Rasizem in državni organi

Prejšnji mesec se je v prostorih Fakultete za podiplomski humanistični študij javnosti prvič predstavil Odbor za znosno državo. Skupaj z lani ustanovljenim Afriškim centrom bo opozarjal na pojav rasizma v naši družbi. Budno bo spremljal odnos državnih organov do prebivalcev Slovenije, ki nimajo urejenega statusa državljana. Predvsem temnopolti naj bi menda bili, samo zaradi barve kože, žrtve šikaniranja in diskriminacije, ki si jo privoščijo celo uradniki. Posledica nedejavnosti državnih organov je vse več fizičnih obračunov nacionalno zavednih slovenskih mladcev s prišleki.

Irena Šumi z Inštituta za narodnostna vprašanja je zato za glavno nalogo odbora navedla nadzor nad državnimi uslužbenci. "V Sloveniji smo doživeli ekscese, ki jih oblast ni pripravljena označiti za to, kar so, za rasistične izgrede. Namesto delujočega pravnega sistema in delujočega javnega tožilstva imamo moralne instance, ki ponujajo opravičila. Vendar to ni nadomestek za delujoč pravni sistem." Rasizem se torej, po besedah aktivistov, pojavlja v različnih oblikah in na različnih ravneh, usmerjen pa je tudi proti ljudem, ki se na prvi pogled bistveno ne razlikujejo od povprečja. Predvsem naj bi bil razširjen zdravorazumski rasizem oziroma prepričanje, da je ustrezno kakršnokoli ravnanje s človekom, ki se nam zdi drugačen, že zato, ker se nam zdi drugačen. Aktivisti bodo zato dejavneje spremljali takšno dogajanje in skušali dejavno posegati vanj. "Skupna presoja nas pobudnikov je, da je nedemokratično in zunajinstitucionalno vedenje države in njenih uradnikov, usmerjeno proti nekaterim skupinam prebivalcev, splošno nevarno. Sploh zato, ker je državnim organom prepuščena presoja o legalnosti, demokratičnosti in politični korektnosti brez kakršnegakoli otipljivega nadzora." Znosna država pa temelji na pravnem redu in ne na zunajformalnih postopkih.

Birokratski rasizem

Člani Afriškega centra so še podrobneje razložili problematiko diskriminacije, s katero imajo opravka pri nas. Ker morajo nenehno urejati papirje, so ugotovili, da obstajajo nekakšne uradniške pregrade. Te naj bi bile namenjene le temu, da tujci ne bi dobili vseh potrebnih dokumentov. Ibrahimu Nouhoumu, ki v Sloveniji živi že četrt stoletja, še do danes ni uspelo pridobiti slovenskega državljanstva. Predstavil nam je stalne težave, s katerimi se spoprijemajo tujci, ki živijo v teh krajih že precej časa. "Mi nismo preprosto tujci, saj tukaj živimo že dolgo. Gre za populacijo afriških študentov, ki smo po študiju ostali tu in smo v tem času navezali s Slovenijo čustvene in prijateljske vezi, ki jih želimo še naprej ohranjati." Čeprav tu živijo in dejavno prispevajo k "zgodbi o uspehu", brez sistemske podpore ne morejo zaživeti dostojnega življenja v celoti. Nerazumljivo je, da niti po petnajstih ali dvajsetih letih prebivanja tu ne dobijo slovenskega državljanstva. Dogaja se celo, da nekateri po petnajstih letih nenadoma dobijo odločbo, da morajo v petnajstih dneh zapustiti državo. So pa tudi primeri, ko človek po petindvajsetih letih bivanja nima urejenega niti statusa begunca. "Predstavljajte si, kako potem človek preživi, ko ne more delati. To je velika travma in ponižujoče za človeka. Ne razumemo, kako lahko državna administracija včasih tako neživljenjsko obravnava primere." Po tolikem času se v bistvu sploh nimajo kam vrniti, marsikdo pa si je tu ustvaril družino.

