Jedrsko orožje? Da, prosim!

Se je predsednik vlade zaradi strahu, da Slovenije ne bi izbrisali s seznama bodočih članic zveze Nato, pričel odločati za nepremišljene poteze, ki niso v skladu z dolgoročnimi interesi države? Indicev, ki potrjujejo to teorijo - od sprejemanja ameriških zahtev na škodo slovenske farmacevtske industrije, zviševanja obrambnih stroškov in pohlevnega vedenja naših diplomatov v mednarodnih organizacijah do ekspeditivnega spreminjanja komaj sprejetih zakonov po okusu Washingtona in Pentagona - je vse več.

Pare shit for peace

Eden od zadnjih je izpolnitev zahteve po takojšnji spremembi pred manj kot letom sprejetega slovenskega pomorskega zakonika, ki prepoveduje ladjam na jedrski pogon vplutje v slovenske ozemeljske vode. Na pobudo SDS se je v parlamentarni proceduri znova znašla novela zakona, ki briše to prepoved. Še presenetljiveje pa je, da tudi večina v vladajoči koaliciji sprejema Janševo trditev, da je šlo pri legitimno sprejetem besedilu zakona za "napako" strokovnjakov z ministrstva za promet in zveze, ki jo je treba "popraviti". V nasprotju s tem vsaj del članstva ZLSD meni, da pri spornem 8. členu Pomorskega zakonika Slovenije ne gre za "napako", pač pa za povsem utemeljeno odločitev.

Ta obsežni dokument z natančno 999 členi je bil sprejet konec marca in velja od aprila 2001. Na več mestih govori tudi o “neškodljivem prehodu” slovenskih ozemeljskih voda in pravilih plutja po ozemeljskih vodah. “Tuji vojaški ladji, tuji javni ladji, tuji jedrski ladji, tuji ribiški ladji in tuji znanstvenoraziskovalni ladji je prepovedan prehod skozi notranje morske vode Republike Slovenije ... Obisk oziroma muditev v notranjih morskih vodah Republike Slovenije se ne sme dovoliti tuji vojaški jedrski ladji, tuji vojaški ladji z jedrskim orožjem in ne tuji vojaški ladji, ki s svojim obiskom ogroža varnost Republike Slovenije,” piše v členih, ki so že mesec po sprejetju zakonika postali tarča kritik SDS. Ko je aprila 2001 ameriška jedrska podmornica Norfolk ob komaj zaznavnih protestih skupine Neutro obiskala Koper, zakonik še ni veljal, vendar je spoznanje o prepovedi takšnih obiskov v prihodnosti predsednika SDS spodbudilo, da je že 7. maja lani podpisal pobudo skupine poslancev, ki so želeli spremeniti sporni člen.

Prepoved vplutja jedrskih vojaških ladij v notranje vode Slovenije po Janševem prepričanju ogroža nacionalno varnost države in ji preprečuje članstvo v zvezi Nato. Ker v prihodnje ne bi mogli sprejeti tujih vojaških ladij in podmornic na jedrski pogon, ki jih ima v svoji sestavi zveza Nato, bi to po mnenju socialdemokratov lahko povzročalo težave pri vključevanju Slovenije v zavezništvo in pri zagotavljanju nacionalne varnosti, ugotavljajo v SDS. Po Janševem mnenju je bila omenjena prepoved sprejeta nevede, sedaj pa naj bi poslanci to "napako" popravili, saj predlagajo, naj se po skrajšanem postopku v 8. člen zakonika med plovila, ki jim obrambni minister dovoli obisk oziroma zadrževanje v notranjih morskih vodah RS, dodajo tuje jedrske ladje.

