Še vedno premalo

Časi, ko je bila za uspešno kariero dovolj diploma ali zgolj matura, so že zdavnaj minili. Nove razmere terjajo drugačne sposobnosti. Vse več odraslih, ki so sicer izpolnili redne šolske obveznosti, želi pridobiti novo, dodatno znanje ali vsaj razširiti in poglobiti pridobljeno. Nekateri se za ponovno guljenje šolskih klopi odločijo na pobudo delodajalcev, drugi iz želje po spoznavanju novih, sodobnih obzorij. Čeprav je tako izobraževanje najpogosteje neformalno - navadno ne daje javno veljavnega spričevala, večinoma pa ga je treba financirati kar iz svojega žepa -, vseeno postaja vse bolj priljubljeno med odraslimi.

Središče informiranja

Strokovnjaki so Slovenijo uvrstili med države, v katerih ima pravo vrednost še vedno le tradicionalno šolsko izobraževanje. Zato so bile neformalne oblike šolanja do nedavnega obravnavane kot nekaj nepomembnega, celo drugorazrednega. Raznolika ponudba se je začela pojavljati šele ob koncu osemdesetih let, ko so počasi začeli delovati zasebniki. Kmalu pa je nastala osrednja slovenska ustanova za razvoj, raziskovanje in svetovanje na področju izobraževanja odraslih, Andragoški center Slovenije. Lani so praznovali pohvalno desetletnico delovanja, na zadovoljive dosežke pa so upravičeno ponosni. Obseg ponudbe se iz leta v leto povečuje. Po podatkih za leto 1998 je bilo evidentiranih 169 izvajalcev in 3227 programov, leto kasneje je število naraslo na 186 izvajalcev in 3283 programov, leta 2000 je bilo izvajalcev 220 in programov 4093, lani pa 265 izvajalcev in 4333 programov. Prevladujejo zasebne šole, srednje šole in ljudske univerze. "Postali smo pomemben vodnik pri iskanju informacij o možnostih učenja za vse, ki si želijo pridobiti višjo izobrazbo, se poklicno in strokovno usposobiti za opravljanje dela, priučiti novih veščin, spretnosti in znanj ali pa si z neformalnim izobraževanjem in učenjem popestriti prosti čas," razlaga Erika Brenk, ki v Andragoškem centru skrbi za pregled pestre ponudbe. Vsako leto izide publikacija Izobraževanje odraslih v Sloveniji - izvajalci in programi, kjer tisti, ki jih to zanima, najdejo iskane podatke. Ti sicer niso stoodstotno popolni; prijavijo jih le učne ustanove, ki to želijo. Da bi jih pritegnili še več, so v centru uvedli olajšano zbiranje in vnašanje podatkov za izvajalce. "Do letos smo podatke zbirali z vprašalniki, ki smo jih pošiljali po pošti, letos smo pri zbiranju podatkov uvedli novost - elektronsko izpolnjevanje obrazcev prek interneta. Sprva smo pregled izdajali le v knjižni obliki, z vedno večjo uporabo sodobne računalniške tehnologije pa smo ga začeli izdajati še v elektronskih oblikah, na CD-ROM-u in v internetni različici. Tudi letos smo načrtovali izdajo pregleda v vseh treh oblikah, vendar smo se morali zaradi manjših sredstev omejiti na internetno izdajo na www.acs.si/pregled. Ta je bila sicer ugodno sprejeta, a ne more nadomestiti knjižne oblike. Vsi pač nimajo dostopa do svetovnega spleta," temelje delovanja pri urejanju dodatnega šolanja opisuje Brenkova.