Kot pravi Ibrahim, niso politična organizacija in njihovo delovanje ni naperjeno proti državi kot taki, temveč se le ne morejo sprijazniti z mnenjem posameznikov oziroma nestrpnih uradnikov. Hočejo doseči, da bi birokrati obravnavali vse enako, ne glede na barvo kože. Gre preprosto za kulturni spopad oziroma za integracijo različnih kultur, vendar je nerazumljivo, da je rasizem tako zelo pogost tudi pri uradnih državnih predstavnikih. Vsi temnopolti tujci se namreč znajdejo v birokratskem začaranem krogu.

Ena izmed skrajnih oblik državne uradniške diskriminacije so težave, na katere naletijo temnopolti očetje, ko se hočejo vpisati v otrokov rojstni list v RS. To se ni zgodilo le štirim "navadnim" temnopoltim prebivalcem Slovenije, ampak tudi znanemu televizijskemu obrazu Janezu Belini. Inacio Bintchende je prišel k nam pred petnajstimi leti in v tem času se mu je rodil otrok. Ko se je kot roditelj hotel uradno registrirati, so ga pristojni zavrnili. "Na ljubljanski mestni občini so od mene zahtevali, da moram predhodno vprašati svojo državo, ali prizna, da sem jaz oče otroka v tujini." Čeprav je želel dokazati, da država pač nima nič z rojevanjem otrok, mu analitičnega birokratskega uma ni uspelo prepričati. Seveda so ga odslovili tudi na veleposlaništvu, saj so za takšen postopek slišali prvič. Kljub vsemu mu je uspelo uradnike na veleposlaništvu prepričati, da so mu izdali nekakšen kos papirja, kjer so zapisali, da z zadevo nimajo nič, in nazadnje se je le lahko vpisal kot ponosni oče. "To se ni zgodilo le meni. Skozi iste procedure gre večina mojih kolegov, ki imajo tu otroke. Otroku poročenega kolega iz Malija, ki se je rodil tu, pa v rojstni list niso vpisali državljanstva. To je oblika kršenja osnovnih človekovih pravic. Otrok lahko zaradi tega pozneje doživlja travme. To lahko vpliva na normalno življenje."

Odprti lov

Slovenski rasizem se ne ustavi le pri uradniškem šikaniranju. Skoraj vsi temnopolti Ljubljančani so se v preteklosti že seznanili z uličnim nasiljem. S temnopoltimi fizično vedno obračunavajo obritoglavci. Ti se pri nas in po svetu jasno deklarirajo kot nacionalisti, privrženci domačega in sovražniki tujega. Znano je njihovo stališče o "umazanih črnuhih". Njihove vrednote temeljijo na večvrednosti ene rase in manjvrednosti druge, marsikje pa so tudi hierarhično organizirani kot vojska ali policija. Seveda so privrženci orožja in nasilja. Morebiti se ravno zaradi te skupne točke tako dobro razumejo s policisti. Varuhi reda in miru so doslej v rasističnih izgredih, ko so skini napadli temnopolte, navadno videli le gostilniške izgrede in kršitve miru.

Michele Obenga iz Afriškega centra je bil eden prvih, ki so se jih fizično lotili obritoglavci v osamosvojeni Sloveniji leta 1991, kasneje pa so se napadi začeli vrstiti. A še do danes njegova zadeva ni dobila epiloga na sodišču. Vendar se je postopek vsaj znašel v obravnavi, tudi zaradi protesta francoskega veleposlaništva, drugi pa bodo morali še malce počakati. "Noben primer še ni doživel epiloga na sodišču. Tudi moj ne, čeprav se je tam znašel prvi. Sam si zadnjič videl, kako nas je sodnica nagnala," me je spomnil na neprijazno sodnico, ki ji ni bilo po godu, da se je želela obravnave udeležiti civilna družba.