Takšen predlog je dobil presenetljivo podporo tudi v parlamentarnem odboru za okolje in prostor. Ljudska stranka in LDS sta se očitno odločili predlog podpreti, pri drugih, zlasti v ZLSD, ki je razdvojena v zvezi z Natom, pa vse še zmeraj ni tako kristalno jasno. Predlogu omenjene novele je javno nasprotoval le poslanec Aurelio Juri. Opozoril je, da Nato od Slovenije ni nikoli izrecno zahteval odprave te zakonske določbe. Začuden je tudi, ker vlada sedaj podpira omenjeno novelo, čeprav od sprejetja pomorskega zakonika ni minilo niti leto. Po njegovem vse skupaj kaže le “na podrejen odnos slovenske politike do zveze Nato”, kajti partnerski odnos se po njegovem kaže “v enakopravnem dialogu, hlapčevski pa v ustrežljivosti”. Če Jurijeva analiza drži, postaja jasnejši tudi pomen Partnerstva za mir. Očitno je Partnership for peace včasih le drugo ime za Pare shit for peace - kar bi se dalo prevesti na zelo različne načine.

Zaradi odkritega poskusa, da se odpravijo varovalke, ki v sedanjem, legitimno sprejetem Pomorskem zakoniku Slovenije prepovedujejo vplutje jedrskih ladij v slovenske ozemeljske vode, je treba opozoriti še na raziskave javnega mnenja, ki potrjujejo, da se s takšno prepovedjo strinja velika večina državljanov Slovenije. Po ugotovitvah raziskovalne agencije Ninamedia, ki je anketo izpeljala od 17. do 19. aprila lani na reprezentativnem vzorcu 700 vprašanih, se je izkazalo, da so največje nestrinjanje anketiranci izrazili glede prisotnosti jedrskega orožja na slovenskem ozemlju - s tem se jih ni strinjalo kar 88,5 odstotka. Podobni so bili izidi anket v številnih kasnejših raziskavah javnega mnenja, skoraj povsem enako nasprotovanje namestitvi jedrskega orožja pa so kazali tudi izsledki javnomnenjskih raziskav v “novih” članicah zveze Nato.

Da strah ljudi ni neupravičen, potrjujejo nekateri pomembni premiki, kar zadeva jedrsko oboroževanje, razoroževanje in vojaške doktrine glede rabe jedrskega orožja v zadnjem času. Po nekaj letih razoroževanja, ki se je končalo z rusko ratifikacijo Starta 2 v začetku leta 2000, znova doživljamo bistveno nazadovanje. Devetnajstega maja 2000 je z oznako NC-400/2 začela veljati nova vojaška doktrina vojaške zveze Nato. Dokument, ki je obvezujoč za vse članice Nata, opisuje novo vojaško strategijo, ki dovoljuje članicam uporabo grožnje prvega napada z atomskim orožjem ob morebitni nevarnosti. Ne gre torej za odgovor (retaliation) na nevarnost ali odgovor na napad, pač pa za uporabo jedrskega orožja že v preventivne namene (t. i. first strike). Dokument izrecno omenja možnost uporabe atomskega orožja proti državam, ki sicer nimajo jedrskega orožja, čeprav se velike sile v OZN formalno zavzemajo za popolno odpravo jedrske oborožitve. Doktrino “prvega napada” je uvedlo tudi rusko ministrstvo za obrambo.

Vse to je seveda slabo in nesprejemljivo iz več razlogov. Opisana vojaška doktrina Nata je na primer v nasprotju s 124. členom slovenske ustave, saj ta prepoveduje izvajanje agresivne vojne in določa, da “vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev”, država pa “pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”. Treba je še dodati, da sta omenjena doktrina Nata in vsaka grožnja z uporabo jedrskega orožja s sodbo Meddržavnega sodišča v Haagu že razglašeni za kršitev mednarodnega prava. In to zato, ker je grožnja z orožjem, katerega uporaba je že po naravi stvari neselektivna in usmerjena na uničenje celotne populacije držav, v nasprotju z najpomembnejšimi mednarodnimi pravnimi akti. Spor je na pobudo Generalne skupščine OZN sprožila Svetovna zdravstvena organizacija. In ni presenetljivo, da se je Slovenija v skladu s svojo “pragmatično”, dejansko pa nenačelno in dvolično zunanjo politiko, ki jo izvaja v zadnjem času, ob resoluciji, ki je zahtevala odločitev Meddržavnega sodišča - vzdržala. Kljub ustavnim določilom o “kulturi miru in nenasilja”, ki so za slovenske poslance in politike očitno že dolgo mrtva črka na papirju.

