Zvesti bogu in domovini

'Direktiva' je zaradi zelo konkretnih določil o tem, kako naj se izvaja 'religiozna duhovna duhovna oskrba' (s kratico RDOV) v Slovenski vojski, izjemno zabavno branje. Z ukazom za preoblikovanje generalštaba je namreč v Slovensko vojsko uvedena tudi 'služba duhovne oskrbe' oziroma 'odsek RDOV', ki skrbi za religiozno oskrbo vojaških oseb 'pri projektu celostne skrbi za človeka'. Vse skupaj seveda ne temelji na zakonu, kot bi bilo v pravni državi pričakovati, pač pa na dveh ekskluzivističnih sporazumih o državni oskrbi, ki ju je država podpisala z evangeličansko in rimskokatoliško cerkvijo. Temeljna naloga RDOV je 'omogočanje uresničevanja človekove temeljne pravice do izpovedovanja vere in življenja v skladu z vestjo in prepričanjem', pri čemer se trije stavki očitno nanašajo le na dve s sporazumom 'pokriti' veroizpovedi, ne pa tudi na vse veroizpovedi, ki jih je mogoče najti v Sloveniji.

Kaj torej piše v 'direktivi'? Že v uvodnih poglavjih je poudarjeno, da se vojaške osebe in člani njihovih družin 'svobodno odločajo za udeležbo pri verskih obredih', vojaški kurati pa 'spremljajo in svetujejo' vsem vojaškim osebam, od poklicnih vojakov do vpoklicanih rezervistov, hkrati pa 'prispevajo svoj delež pri vzgoji za vrednote SV in večji bojni pripravljenosti posameznikov in enot SV'. Če bo prijavljenih vojaških kaplanov v vojski premalo, naj bi se v bogoslužje ali predavanja vključili tudi 'krajevni duhovniki'.

Vojaški kaplani imajo vrsto podrobno določenih nalog. Ena izmed prvih nalog vsakega kaplana je, da 'zagotavlja možnost izpovedovanja vere in življenja z vestjo vojaškim osebam katerekoli izpovedi', tako da 'kontaktirajo z duhovnikom veroizpovedi, ki ji vojaška oseba pripada'. Kar praktično pomeni, da se bodo katoliški in evangeličanski kaplani pri rabinih, mulah in budističnih duhovnikih pozanimali, kako je treba izvesti njihove obrede in molitve, in nato na predpisan način podelili zakramente. To bi včasih znalo zaplesti zadeve, glede na znano pomanjkanje 'ekumenskega duha' med različnimi veroizpovedmi, kar je včasih tudi odlična podlaga za razplamtevanje vojn. Kaplan namreč v vojski povsod spremlja svojo enoto, svetuje častnikom 'glede moralnih, duhovnih in verskih vprašanj', izvaja program 'celostne oskrbe človeka', spremlja vojaške osebe, ki so 'bolne, ranjene, umirajo ali jim je odvzeta prostost', pripravlja razne molitve, vendar tudi 'organizira delavnice s pozitivno vsebino' (smisel življenja, iskanje pozitivne samopodobe). Njegovo delovanje se razprostira tudi na področje izven vojske, na družine vojaških oseb, ki jim vojaški kaplani 'delijo zakramente', jih poročajo, vodijo o tem dokumentacijo in svetujejo družinskim članom 'zlasti v stresnih in kriznih situacijah'. Naloga kaplanov je 'osmišljanje življenja', pa tudi 'pisanje oporok' in 'pomoč medicinskemu osebju'. Obsežno je tudi sodelovanje na mednarodnih konferencah kaplanov, vsako leto pa se pripravlja in izvaja tudi 'vojaško romanje v Lurd'. V členih, ki določajo 'pooblastila' vojaških pastoralnih delavcev, se opozarja na to, da morajo kurati ravnati v skladu z ustavo in mednarodnimi dokumenti ter da se morajo odpovedati 'prozelitilizmu', torej spreobračanju drugače verujočih v svojo vero. Ne nepomembna določila so tudi tista, ki se nanašajo na materialne razmere delovanja duhovne oskrbe v vojski. Vojaški kurati tako 'praviloma nosijo bojno ali službeno uniformo', prepoznati pa jih bo mogoče ob pomoči njihove 'značke Religiozne duhovne oskrbe na desni strani prsi' in 'križa temnosive (črne) barve na bojni uniformi'. Kaplanom mora vojska priskrbeti tudi nekatere rekvizite, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih obredov. Določila 'direktive' tako jasno določajo: 'Med stalni logistični minimum za uresničevanje RDOV v SV štejemo: (1) liturgični kovček (komplet za maševanje in delitev zakramentov), (2) knjige za bogoslužje (manjši format), (3) minimalna obredna oblačila, (4) cerkvene matične knjige, (5) uporaba primernega službenega vozila (obiski družin vojaških oseb, priprava na zakramente, organizacija in priprava srečanj za družine vojaških oseb) in (6) še nekateri stalni, vendar menjajoči se elementi: hostije, sveče, vino, itd.' Poleg tega imajo vojaški kaplani tudi pravico do svojih prostorov in 'minimalne administrativne kapacitete'. Aktivnosti morajo biti napovedane 24 ur pred dogodki po 'telefaxu ali VEP'. Vsa organizacija ostaja vojaška in 'štabno linijska', tako kot je to v navadah ne zgolj v vojski, pač pa tudi v cerkvi. Načelnik RDOV predlaga vrhu vojske vojaške kaplane, najvišjega 'vojaškega vikarja' pa v dogovoru s slovensko škofovsko konferenco imenuje načelnik generalštaba Slovenske vojske. Direktiva na koncu določa še, da je 'moto' vojaških kaplanov 'Deo et Patriae fidelis' - zvest Bogu in domovini ...