Scenarij v podobnih primerih "bližnjih srečanj tretje vrste" je vedno enak. Obritoglavci napadejo temnopolte in se jih fizično lotijo, ko pa na prizorišče pridrvi policijska patrulja, napadalce le legitimira in jih nato izpusti. "Policija ne reagira ustrezno, saj k sodniku za prekrške pošlje kvečjemu nas. Bil je tudi primer, ko eden izmed napadalcev ni bil Slovenec, temveč Italijan brez dokumentov, pa ga vseeno niso odpeljali." Policistom temnopolti očitajo, da so sami prikriti rasisti oziroma da že njihov podzavestni refleks v množici čistih belcev nemudoma prepozna temnopoltega kriminalca. Namesto o dogodku pa jih nemalokrat sprašujejo o tem, koliko časa bodo še študirali, kdaj bodo zapustili državo in podobno neprimerne stvari. Nekateri javnosti znani primeri so se pripetili celo v neposredni bližini objektov, kjer so stalno prisotni policisti ali kjer je pretok ljudi velik, vendar ustreznega ukrepanja ni bilo. Generalnega predstavnika Amnesty International so napadli nedaleč od ministrstva za notranje zadeve. Drugi izgred se je pripetil v neposredni bližini republiškega predsedstva. Tudi ko so enega izmed temnopoltih prebivalcev napadli na avtobusu, se nihče ni hotel izpostavljati. Niti voznik avtobusa ni videl nič. Vse to kaže na splošno ozračje in odnos do ljudi drugačne barve. "Ljudje imajo dovoljenje, da z nami počno, kar si želijo. Ali je res treba, da kdo umre, da se bo začelo premikati? Mi se ne moremo zadovoljiti le s tem, da se pozneje opraviči predsednik! To ni nič. Policija mora ukrepati. Sistem mora delovati. Policija je plačana, da varuje prebivalce svoje države." Sami se nimajo za kriminalce, ampak za konstruktiven del družbe, ki je glasen in kritičen le zato, ker stvari ne delujejo, kot bi morale.

Čeprav bi nadzor nad rasizmom morala izvajati država, se ne zgane kljub opozorilom. Irena Šumi pojasnjuje: "Na neki ravni se birokracija osamosvoji, ima občutek, da brani čisto esenco slovenstva. Ne ve pa se, od kod birokracija misli, da ima tak mandat. Gre za način, kako si nekateri lastijo pravico odločati o človeški čistosti in se imajo za stražarje čistega slovenstva."

Ker je večina temnopoltih doživela osebna poniževanja v različnih postopkih, ki so jih izvajali državni uslužbenci, so se obrnili na številna pristojna ministrstva in urade. V pismih so pozvali, naj se jim po toliko letih bivanja in ustvarjanja tu le omogoči normalna vključitev v družbo. To pomeni predvsem rešitev težav, kot so nerešljivi zapleti z dovoljenji za stalno bivanje, netransparentnost in zavlačevanje upravnih postopkov, nedostopnost socialnega in invalidskega zavarovanja, nezainteresiranost policije in javnega tožilstva ob rasističnih napadih in nepopolna dokumentacija ob rojstvu otroka. Možnosti za njihovo ustvarjalno delo so minimalne. Čeprav so iz večine uradov prejeli odgovore, jih je presenetilo, da se županja prestolnice Viktorija Potočnik, ki se razglaša za "borko za pravice", ni odzvala ter se jasno in glasno opredelila proti rasizmu. Predstavnike temnopolte skupnosti je na pogovor sicer povabil takratni generalni direktor policije Andrej Podvršič in jim zagotovil, da bo policija pozorna na pojave posameznikove ogroženosti na podlagi rasne pripadnosti, vendar se v praksi stvari le niso bistveno spremenile.

Pred mesecem je državni sekretar na MNZ Bojan Bugarič v intervjuju priznal, da marsikdo na ministrstvu, zaradi nacionalističnih oziroma rasističnih pogledov, deli ljudi na prave in neprave. Kakšno je trenutno stanje na terenu, pa je razložil popularni obraz iz dvorane Tivoli Tunji Awojobi, ki se ob večernih urah ne upa spustiti v avanture po ljubljanskih ulicah. Motijo ga predvsem nestrpneži, ki ga žalijo z opico in mu grozijo z brcami, ter policisti, ki ne morejo verjeti, da temnopolt človek lahko vozi dober avto, pa vseeno ni član kriminalne združbe. Prva žrtev rasističnega napada Michele ugotavlja: "V zadnjem času se veliko govori o policijskem nasilju. Menimo, da je dovolj elementov, da se ukrepa, saj nikoli ni dima brez ognja."