Ljubi in neljubi gosti

Ve se, komu ohranitev določil o prepovedi vstopa ladij na jedrski pogon ne bi bila všeč. Predvsem ZDA, ki so si Koper že izbrale za logistično bazo, prek katere za sedaj oskrbujejo svoj kontingent Sforja v Bosni in Hercegovini, in imajo s prisotnostjo na tem območju še velike načrte. Navsezadnje je bila prva jedrska podmornica, ki je v slovenske vode priplula v začetku lanskega aprila, prav USS Norfolk, kar seveda ni bil prvi obisk te vrste. V medijih je bil dogodek slavnostno predstavljen kot "prijateljski obisk" in kot del "bilateralnega sodelovanja Slovenije in ZDA" ter kot primer "krepitve odnosov in zaupanja med državama". Nekateri naši politiki so ob vplutju Norfolka celo prepričano zatrjevali, da je Slovenija s tem obiskom "dokazala kvalificiranost kot kandidatka za članstvo v Natu, pa tudi pripravljenost, da prevzame svoj del obveznosti v skrbi za kolektivno varnost v vlogi kandidatke za vstop v zvezo".

Nekaj več pozornosti je treba posvetiti tudi prvopodpisanemu avtorju novele o spremembi Pomorskega zakonika Slovenije. Gre za istega Janeza Janšo, ki je na naših straneh, torej v Mladini, pred osemnajstimi leti, natančneje 14. junija 1986, v članku Neljubi gost ali jedrsko orožje v naših pristaniščih ostro kritiziral obisk dveh sovjetskih ladij z jedrskim orožjem v splitskem pristanišču. Vse skupaj se je dogajalo ob ameriškem vojaškem napadu na Libijo, ki je bil - to se je pokazalo šele leta kasneje - izpeljan brez utemeljenih razlogov, na podlagi netočnih vrednotenj, v nasprotju z mednarodnim pravom in ob zavajanju ameriške in svetovne javnosti. Janez Janša je v začetku članka ostro kritiziral tedanjo jugoslovansko politiko in podprl mirovne demonstracije v Ljubljani, ob katerih se je na pročelju veleblagovnice Nama za nekaj časa pojavil in nato skrivnostno izginil plakat Rusi ven iz Splita. Janševa tedanja argumentacija zaradi podobnosti z aktualno spremembo pomorskega zakonika zahteva podrobnejšo analizo.

“Vsebina mirovnih demonstracij je pokazala, da so dogodki in poteze, za katere sta se odločala naše zunanje ministrstvo in politika nasploh ob spopadu Libija-ZDA, najmanj v nasprotju z deklarirano politiko neuvrščenosti. Težko si je namreč ob vseh bobnečih besedah o nevmešavanju v notranje zadeve drugih držav, obsojanju blokovske politike itd. dopovedati, da je prisotnost bojnih ladij vodilne članice enega bloka v času, ko vodilna članica drugega napada tretjo državo v naši neposredni bližini, potrditev izvirnih načel neuvrščenosti. Kdo koga vleče za nos? Naša uradna obsodba ameriške agresije je bila sicer sama po sebi ustrezna, širše vzeto pa izrazito enostranska. V tem sporu ni bilo nedolžnih ovčic in grdega volka, edina moralna obveznost Libije je bila, da je pač v primerjavi z ZDA majhna in vojaško razmeroma šibka državica ...” piše Janša. Nato naš nekdanji kolumnist opozori, da je imel “spodrsljaj naše zunanje politike” v obliki ruskih vojaških ladij v Sredozemlju “še eno, veliko hujšo dimenzijo”, ki bi “skoraj ostala neopažena”. Ostanek članka povzemamo v celoti.

