Vladno sprenevedanje

V razvitih evropskih državah je že ustaljena praksa, da se delovnopravna zakonodaja oblikuje na podlagi socialnega dogovora oziroma kompromisa med vlado, delodajalci in sindikati, predstavniki delavcev. Vnaprejšnji dogovor pomeni jamstvo, da se bo zakonodaja izvajala tudi v praksi. V Sloveniji je bil prav na podlagi takšnega socialnega dialoga po več letih pripravljen zakon o delovnih razmerjih, ki na novo ureja pravice in dolžnosti delavcev in njihovih delodajalcev. Zakon je pred dnevi prestal drugo obravnavo, tretjo naj bi poslanci opravili v prihodnjih mesecih, saj naj bi tako imenovana delavska ustava začela veljati že čez slabo leto. Sindikati so v pogajanjih dosegli dokaj visoko raven spoštovanja socialnih pravic, kar ni samo po sebi umevno, če vemo, da so si delodajalci dolgo prizadevali za skrajno liberalen, ameriški princip, po katerem bi delavce lahko zelo hitro zaposlovali in jih še hitreje odpuščali. Po novem bodo v zakonu zapisane vse tiste delavske pravice, ki so v zadnjih letih postale ustaljeni del kolektivnih pogodb. Na primer dodatki za delovno dobo, nočno delo, delo prek polnega delovnega časa, delo ob nedeljah in praznikih, pravica do povračila stroškov v zvezi z delom, pravica do regresa (spoštovanje te pravice mora delodajalec zagotoviti vsako leto do 1. julija, če ima likvidnostne težave, pa do 1. novembra, saj mu sicer pretijo sankcije), izplačilo odpravnine ob upokojitvi in podobno. Vpis teh pravic v zakon je pomemben zlasti zato, ker bo pri sklepanju novih kolektivnih pogodb veljalo načelo absolutne prostovoljnosti, to pomeni, da delodajalca nihče ne bo mogel prisiliti v sklenitev ali podaljšanje kolektivne pogodbe. Brez kolektivnih pogodb pa je zakon edina varovalka, ki delavcem zagotavlja številne od doslej samoumevnih pravic. Med pomembne dosežke sindikatov gre šteti tudi ohranitev 30-minutnega odmora za malico znotraj rednega delovnega časa, podaljšanje minimalnega dopusta z 18 na 20 dni in varstvo starejših delavcev pred odpustitvijo z delovnega mesta.

Slabosti zakona

Po drugi strani pa je sindikatom mogoče očitati tudi vrsto napak, ki so bile posledica premajhne vztrajnosti. Tak primer najdemo v poglavju o razlogih za redno odpuščanje delavcev. Po novem bo delodajalec delavca lahko odpustil zaradi krivdnih in poslovnih razlogov, pa tudi zaradi nesposobnosti. Res je sicer, da se delodajalec na nesposobnost ne bo smel sklicevati pri starejših delavcih in invalidih, to pa še ne pomeni, da pod pretvezo nesposobnosti ne bo skušal na cesto zmetati mnoge druge delavce. Tedaj bo delavcu preostala le še tožba na sodišču, to pa je slaba tolažba, če vemo, kako počasi meljejo sodni mlini.

Druga pomembna pomanjkljivost zakona je povezana z odpovednimi roki, saj so ti še vedno bistveno prekratki. Tako bo delodajalec delavca, ki je pri njem zaposlen že več kot 25 let, o odpovedi dolžan obvestiti le pet mesecev, preden ga bo odpustil. Težko si je predstavljati, da bi kak kovinar v tako kratkem času našel novo službo. Navsezadnje celo poslanci, ki so bolje izobraženi in imajo zaradi politične kariere več znanstev, v letu po končanem mandatu ne najdejo nove službe, ampak se obešajo na proračunski denar. Tretja pomanjkljivost, na katero sindikati očitno niso mislili, je konkurenčna klavzula. Po novem naj bi bil delavec v zameno za spoštovanje te klavzule, ki bi veljala še dve leti po prenehanju delovnega razmerja, upravičen do denarnega nadomestila. Pri tem pa so sindikati spregledali pomembno dejstvo, da je denarno nadomestilo mogoče iztržiti le, če je tako kot klavzula zapisano v pogodbi o zaposlitvi. Napaka, ki bi se delavcem lahko maščevala, je bila v drugi obravnavi zakona odpravljena šele na podlagi dopolnila poslancev SDS.

Četrta napaka je povezana z zastaralnimi roki terjatev, o katerih se sindikati z delodajalci sploh niso pogajali, čeprav so za delavce bistvenega pomena. Po predlogu vlade bi se rok zastaranja terjatev iz delovnega razmerja skrajšal s sedanjih petih na tri leta. Se pravi, da bi delavec denar, ki bi mu ga iz delovnega razmerja dolgoval delodajalec (na primer neizplačan regres) lahko terjal le za tri leta nazaj. Ker je jasno, da bi delavcem tožbe uspelo vložiti šele po poteku delovnega razmerja, bi bila takšna pravica lahko le papirnata, zato je poslancem SDS brez večjih težav uspelo z dopolnilom, ki ohranja petletni zastaralni rok.

