Enake dolžnosti - manjše pravice
Kaj je skupna kmetijska politika in kakšna so evropska pogajalska izhodišča
Minister Janez Potočnik na predavanju v Londonu
© Denis Sarkić
V Evropski uniji, v tej ultrarazviti skupnosti zahodnih držav, obstaja zanimiv paradoks. Slaba polovica ali največji del evropskega proračuna, okoli 42 milijard evrov, je namenjena kmetijstvu. Sicer je to visoko razvito in hiperproduktivno, a vseeno je še vedno le kmetijstvo. 42 milijard evrov je namenjenih proizvodnji, ki ni nastala v zadnjih nekaj desetletjih, ki ni posledica kakšnih tehnoloških inovacij ali elektronskih izumov, pač pa je v bistvu enaka že od vekomaj. Takšna usmeritev ima seveda logično razlago. Zgodovina Evropske unije je pravzaprav zgodovina skupne kmetijske politike. Kmetijstvo je dejavnost, kjer je stopnja povezanosti med članicami največja, in je tudi dejavnost, kjer se obračajo velikanske vsote denarja. In to kljub temu, da se z njim ukvarja le kakšnih šest odstotkov aktivnega prebivalstva in da dosega manj kot tri odstotke bruto domačega proizvoda Evropske unije. V Evropi je krava visoka politika. Skupna kmetijska politika je torej nekakšen računalniški procesor Evropske unije. Slovenija se je pred leti odločila, da se bo pridružila superračunalniku iz Bruslja. Seveda pa se ne more kar tako povezati z zapletenimi in včasih tudi zaprašenimi vezji evropske birokracije, najprej se mora spremeniti sama in mora razumeti delovanje evropskega Hala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