“Revija Naša obramba je namreč v svoji letošnji 5. številki objavila podatke in celo fotografije dveh sovjetskih ladij, ki sta se mudili v Splitu. Gre za ladji iz sovjetske tihomorske flote, ki ju je ruska admiraliteta po vsej verjetnosti poslala v Sredozemlje za okrepitev svojemu sredozemskemu ladjevju v času zaostritve. Prva je raketni protipodmorniški rušilec razreda Udaloj “Maršal Vasilijevski”, druga pa raketna protipodmorniška fregata razreda Krivak II “Raziteljni”. Obe imata po podatkih, objavljenih v Naši obrambi, med drugo oborožitvijo na krovu tudi protipodmorniške izstrelke SS-N-14, s katerimi izstreljujeta torpeda s 100 kilogrami klasičnega razstreliva ali z jedrskim nabojem moči 1 do 5 kt. Rušilec ima na krovu osem, fregata pa štiri takšne izstrelke.

Recimo, da je bilo na krovu obeh ladij razmerje med klasičnimi in jedrskimi bojnimi konicami 50 :50, to se pravi, da je imel rušilec na krovu od 4 do 20 kt jedrskih bomb, fregata pa polovico manj. V splitskem pristanišču je bilo torej več kot teden dni dovolj jedrskega razstreliva, da bi ob napadu na ti ladji ali v nesreči aktiviranje razstreliva zravnalo z zemljo Split in njegovo okolico. Glede na zaostrene razmere v tem delu sveta in glede na to, da sta bili ladji v bistvu na bojni nalogi, je morala biti njuna zaloga jedrskih nabojev še večja, kot smo predvidevali. Pozabiti pa ne smemo še nečesa. Od trenutka, ko so sovjetske ladje priplule v splitsko pristanišče, je bilo to in z njim vred okolica samodejno že tarča nasprotnikovega orožja, saj so ameriški sateliti in izvidniška letala budno spremljali gibanje vsake najmanjše ladjice v Sredozemlju. Izpostavljeni smo bili torej dvojni nevarnosti, Tanjug pa nas je obveščal o prijateljskem obisku.

Ob koncu velja spomniti na odzive, ki jih je v Avstraliji pred leti povzročilo zadrževanje ameriških ladij, ki so imele na krovu jedrsko orožje, v tamkajšnjih ozemeljskih vodah. Demonstracije, peticije, skoraj vladna kriza. Pri nas je na obisk prav takšnega gosta kritično opozoril en sam plakat na mirovnih demonstracijah, pa še ta je čez pol ure izginil. Pri tem pa politiki in uradniki našemu mirovnemu gibanju stalno očitajo, češ da posnema Zahod. V tem primeru ga prav gotovo ni in slabo je, da ga ni. Če bi imelo ljudstvo oziroma javnost vsaj malo besede v zvezi z našo zunanjo politiko, bi morali zahtevati najmanj odstop zunanjega ministra (sekretarja za zunanje zadeve), vlada se je tako ali tako zaradi mandata sama zamenjala. S tem verjetno ne bi dosegli, da bi bil njegov naslednik boljši, vsekakor pa bi moral biti bolj odgovoren pri sprejemanju takšnih odločitev,” sklene komentar Janez Janša.