Peta velika pomanjkljivost je povezana s prenosom neizkoriščenega letnega dopusta, saj bodo delavci in delavke, ki jim dopusta v tekočem letu ni uspelo izrabiti zaradi bolniškega ali porodniškega dopusta, ta dopust lahko v celoti izrabili do 30. junija prihodnjega leta le, če bodo v tekočem letu delali vsaj šest mesecev. Tisti, ki bodo v tekočem letu delali manj kot šest mesecev, bodo v prihodnjem letu lahko izkoristili le približno polovico dopusta, in še to le s privolitvijo delodajalca. Poslanci vladnih strank, zlasti LDS, so takšno rešitev ponudili kot kompromisno, kar je zavajajoče, saj se z njo še vedno bistveno posega v že pridobljene pravice delavcev. Sprejeta omejitev pri prenosu dopusta nedvomno diskriminira ženske, na kar so brez uspeha v razpravi opozarjali poslanci opozicijskih SDS in Nove Slovenije. Delavke, ki bodo porodniški dopust ali dopust za varstvo in nego otroka nastopile že v prvih mesecih tekočega leta, bodo samodejno izgubile pravico do polovice letnega dopusta. Povsem enaka diskriminacija bo prizadela delavce, ki dopusta v tekočem letu ne bodo izrabili zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Pri tem je sporno predvsem ravnanje sindikatov, ki so na tej nevralgični točki v pogajanjih preveč popustili zahtevam delodajalcev.

Navsezadnje je zakon pomanjkljiv tudi pri varovanju delavčevega dostojanstva, saj delodajalca zavezuje le k zagotavljanju takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen nezaželenemu ravnanju spolne narave, ne omenja pa drugih možnih vidikov šikaniranja, kot so nadlegovanje zaradi delavčeve rase, barve kože, spola, starosti, invalidnosti, zakonskega stanu, nosečnosti, verskega in političnega prepričanja, nacionalnega in socialnega izvora. Dopolnilo poslanske skupine SDS, ki je obsegalo vse omenjene vidike, v parlamentu ni bilo sprejeto.

Kljub nekaterim očitnim pomanjkljivostim zakona, na katere je v parlamentarni razpravi opozarjala opozicija, pa je dejstvo, da so prav opozicijske stranke pokazale največ spoštovanja do doseženega socialnega dogovora, saj s svojimi dopolnili niso rušile v pogajanjih doseženih kompromisov. To pa je vsekakor več, kot lahko rečemo za poslance pozicije.

Dvoličnost vladne koalicije

Pred drugo obravnavo zakona o delovnih razmerjih je bil med vladnimi strankami sklenjen dogovor, da njihovi poslanci v parlamentu ne bodo rušili že doseženega kompromisa. Očitno je šlo za prazno obljubo, saj so prav poslanci vladajočih LDS in SLS + SKD pri dveh pomembnih vsebinskih točkah glasovali v nasprotju z dogovorom socialnih partnerjev. Izpiska obeh glasovanj dokazujeta, da ni šlo za naključje ali svojeglavost posameznikov. Prej bi lahko rekli, da je vlada skozi poslansko pritiskanje na tipke speljala tisto, česar si ni upala javno braniti v pogajanjih s sindikati. To je še posebej očitno pri členu, ki govori o pobiranju sindikalne članarine.