Čeprav je analiza ponudbe izobraževanja in učenja za odrasle v letu 2001/2002 pokazala, da je v Sloveniji obseg programov za odrasle razmeroma velik, je ponudba med posameznimi regijami zelo neenakomerno razporejena. Največji delež ponudbe je v osrednji slovenski regiji, najbolj negativno stanje se že več let kaže v spodnjeposavski, zasavski in notranjsko-kraški regiji. Centralizacija dobiva vedno večje razsežnosti, ljudje na obrobju pa so ponovno prikrajšani za temeljno pravico - pravico do izobraževanja. To seveda vpliva na sestavo udeležencev v izobraževalnih programih. Zaposleni in sicer dobro izobraženi si laže privoščijo dodaten pouk, čeprav podatki kažejo, da ravno njim izobraževanje najpogosteje financirajo drugi ... Če so na dobrem položaju, laže pridejo do financiranja iz javnih sredstev. Znano je, da se dodatnega izobraževanja v največjem obsegu udeležujejo zaposleni v javnih storitvah in državni upravi, drugi pa si lahko dodatno izobraževanje privoščijo šele, ko so upokojeni. Če takrat že nimajo več denarja, imajo vsaj več časa. Razlike glede na spol so klasične; moški se raje vključujejo v tehnične zadeve, ženske zanima splošno izobraževanje. "Ponudba, kar zadeva izpopolnjevanje in usposabljanje za delo, je manjša, prevladujejo pa programi, ki nimajo javne veljave. Recimo voznik viličarja, usposabljanje za računovodja, komercialista, knjigovodske storitve. Med programi za pridobitev izobrazbe prevladujejo srednješolsko poklicno izobraževanje za trgovstvo, strojništvo in gostinstvo. Največ pa je seveda splošnega neformalnega izobraževanja. To je zelo razvejeno in zajema vsebinsko raznolike programe za splošne potrebe in prosti čas. Struktura izobraževalnih programov je še posebej zanimiva, ker je največ jezikovnega in računalniškega izobraževanja, bogata pa je tudi ponudba s področja ročnih del, umetnosti in kulture, komunikacije in osebnostne rasti." Zaželena so torej nenavadna znanja, ki pri delu navadno ne pridejo prav, so pa odličen ventil za odpravljanje posledic vsakdanjih stresnih situacij, kar blagodejno vpliva tudi na kariero: oblikovanje stanovanjskega interierja, amatersko lutkarstvo, fotografija kot medij pri računalniških predstavitvah, spoznavanje ljudske glasbe, dražgoškega kruhka, arabščine in mažoretnega plesa, komunikacija v nepredvidljivih položajih, šola čustvene inteligence, podjetništvo za podeželske ženske, izobraževanje žensk za demokracijo, poslikava pisanic, hui chun gong - kitajska gibalna tehnika ... Kot pravi Brenkova, manj zanimanja zbujata kmetijstvo in ekologija, nobene izobraževalne ponudbe pa ni iz gasilstva, gozdarstva, gumarstva in krznarstva.