Danes je očitno vse drugače. Če ne dejansko, pa vsaj iz zornega kota Janeza Janše. Nekoč so bile v “naših” pristaniščih ruske ladje z jedrskim orožjem, danes so ameriške. Nekoč je bil Janša mirovnik, danes je zagrizen privrženec slovenske vključitve v Nato. Včasih je občudoval demonstrante, ki so v daljni Avstraliji zaradi vplutja ameriških ladij na jedrski pogon skoraj zrušili vlado, danes skupaj z drugimi vladnimi natofanatiki vsem, ki si upajo le malo podvomiti o smislu slovenskega vstopa v Nato, očita privrženost komunizmu in rusofilstvo. Včasih ga je motilo nekaj kiloton jedrskega razstreliva v oddaljenem hrvaškem Splitu, danes ga ne motijo megatone jedrskega razstreliva pred njegovim lastnim in našim pragom v Kopru. Še več, pripravljen je spremeniti komaj sprejeti Pomorski zakonik Slovenije in na široko odpreti slovenska pomorska vrata tistim ladjam, zaradi katerih je pred leti zahteval odstop obrambnega ministra, da bi na njegovo mesto lahko prišel “bolj odgovoren pri sprejemanju takšnih odločitev”. In ko je prišla vrsta nanj, se je sam izkazal ne za enako, temveč za neskončno bolj neodgovornega.

Intelektualno prekucništvo

Kdo lahko vse to razume? Kako je lahko večja količina jedrskega orožja v pristanišču tvoje domovine danes manj nevarna, kot je bila včeraj manjša količina enakega orožja v bolj oddaljenem Splitu? Ali je Janez Janša v zadnjih letih popolnoma izgubil sposobnost racionalnega presojanja ali gre za oportunizem in intelektualno prekucništvo tiste vrste, pri katerem odpove vsa normalna logika? Kajti če so bile nekoč sovjetske ladje v Splitu nevarne (in s tem se je lahko strinjati), so danes in jutri ameriške v Kopru vsaj enako nevarne, če ne celo še veliko nevarnejše. Podmornica Norfolk razreda Los Angeles z oznako 714 je po podatkih ameriške vojaške mornarice opremljena z 48 torpedi MK 48 (kalibra 533 mm, s 600 kg razstreliva) in z 12 lansirnimi cevmi, v katerih so nameščene manevrske rakete vrste Tomahawk. Parni jedrski reaktor na podmornici razvije 35.000 konjskih moči. Veliko podmornic sicer nima jedrskega orožja - v Tihem oceanu je na primer z jedrskimi konicami opremljena vsaka druga ameriška podmornica -, vendar razmerja med tistim s klasičnimi in onim z jedrskimi bojnimi konicami v posamezni podmornici seveda nikoli ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Po dostopnih ameriških virih so v tomahawkih namesto klasičnega razstreliva lahko nameščene jedrske bojne konice, v katerih je od 5 do 150 kt jedrskega razstreliva. Novejše rakete MK-5, ki pravkar nadomeščajo tomahawke v starejših ameriških podmornicah, lahko nosijo celo po 475 kt jedrskega razstreliva v osmih takšnih bojnih konicah na enem samem izstrelku. Da o nevarnostih jedrskih reaktorjev - zaradi okvar teh leži na dnu morja že vrsta ameriških in ruskih jedrskih podmornic - niti ne govorimo. Vse to pa pomeni megatone in megatone jedrskega razstreliva. Ali to razstrelivo danes res ne more več “zbrisati z zemljevida” Kopra in okolice, kot je veljalo za ruske jedrske bombe v Splitu? Ali jedrske bojne ladje res niso več tarča nasprotnikov?

Najpogostejši odgovor, češ da so razmerja med velesilama danes takšna, da ne pomenijo nobene grožnje manjšim državam, ne vzdrži kritike. Odnosi med ZDA in Rusijo so zdaj res “partnerski” - toda le kaj to pomeni dolgoročno in glede na vse očitnejše nastajanje različnih novih geopolitičnih blokov v svetu? Ministrstvo za zunanje zadeve v zadnjem Pojasnilu MZZ o slovenskem vključevanju v Nato poudarja, da si moramo, ko razmišljamo o varnosti v Sloveniji, “predstavljati izzive v prihodnosti”. “Kateri Slovenec si je leta 1980 predstavljal, da se bo moral čez deset let spopasti z JLA? Kdo si je leta 1991 predstavljal, da si bosta čez deset let v Ljubljani segla v roke ameriški in ruski predsednik in da bodo istega leta samomorilski teroristi porušili najvišja newyorška nebotičnika? Ali res vemo, kaj nas čaka leta 2012? Si lahko sploh predstavljamo orožje in nevarnosti, ki nas lahko doletijo čez deset let?” se sprašuje minister Rupel, ki slovensko javnost sedaj skoraj že vsak dan mori s svojimi eseji o potrebnosti vključitve v Nato, sočasno pa v slogu znamenite analize o “napadih na JLA” kritizira “nasprotne in dvomljive glasove”, ki pa se ne skrivajo niti v “strokovnih ustanovah”, niti v “oblastnih strukturah”, niti v “glavnih koalicijskih ali opozicijskih političnih strankah”, temveč predvsem “v časniških člankih”.

