iz leta v leto vedno znova ne vodita samo hvaležen spomin na legendarno bitko slovenskega svobodoljubja in bolečina ob spominu na njej sledeče kruto maščevanje, temveč tudi protest zoper vojno in nasilje nasploh in naša privrženost Evropi, ki je na tistem pogorišču uvidela, da je možna še drugačna usoda, in to prepričanje je počasi preraslo v vse tiste vrednote, ki jih danes uteleša združena Evropa.

Slavnostni govornik je nadaljeval, da je bil pomen bitke prav v tem, da se je zgodila na vrhuncu Hitlerjeve nadmoči na stari celini, ko je le redkokdo verjel v njegovo ranljivost, pa smo se kot David vseeno odločili upreti Goljatu in v trenutku razblinili mit o nacistični nepremagljivosti, hkrati pa postali člen velike mednarodne koalicije proti utelešenju vsega zla. "To je naša evropska demokratična izkaznica, ki velja še danes." Na vedno znova postavljeno vprašanje, ali je bila dražgoška bitka sploh smiselna, je odgovor enoznačen da, bila je smiselna in potrebna, in to predvsem zaradi narodove časti in samozavesti. Pred podobno odločitvijo naj bi bil naš narod, ki ni bil nikoli zamudnik zgodovine, tudi v teh dneh, ko nas skušajo nekateri prepričati, da nam aktivni vstop v internacionalo proti terorizmu ne more prav z ničimer koristiti in da bi bilo neprimerno smotrneje vso odgovornost prepustiti drugim ter raje počepniti v udobno brezvetrje podalpskih dolin.

Odločitev za to opcijo ne bi koristila nikomur: "Ni se mogoče tihotapiti skozi zgodovino! Umaknemo se lahko le v preteklost in s tem v umiranje na obroke!" Pot nazaj naj bi bila sicer lahka, vendar vodi v iste stare delitve, ki so nam že toliko škodovale, vodi nazaj do dveh velikih zločinov v zgodovini slovenskega naroda, kolaboracije in zunajsodnih pobojev. "Ti poboji se ne bi smeli zgoditi, so nedopustni in zanje ni opravičila, so zločin, prav tako kot je bila zločin kolaboracija." Tudi sam verjame v njihovo uspešno razčiščenje, ki bo za vekomaj zbrisalo madež z velikanskih zaslug narodnoosvobodilnega boja.

Predsednikov govor se, če pomislimo, vsebinsko sicer ni bistveno razlikoval od predhodnikovega, vendar je kljub temu požel občutno bolj predane ovacije, kar priča o njegovi karizmi, pa tudi o kasneje neizpodbitno potrjenem dejstvu, da se je večina udeležencev prireditve že zdavnaj včlanila v klub njegovih oboževalcev. Pred koncem prispevka je še enkrat poudaril eno izmed svojih poant (tisto o tem, kako moramo nujno v Nato, in to s ponosom in pokončno hrbtenico), za njim so zagrmele harmonike in zagrmel je Polde Bibič - Eden bil jim je sovrag in v enem zdaj grobu ležijo, angel na grobu kleči, angel z razbito glavo ... - zagrmela je Neža Maurer. So imena važna? So, da jih lahko slavimo in da jih lahko preklinjamo. V vsaki bitki je vse rdeče, potem ostane črno tramovje, počrnele kosti ...

Društvo prijateljev

Moji generaciji se te reči - kolikor na trenutke fascinantne - vendarle, in to vsaj delno razumljivo, zdijo precej second-hand in odmaknjene, zato nas včasih še toliko bolj nenavadno stisne pri srcu, ko vidimo, kako tiste najstarejše občanke ob takih priložnostih potočijo par resnično pristnih debelih solz. V trenutku, ko je iz zvočnika zamrla zadnja pesem o trnjevi bitki izpred več kot pol stoletja, jo je z veseljem povzel amaterski zborček harmonikarjev na najvišjem okoliškem griču, pridružili so se mu vsi nosilci praporjev v dolini. Čeprav je bilo vse skupaj v bistvu preprosto, je bilo toliko bolj doživeto in neposredno, je pa tudi res, da je bila večina udeležencev nočnega pohoda seveda izrazito izčrpana in se je v pričakovanju vkrcanja v centimeter za centimeter proti dolini napredujoče avtobuse kmalu do kraja naslonila na svoje zveste smučarske palice.

Tisti najzvestejši so zmogli ravno dovolj moči, da so svojega predsednika zavili v tesno gručo ljubezni (z obvezno membrano varnostnikov), mu družno večkrat zapeli Hepi brzdej, dragi Milan in ga maltene polivali z v plastenko Radenske pretočeno rdečino. Vrhovni poveljnik slovenske vojske je bil v naslednji slabi uri med vsem tistim fotografiranjem z naključnimi pobratimi ter širokosrčnim deljenjem avtogramov in dovtipov naravnost hiperproduktiven, nazadnje pa se je oglasil tudi na izjemno razposajenem after partyju, ki so si ga odličniki in spremstvo kljub napisu To NI gostilna privoščili na bližnji domačiji. V dolini so ga torej polivali z rdečim vinom, tu pa so ga iz čistega ginjenega sentimenta sklenili utopiti v šampanjcu.

Tam sem dobil tudi redko priložnost pogovora z enim redkih še živečih udeležencev same dražgoške bitke, tihim in nežno zadržanim gospodom Karlom, ki je bil takrat komaj dvajsetleten pob in se je moral z orožjem učiti rokovati kar med samim bojem: "Danes je že vse tako bežno, spomin nas vse nekako počasi ... Ampak na take dni, kot je današnji, se mi v glavi zavrti tisti film, in vse je tako, kot bi bil spet tam." Gospod Karel je povedal tudi, da je pristno ginjen nad tem, kako lepo so počastili spomin na vse padle tovariše, še posebej pa ga greje to, koliko mladih se je prireditve udeležilo, vsako leto jih pravzaprav vidi več. Po njegovem mnenju je to gotovo tudi zaradi samega športnega značaja prireditve, torej naveze s celonočnim pohodom, vendar ni to prav nič narobe, celo nasprotno, pomembno je samo, da pridejo.

S tem se je strinjal njegov kolega, ki pred šestdesetimi leti sicer ni mogel metati granat z Bičkove skale, je bil pa zato prisoten na čisto vsaki izmed dosedanjih petinštiridesetih komemorativnih prireditev. Tudi on opaža trend naraščanja zanimanja za ta praznik in je hkrati še posebej navdušen, da je bilo na ta dan ustanovljeno Društvo prijateljev Dražgoš, ki se bo zavzemalo za ohranjanje borčevskega plamena in za zaščito vsakovrstnih simbolov te odločilne bitke. "Presrečen sem, ker se ob prireditvah, kakršna je današnja, kar nekako zdi, da je dražgoška bitka vseeno ponarodela! Mlajše veseli pohod, mi starejši pa se pridemo objet s soborci in poslušat narodnoosvobodilne pesmi, ki so drugače povsem izginile iz javnih medijev."