Borza znanja

Čeprav so raziskave pokazale, da Slovenci še vedno prisegamo na klasično učenje v obliki seminarjev in delavnic, se je organizirano samostojno učenje že dodobra razmahnilo. Nekaj možnosti ponujajo Centri za samostojno učenje, ki so primerno založeni z računalniško, avdio- in videoopremo, najbolj nenavadne stvari pa ponuja Borza znanja, eden izmed najzanimivejših projektov, ki jih je razvil Andragoški center. Projekt je nastal leta 1992 po idejni zasnovi ameriške ustanove The Learning Excgange. Prvi slovenski Borzi znanja, ki domuje v Ljubljani, so se že dve leti pozneje pridružile sestrske borze v Mariboru, Novem mestu, na Koroškem, v Izoli, Murski Soboti in Škofji Loki. Njihovo delo temelji na načelu "each one teach one", to pomeni, da se v borzni bazi povezujejo najrazličnejši ponudniki in odjemalci, ki po navezavi stika poslujejo po svoje. "Delo z uporabniki zajema zbiranje, urejanje in posredovanje podatkov o učnih ponudbah in povpraševanju. Podatki o članih in znanjih, ki jih ponujajo ali iščejo, so evidentirani na vpisnih listih in v računalniški bazi, uporabnikom pa poskušamo pomagati še z drugimi viri informacij, s katalogom izobraževanja odraslih, z internetom, oglasniki. Komunikacija z uporabniki je najpogosteje telefonska, osebna ali pa tudi prek elektronske pošte," razlaga Edita Flegar iz matične borze. Po domače rečeno - sodeluje oziroma poučuje lahko vsak, ki kaj zna in želi to znanje prenesti še komu drugemu. Hkrati sam odloča o času, kraju in morebitni oddolžitvi ali ceni izobraževanja. To je, glede na to, kakšna je njihova izobraževalna ponudba, popolnoma sprejemljivo. Flegarjeva pravi, da so s stanjem ponudbe in povpraševanja zelo zadovoljni, saj njihove storitve uporablja vedno več ljudi. "Število dejanskih uporabnikov je v povprečju vsaj dvakrat večje od v statistiki zajetega števila. Med uporabniki naših storitev je vedno več tistih, ki iščejo najrazličnejše informacije, vendar jih ne evidentiramo kot člane, ker ne povprašujejo le po neformalnih oblikah učenja, ampak predvsem po možnostih formalnega, institucionalnega učenja, kot so tečaji, seminarji, šole in druge oblike rednega in dodatnega izobraževanja. Povprašujejo tudi po storitvah drugih informacijskih servisov, ki so namenjeni specifični populaciji, mladini, študentom, brezposelnim, upokojencem, ter iščejo kratke uporabne informacije povezane z vsakdanjim osebnim, poklicnim in socialnim življenjem, tipa 'kje-kdo-kaj-kako'. Telefonira nam veliko starih članov, ki iščejo ali ponujajo različne informacije, vse več pa je mladih, ki jih zanimajo trenutno izobraževanje in tečaji. Leta 2001 je ljubljanska Borza znanja imela 204 aktivne člane, 355 učnih del in 664 učnih povezav. Število dejanskih uporabnikov je v povprečju vsaj dvakrat večje od v statistiki zajetega števila." Lani so izmenjali več ko 10.000 informacij v več kot 18.000 učnih stikih. Želje tistih, ki iščejo znanje, so precej povprečne. Najpogosteje gre za jezikovne in računalniške tečaje ter tečaje osebne rasti. "Včasih pa člani pripravijo tudi precej nenavadne ponudbe. Imamo ljudi, ki učijo bruhanje ognja, vožnjo z monociklom, izdelovanje stenskih in talnih mozaikov, igranje afriških bobnov in plesanje flamenka. V tem hipu pa najbolj iščemo koga, ki bi se spoznal na sanskrt, pa tudi koga, ki bi znal igrati na bobne, potrebujemo. Povpraševanja je še vedno več kot ponudbe." Lani je povpraševanje zajemalo devetinšestdeset odstotkov, ponudba pa enaintrideset. To ponovno dokazuje, da zanimanje za dodatno izobraževanje v Sloveniji je. A na žalost to ni dovolj ...

Ovir, na katere naletijo odrasli, ki se želijo izobraževati, je še vedno preveč. Najpogosteje gre menda za splošno preveliko zaposlenost, pomanjkanje časa, časovno neprimernost izobraževanja, družinske obveznosti in preveliko zaposlenost na delovnem mestu. Kaj pa pravijo na "drugi strani"? "Ali sem zadovoljna z izobraževanjem odraslih? Na videz sta na vprašanje le dva možna odgovora - da ali pa ne. Vendar ni tako preprosto. V zadnjih letih je bilo veliko razlogov, da bi bil človek zadovoljen s položajem pri izobraževanju odraslih. Pripravljen je predlog nacionalnega programa izobraževanja odraslih, več je raziskovalnih dejavnosti in projektov, več sredstev je bilo vloženih, kurikularna prenova ga ni obšla, vpeljujejo se nove oblike, ki jih odrasli radi sprejemajo. Kakor da je izobraževanje odraslih dobilo nov zagon. Pa vendar ... Izsledki raziskave o pismenosti so razkrili velike pomanjkljivosti v pisnih spretnostih odraslih, starih od šestnajst do petinšestdeset let. Večina prebivalstva - od šestdeset do petinsedemdeset odstotkov - dosega le prvi dve ravni pismenosti na petstopenjski lestvici. Njihova udeležba v učenju in izobraževanju je komaj tretjinska, mi pa ne razmišljamo o spodbudah, ki bi odraslim odpirale možnosti, temveč zmanjšujemo sredstva in bolj ali manj prepuščamo tiste najranljivejše njihovi lastni pobudi. V takšnem položaju ne morem govoriti o zadovoljstvu ali nezadovoljstvu," pojasnjuje dr. Vida A. Mohorčič Špolar, direktorica Andragoškega centra, in ne skriva, da je takšen položaj dovolj dober razlog za resno zaskrbljenost. Nekaj tolažbe pa vendarle prinaša to, da se odrasli, vključeni v dodatno izobraževanje, ne grebejo za ocene, ampak za dejansko znanje.