Bog je domovina?

Že navedeni citati iz 'direktive za delovanje religiozne oskrbe v Slovenski vojski do jeseni leta 2003' kažejo zgrešenost celotnega koncepta. Namesto da bi država uvedla duhovno oskrbo v vojski na podlagi za vse veljavnega zakona, ki bi enako za vse verujoče (in neverujoče) in glede na število pripadnikov določene veroizpovedi določal splošna pravila delovanja te službe in tudi število potrebnih duhovnikov v Slovenski vojski, je 'duhovna oskrba' uvedena zgolj za verujoče in še to na podlagi dveh ločenih, ekskluzivističnih sporazumov z zgolj dvema od mnogih verskih skupnosti, ki delujejo v Sloveniji. Med temi 'pozabljenimi' je večina verskih skupnosti sicer manjših, vendar so nekatere verjetno celo celo večje od ene od dveh s strani Slovenske vojske in države 'priznanih' verskih skupnosti.

Prav tako se moramo vprašati, od kod vojaškim kuratom pravica, da delijo 'moralne nasvete' - kakor da drugi, ateisti in 'agnostiki', torej tisti, ki se o obstoju boga ne izrekajo, ne bi imeli nobene morale. Ali diplomirani filozof, hajdegerjanec ali navdušenec nad kakšno novejšo vejo filozofije z vojaki ne bi mogel izvesti dobre, verjetno celo boljše 'duhovne delavnice' kot s cerkvenimi dogmami opremljeni teologi? S stališča enakopravnosti državljanov bi tudi za 'humaniste' moderna država morala v vojsko uvesti vojaške psihologe, ki bi bili podkovani tudi v filozofiji, saj nedefinirana 'celostna oskrba' vojakov vendar ne more biti le stvar teologov.

Ali pač? Mora vseh agnostikov in ateistov je gotovo tudi v 'direktivi' Slovenske vojske zapisana naloga kuratov, da 'spremljajo umirajoče' in tiste, ki jim je 'odvzeta prostost'. Kaj, če nas zaradi pretirane gorečnosti nekaterih slovenskih duhovnikov in pomanjkanja besedic 'verujočih' ali 'tistih, ki to želijo', na smrtni postelji v Slovenski vojski čaka še neprijeten prepir z vojaškim kaplanom?

Po avstrijskem kopitu

Čeprav ima 'duhovna oskrba" v evropski in ameriški vojaški zgodovini dolgo tradicijo, se zdi, da je Slovenija preprosto prekopirala avstrijski model duhovne oskrbe, ki je eden od najslabših in najbolj konzervativnih. In ne na primer model ZDA, glavne sile Nata, kljub temu da ZDA in Nato naši politiki kujejo v zvezde. V zadnjem času se namreč povsod po svetu krepijo kritike, ki zahtevajo popolno odpravo z državnimi sredstvi podprte "duhovne oskrbe vojakov", ki imajo v številnih državah tradicionalno privilegiran položaj še iz prejšnjih družbenih sistemov. Predvsem katoliška, protestantska in v nekaterih državah tudi pravoslavna cerkev imajo ponekod sicer mesto 'državnih' cerkva. Vendar pa so modeli duhovne oskrbe zelo različni. Na Finskem religioznega poslanstva v vojski ne opravljajo duhovniki, pač pa častniki z vojaško izobrazbo in teološko fakulteto, ki so popolnoma podrejeni svojim poveljnikom. Vikar ima svoje mesto v generalštabu, vsi vojaški duhovniki pa so rezervni vojaški častniki in jih zato ne varujejo ženevske konvencije. V Sloveniji je drugače - vojaški kurati morajo sicer načeloma 'spoštovati' pravila Slovenske vojske, vendar delujejo povsem izven poveljniške strukture. So torej 'vojska v vojski'. V Belgiji duhovno oskrbo vojakov izvajajo civilisti z vojaškimi čini, zaradi kritik, da gre za diskriminacijo drugih cerkva in neverujočih, pa se pripravljajo na spremembe zakonodaje. Slovenski predpisi za kurate predvidevajo podobne dohodke, kot jih imajo častniki, v Belgiji pa so vikarji in kaplani plačani slabše kot drugi častniki. Tudi v Franciji si cerkev in vojska delita stroške 'duhovne oskrbe', religiozni obredi pa se morajo izvajati ločeno od javnih prireditev, tako da vojska kot institucija pri obredih javno ne sme sodelovati. Podobna je ureditev v Nemčiji, le v Avstriji božjo službo v vojski (Seehlensorge) v celoti financira država. Avstrija pozna tudi tri vrste "državno priznanih religij" in je zato neprestano na udaru kritik. Na prvem mestu so "državne religije", ki uživajo številne ugodnosti (čas v medijih, davčne ugodnosti, denarna pomoč, kaplani v vojski in verouk v šolah). Takoj za temi so tiste, ki imajo "zakonsko priznanje", kar jim daje pravico do žiro računov, lastništva in lažjega pridobivanja vizumov za tuje učitelje. Na tretji stopnički so skupnosti brez "javnega priznanja". Tako ima Avstrija 12 uradno priznanih religij, ki pa jih je novi zakon bistveno omejil; po novem mora imeti državno priznana cerkev najmanj 16.000 članov (0,2 % prebivalstva) in obstajati 20 let. Za "zakonsko priznano" skupnost pa je treba imeti 300 članov in dovoljenje ministrstva za kulturo. S temi spremembami je Avstrija uvedla dodatno diskriminacijo med religijami, kar je neposredno v nasprotju z 18. členom Deklaracije OZN o človekovih pravicah, kritike teh rešitev pa so bile že večkrat zapisane v letnih poročilih State Departementa o verskih svoboščinah po svetu. Podobno globoko katoliška Španija formalno prepoveduje diskriminacijo, vendar imajo katoliki privilegiran status na podlagi bilateralnih pogodb z Vatikanom, zaradi česar je ta država v poročilih mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic redna tarča kritik.