Če je vse, kar piše minister Rupel v zadnjem eseju, res, če je mednarodno okolje torej res tako nepredvidljivo, ali potemtakem ne bi bilo pametneje, če bi Slovenija, da zmanjša nevarnosti, ki jim je že tako ali tako izpostavljena, že sedaj preprečila vstopa ladjam na jedrski pogon v svoje ozemeljske vode? In bi tako zagotovila prihodnjim rodovom, da država, ki ima že tako ali tako dovolj težav z jedrsko elektrarno Krško, ne bi mimogrede postala še priročna servisna in remontna postaja za natovski jedrski arzenal na poti proti nepredvidljivemu vzhodu?

Pri odgovoru na to vprašanje pa ne smemo pozabiti “še nečesa”. Tega, da razprava o tem vprašanju poteka prav v času, ko je ameriški predsednik Bush začel nov krog oboroževalne tekme. ZDA so že enostransko odstopile od pogodbe o protibalističnih izstrelkih (ABM Treaty) in objavile, da do preklica ne bodo več zmanjševale jedrske oborožitve. In to čeprav je Rusija v začetku leta 2000 ratificirala Start II in neprestano zmanjšuje svoj arzenal. Po ameriških podatkih Rusija razvija le en strateški projekt, raketo Topol-M, ZDA pa več bolj sofisticiranih, na čelu s projektom Vojna zvezd. ZDA imajo 8876 jedrskih konic in po pogodbi Start I je samo 5 odstotkov ameriškega jedrskega orožja v “neaktivni” obliki. Okoli 150 taktičnih jedrskih bomb je v desetih oporiščih v Evropi, da o preostali jedrski oborožitvi ne govorimo. Ameriška “zamrznitev” jedrske oborožitve pomeni velik pritisk na druge jedrske sile, od katerih ZDA sočasno (razen od Izraela) zahtevajo jedrsko razorožitev.

Dopustiti vstop plovil na jedrski pogon v slovenska pristanišča bi bilo zato skrajno neodgovorno in kratkovidno. Toda le kaj je mogoče pričakovati od zunanjega ministra, ki se v dokaz slovenske miroljubne politike brez najmanjšega pomisleka odpravi na obisk jedrske podmornice? In kaj pričakovati od nekdanjega obrambnega ministra, ki počne natanko to, čemur je pred nekaj leti tako vneto nasprotoval? Ali je imel Janša prav pred skoraj dvema desetletjema ali ima prav danes? Oboje očitno ni mogoče - preživeti takšen intelektualni salto mortale in trditi, da si se zmeraj zavzemal in da se še danes zavzemaš za “pravo stvar”, to lahko izpeljejo le politiki brez hrbtenice.

Toda če že od predsednika opozicijske stranke ni pričakovati razumevanja za njegove nekdanje poglede, bi vsaj od slovenskega zunanjega ministra, ki se je aprila lani v ekstazi navdušenja nastavljal fotoaparatom na podmornici Norfolk, lahko pričakovali, da bo glede na odgovoren položaj, ki ga ima, nekoliko ohladi svoje bojevniško navdušenje nad jedrskimi igračkami Pentagona. In morda za trenutek razmislil o posledicah prisotnosti jedrskega plovila, po katerem se je sprehajal, v bližini slovenske obale.