Vlada je v dogovoru z delodajalci in s sindikati predlagala dopolnilo, po katerem bi bile uprave v podjetjih na zahtevo sindikata dolžne zagotavljati plačevanje sindikalne članarine. To seveda ne pomeni, da bi podjetja članarino odvajala za vse svoje delavce, ampak samo za tiste, ki so člani sindikata. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za novotarijo, ampak je bila po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo takšna rešitev uporabljena že doslej. Ker je verjetno, da bo kolektivna pogodba že letos odpravljena, so si sindikati pravico do utečenega načina pobiranja članarine skušali zagotoviti z zakonom. Navsezadnje takšen način pobiranja članarine poznajo mnoge druge evropske države. Še več. V Italiji plačujejo sindikalno članarino vsi delavci, pri čemer se članom sindikata vsak mesec odteguje odstotek plače, nečlanom pa 0,5 odstotka. Zakaj? Ker bodo pridobitve, ki jih bodo s pogajanji izborili sindikati, uživali vsi delavci in ne le tisti, ki so včlanjeni v sindikat. Sindikalna moč je odvisna od finančnih sredstev, redno pobiranje članarine pa je precej oteženo, če se izvaja na podlagi vsakomesečnih položnic, saj marsikateri delavec na plačilo položnice pozabi ali ga odloži. Sindikalni poskus je bil še toliko legitimnejši, ker so po težkih in dolgotrajnih pogajanjih v takšno rešitev privolili delodajalci, požegnala pa jo je tudi vlada. Da je to naredila s figo v žepu, je postalo jasno šele v parlamentu, ko je zoper takšen avtomatizem pri pobiranju članarine ostro nastopil poslanec LDS Jožef Školč. Po njegovem naj bi se za takšno, na videz praktično rešitvijo skrival namen siliti ljudi v sindikalno članstvo. Pri argumentiranju je izhajal iz svoje, več kot desetletje stare izkušnje. V njegovi prvi službi naj bi mu bil delodajalec s plačilne liste odtegnil tudi sindikalno članarino. Šele po večmesečnem prizadevanju mu je uspelo dokazati, da ni član sindikata in da torej denarni odtegljaj ni zakonit. Školč je pri navajanju svoje zgodbe povsem pozabil na to, da so se v začetku devetdesetih let zgodile velike spremembe v slovenskem sindikalnem gibanju. Že nova slovenska ustava je določila, da je včlanjevanje v sindikate svobodno. Spremenila se je tudi praksa včlanjevanja v sindikate, saj sindikati delavce včlanjujejo le na podlagi prostovoljno podpisanih pristopnih izjav. To pa pomeni, da se sindikalna članarina odvede od plače le tistim, ki so takšno izjavo podpisali. Očitno se teh dejstev niso zavedali niti drugi poslanci LDS in SLS + SKD, saj se jih je kar 17 postavilo na Školčevo stran. Če bi bil v ozadju te odločitve v resnici le strah pred morebitnim neprostovoljnim pobiranjem članarine, bi ga bilo mogoče z lahkoto odpraviti z manjšim redakcijskim popravkom, po katerem bi bilo odtegovanje članarine od osebnega dohodka mogoče le z izrecno delavčevo privolitvijo. Vendar poslanci vladajočih strank takšne salomonske rešitve niso predlagali. Vzroka za to ni mogoče iskati v nevednosti, ampak v načrtnem vladnem zmanjševanju sindikalne moči. O tem, da ji ni do močnih in glasnih sindikatov, navsezadnje priča tudi predlog zakona o javnem zbiranju, ki je tik pred zadnjo parlamentarno obravnavo, z njim pa namerava vlada bistveno omejiti pravico do javnih shodov in demonstracij, katerih organizatorji so pogosto prav sindikati. Eden od členov tega zakona prepoveduje organizacijo javnih shodov v neposredni bližini najpomembnejših državnih institucij. Povedano drugače: delavci svojega nezadovoljstva ne bodo več smeli izražati na očeh politikov, pa čeprav se plače teh politikov napajajo iz denarja vseh davkoplačevalcev. Vlada torej skuša sindikate disciplinirati po dveh poteh: najprej s finančnim izčrpavanjem, nato še s ciničnim omejevanjem svobode govora.

V zgodbi o sindikalni članarini je bolj kot vprašanje o najpravičnejšem načinu pobiranja članarine bistveno vprašanje vladne kredibilnosti. Ta stoji ali pade na izpolnjevanju obljub, ki izhajajo iz dogovora s socialnimi partnerji. Ali kot pravi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič: "Tisto, o čemer se vnaprej dogovorimo, je treba spoštovati, saj je brez tega socialno partnerstvo nesmiselno. Če je razumljivo, da so do vladnih predlogov kritični opozicijski poslanci, pa ni sprejemljivo, da se vladni poslanci pri odločanju o usklajenem zakonu obnašajo tako, kot da so v brezzračnem prostoru."

Kakšno težo imajo vladne obljube, smo opazili tudi pri tistem delu zakona, ki ureja zaposlovanje za določen čas. V Sloveniji je zaposlovanje za določen čas prej pravilo kot izjema, to pa je problematično predvsem z vidika delavčevih pravic. Zaposleni za določen čas so manj zaščiteni kot zaposleni za nedoločen čas, saj teže najamejo posojilo, poleg tega pa so prisiljeni v večjo servilnost do delodajalca, ker se ta lahko kadar koli odloči, da jim pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšal. Gre torej za neke vrste element discipliniranja delavcev. Nič čudnega torej, če se o zaposlenih za določen čas pogosto govori kot o drugorazrednih državljanih. Vladni namen pri sestavljanju zakona je bil prav zmanjševanje zaposlovanja za določen čas, zato naj bi bile tovrstne pogodbe za zdaj omejene na tri leta brez možnosti veriženja, po letu 2007 (oziroma po letu 2010 za manjše delodajalce) pa le še na dve leti. Možne so sicer izjeme, vendar veljajo za vse zaposlene in se torej ne omejujejo na posamične dejavnosti. In prav to ravnovesje je porušila poslanka LDS Majda Širca s svojim dopolnilom, v katerem je predlagala, da bi bila neomejena zaposlitev za določen čas mogoča tudi za vse delavce v kulturno-umetniških ustanovah. Njen predlog je bil izglasovan predvsem s podporo poslancev LDS in SLS + SKD. Dopolnilo Širčeve je sporno zato, ker delodajalcem omogoča, da bodo za določen čas zaposlili ne le umetnike, ampak tudi vse druge delavce v kulturniških ustanovah, na primer vratarje, čistilke, garderoberke in prišepetovalce. Čeprav je to določilo v diametralnem nasprotju s prizadevanji vlade glede zmanjšanja zaposlovanja za določen čas, ga je podprlo več kot 20 vladnih poslancev.