Številne druge evropske države ne poznajo "državnih cerkva". V Luksemburgu so vse cerkve enakopravne, v Veliki Britaniji nobena od cerkva ne dobiva državne finančne podpore, na Nizozemskem pa imajo do duhovne oskrbe v zadnjem času pravico tudi "humanisti", torej tisti, ki so agnostiki ali ateisti in ne pripadajo nobeni obstoječi cerkvi. Za njihove duhovne potrebe so na voljo sociologi, filozofi in psihologi. V ZDA, na katere se tako radi sklicujejo slovenski politiki, so vojaški kaplani "duhovniki, rabini ali pastorji", odvisno od tega, ali je njihova religija "judaizem, islam ali krščanstvo". V ameriški vojski so poleg protestantov še pravoslavci, judje, budisti, hindujci, muslimani in nekaj sto tisoč neverujočih. Duhovna služba v vojski mora biti "nevtralna", brez tekmovanja med različnimi verami, vojska pa mora spoštovati verske praznike vojakov, njihove prehrambene navade, odnos do transplantacije, cepljenja, transfuzij, oblačil pri obredih in podobno. Ne glede na to, ali gre za pripadnike Nove misli, spiritualizma, teozofije, scientologije, Cerkve Jezusa Kristusa itd. V Severni Ameriki je namreč do deset milijonov ljudi vključenih v okoli 3000 manjših verovanj in kultov, država pa priznava 700 verovanj, zato je v ameriški vojski kar 245 skupin kaplanov.

V Sloveniji je na primer 35 registriranih verskih skupnosti. Med njimi so Red vzhodnega templja, Šri Radakunda, Univerzalna gnostična cerkev, Ljubljanska Kristusova cerkev, Univerzalno življenje, Samadhi, Soka Gakkai International, Šarm življenja v sedmih žarkih ljubezni, Šri Aurobindov ašram, Tara Ayurvedic Yoga, Triambakam, Zen Šiatsu, Skupnost za zavest Krišne, Cerkev Jezusa Kristusa svetnikov zadnjih dni. Da o pravoslavnem in muslimanskem prebivalstvu Slovenije ne govorimo. V Sloveniji je bilo po zadnjem popisu namreč okoli 26.725 Muslimanov in okoli 50.000 pravoslavnih prebivalcev. Koliko je vernikov, morda nikoli več ne bomo vedeli, saj v novem popisu za sedaj niso predvidene rubrike za izpoved vere in nacionalnosti. Vendar je diskriminacija kljub temu očitna. Le po katerem načelu je v vojsko mogoče uvesti spoštovanje verskih in prehrambenih navad katoličanov, hkrati pa to pravico odrekati muslimanom, budistom, pravoslavcem in vsem drugim verskim skupnostim? 'Direktiva za delovanje duhovne oskrbe v Slovenski vojski' je nova zmaga slovenskega klerikalizma nad državo in dokaz, da se slovenska vlada pri iskanju modela duhovne oskrbe v Slovenski vojski ni oprla na sodobne evropske in celo ameriške rešitve, pač pa je dvema privilegiranima cerkvama v nasprotju z ustavnim načelom enakopravnosti dejansko podelila status državnih religij.