Enake dolžnosti - manjše pravice

V Evropski uniji, v tej ultrarazviti skupnosti zahodnih držav, obstaja zanimiv paradoks. Slaba polovica ali največji del evropskega proračuna, okoli 42 milijard evrov, je namenjena kmetijstvu. Sicer je to visoko razvito in hiperproduktivno, a vseeno je še vedno le kmetijstvo. 42 milijard evrov je namenjenih proizvodnji, ki ni nastala v zadnjih nekaj desetletjih, ki ni posledica kakšnih tehnoloških inovacij ali elektronskih izumov, pač pa je v bistvu enaka že od vekomaj. Takšna usmeritev ima seveda logično razlago. Zgodovina Evropske unije je pravzaprav zgodovina skupne kmetijske politike. Kmetijstvo je dejavnost, kjer je stopnja povezanosti med članicami največja, in je tudi dejavnost, kjer se obračajo velikanske vsote denarja. In to kljub temu, da se z njim ukvarja le kakšnih šest odstotkov aktivnega prebivalstva in da dosega manj kot tri odstotke bruto domačega proizvoda Evropske unije. V Evropi je krava visoka politika. Skupna kmetijska politika je torej nekakšen računalniški procesor Evropske unije. Slovenija se je pred leti odločila, da se bo pridružila superračunalniku iz Bruslja. Seveda pa se ne more kar tako povezati z zapletenimi in včasih tudi zaprašenimi vezji evropske birokracije, najprej se mora spremeniti sama in mora razumeti delovanje evropskega Hala.

Kako sploh deluje njegovo srce, kakšne so značilnosti skupne kmetijske politike Evropske unije? Zelo preproste: enoten trg, visoki zaščitni ukrepi in državna pomoč članicam. To pomeni, da Bruselj, ne vsaka država članica posebej, določa kmetijsko politiko, odloča o pogojih uvoza in izvoza ter pomaga kmetom do boljših rezultatov. Bruselj ima popolno suverenost nad evropskim kmetijstvom. Takšna, zaščitniška in visoko subvencionirana politika je v nekaj desetletjih katapultirala Evropsko unijo med največje svetovne izvoznice hrane. Kmetijsko politiko določajo različne uredbe in dve izmed najpomembnejših tržnih ureditev sta sistema kvot in neposrednih plačil. Kvote omejujejo obseg proizvodnje, so oblika prepovedi, ki kmetom predpisujejo največjo količino določenega produkta. Če se na kmetiji pridela več, je davek na presežek tako velik, da se takšna proizvodnja pač ne splača. Zato kmetje nimajo interesa, da bi predelovali več, kot je potrebno. Kvote so bile uvedene zaradi prevelike ponudbe in ohranjanja dovolj visoke cenovne ravni kmetijskih izdelkov. Zgodba o neposrednih plačilih pa je ravno nasprotna. Če so kvote omejevalni ukrep in kot takšne na prvi pogled negativne, pa so neposredna plačila pozitivna. Kadar je raven cen kmetijskih izdelkov ali živil prenizka in kmetom ne omogoča pričakovane dohodkovne ravni, Bruselj izplača denarno nadomestilo za izgubo. Kadar je kilogram jabolk v Parizu podcenjen, kmet pod določenimi pogoji dobi nekaj izgubljenega denarja. Kvote, neposredna plačila in seveda tudi nekatere druge tržne ureditve ohranjajo visoko dohodkovno raven in omogočajo ugodno življenje nekaterim kmetijskim proizvajalcem. To je osnovni namen skupne kmetijske politike. Takšna zaščitniška in subvencionirana kmetijska praksa pa ne prinaša samo debelih denarnic. Zaradi podivjane proizvodnje so se začele pojavljati ekološke težave, presežki, ki so jih evropski uradniki uničevali, še posebno zabavna je epizoda o vinu, iz katerega so predelovali alkohol, oblikovala se je nepregledna in ohola birokracija, povečala pa se je tudi socialna neenakost med kmeti. Na poljih je namesto človeka zavladal trg.

Računalniški kartica, ki sliši na ime Slovenija, je na prvi pogled podobna evropskemu računalniku. Položaj slovenskega kmeta se na daleč od evropskega ne razlikuje veliko. Tudi pri nas kmetje pomenijo okoli šest odstotkov aktivne delovne sile, njihov delež v bruto domačem proizvodu pa je malo manj kot štiri odstotke. Tukaj pa se večina podobnosti neha. Slovenija ima bistveno težje naravne danosti v primerjavi z državami zahodne, pa tudi vzhodne Evrope. Za Slovenijo je značilna velika pogozdenost, majhne kmetije, neugoden relief, po nekaterih navedbah pa so naravne razmere tako slabe, da se na približno 75 odstotkih vseh površin kmetovanje po čisto ekonomski logiki sploh splača. Vseeno pa se slovenskemu kmetijstvu vsaj v zadnjih letih razen naravnih nesreč ne dogaja veliko hudega, uspešna politika prilagajanja razmer na skupno evropsko politiko in potrpežljiva rast kmetijskega proračuna sta kmetom omogočila razmeroma ugodne razmere. Takšna kmetijska politika je bila seveda čisto zavestna odločitev. "Za našo kmetijsko politiko smo bili že večkrat pohvaljeni. Že vsaj tri leta je v Evropi ocenjena kot najboljša in najbolj modra med vsemi kandidatkami za vstop v unijo," je prepričan Emil Erjavec, član ožje pogajalske skupine. Danes so v Sloveniji cene nekaterih izdelkov višje, podpora države kmetu pa večja kot v tujini. Slovenija se je že pred leti začela pripravljati na vstop v Evropsko unijo, kmetijski strokovnjaki pa ob vstopu niso predvidevali večjih težav. Slovenska računalniška kartica naj bi se torej brez večjih problemov lepo počasi ugnezdila med debela vezja evropskih držav. A prišlo je do kratkega stika, 30. januarja so se polomile nogice slovenskih mikročipov in razširitev evropskega računalnika je postala vprašljiva.

Nesprejemljiv in perverzen predlog

30. januarja je evropska komisija predstavila okvirno strategijo za sklepni del pristopnih pogajanj, njen predlog pa je bistveno drugačen od slovenskih pogajalskih izhodišč, ki so v Bruselj prispela že davnega decembra 1999. Največ razlik je na področju kmetijstva, malo manj na področju regionalne politike in proračuna. Najprej se je oglasil minister Janez Potočnik in povedal, da se prava pogajanja šele začenjajo, isti dan je minister Franci But evropski načrt poimenoval kot nesprejemljiv, kot prva politična stranka pa so se z obsodbo oglasili Demokrati. V nekaj dneh sta jim sledili še Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka. Najbolj neposredni so bili kmetje, sindikat je predlog raztrgal, pri Kmetijsko gospodarski zbornici pa so ga poimenovali kot sramoten. Evropska izhodišča sta na začetku tedna vsak na svoj način obsodila tudi najvplivnejša politika. Milan Kučan je na slavnostni akademiji zadružništva na Slovenskem v Portorožu predlagane dokumente označil kot razočaranje za kandidatke, Janez Drnovšek pa je ob srečanju z danskim premierom poudaril, da so evropski predlogi nezadostni in nesprejemljivi. Teden in dan po objavi evropskih izhodišč je o tem razpravljala tudi vlada. Politična obsodba bruseljskega predloga je bila soglasna. Za Slovenijo je nesprejemljiv.

Kaj najbolj moti slovenske pogajalce? Na prvi pogled predvsem dvoje. Predlagana višina kvot je za marsikatere slovenske izdelke občutno prenizka, nekatere so celo nižje od sedanje višine proizvodnje. "Tega ne moremo sprejeti, tudi za ceno podaljšanja pogajanj ne," je poudaril But. Slovenski pogajalci so po besedah Emila Erjavca predlagali v povprečju kar 60 % višje zahteve. Če bodo predlagane kvote obveljale, se lahko zgodi, da bodo propadle cele kmetije. Naslednji očitek je desetletno prehodno obdobje za neposredna plačila. Po evropskem predlogu naj bi na začetku članice dobivale le 25-odstoten delež tega, kar dobivajo članice unije. Bruselj tako od kandidatk zahteva takojšen prevzem njene obstoječe ureditve, vendar počasno, postopno vključitev v njen finančni okvir. "Zame je to perverzno," je predlog komentiral Emil Erjavec. "Razumemo, če ni dovolj denarja, ga pač ni dovolj. Ampak zakaj mora prehodno obdobje trajati deset let, ne pa tri leta? Ta predlog je očitna posledica pritiska kmetijskih lobijev v Evropi, ki poskušajo širitev odmakniti od notranje reforme kmetijstva. Denarja za kmetijstvo ne bo več, kot ga je, in če bo namenjen več državam, ga bodo tiste, ki ga dobivajo sedaj, takrat dobivale manj." Po šoku je slovenskim politikom uspelo poiskati razumne odgovore na nepričakovani predlog. Po mnenju Janeza Drnovška je glavni problem finančna širitev unije, "ko je bila v Berlinu sprejeta finančna strategija za širitev, je bilo pričakovanih članic največ šest. Sedaj je pogajalska pozicija odmerjena na pričakovano vključitev desetih članic". Poleg denarja je krivo tudi premajhno, celo površno razlikovanje med kmetijskim položajem v različnih državah, ki čakajo na vstop v Evropsko unijo. "Predlog ni upošteval značilnosti slovenskega kmetijstva in politike. Izračuni kažejo, da bi lahko kmetijstvu drugih držav kljub takšnemu predlogu uspelo preživeti, za slovensko kmetijstvo pa to ne velja," pravi Emil Erjavec.

In kaj ostaja slovenskim pogajalcem? Temeljni cilj slovenskih pogajalcev je status neto prejemnice in ne neto plačnice v evropsko blagajno. Slovenija naj bi bila torej vsaj na začetku svoje bruseljske zgodbe večja porabnica kot pa plačnica evropskega proračuna. Po besedah Emila Erjavca pa se to brez diferenciacije v kmetijski politiki ne bo zgodilo. Zato je za Slovenijo nujno, da jo na pogajanjih doseže, da ji uspe povečati kvote in skrajšati prehodno obdobje za neposredna plačila. To pa bo zelo težko. Vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji, veleposlanik Eric van der Linden, sicer ni izključil možnosti spremembe predlaganih izhodišč, a je opozoril, da lahko Slovenije doseže svoje zahteve le z argumentiranimi predlogi. Hkrati je seveda dodal, da denarja ni veliko in da je evropska komisija pripravila dober in uravnotežen predlog. In v nasprotnem primeru, kaj se bo zgodilo, če predlagana pogajalska izhodišča evropske komisije ostanejo nespremenjena? Erjavec je tukaj neposreden. "Če ne bo večjih sprememb, bomo nehali s pogajanji, z rezultati bomo seznanili slovensko javnost in naj potem referendum odloči, ali je to cena vstopa Slovenije v Evropsko unijo ali ne".