Ali H. Žerdin

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Politika

Kdo je prebutal novinarja Petka?

Leto dni po napadu na novinarja Večera Mira Petka je prišel čas, da hipoteze in teorije postavimo na glavo ter s prstom pokažemo na državo

Miro Petek priča pred parlamentarno komisijo

Miro Petek priča pred parlamentarno komisijo
© Denis Sarkić

Qui bono? Komu je koristilo? Kakšen je bil motiv? Komu se je splačalo, da je vodil roke in noge tiste dvojice, ki je prebutala novinarja Petka? Pretepaški tandem ni bil sam. Imel je krmarja. Kdo je bil krmar brutalnega dvojca? Z vprašanjem "Komu se je splačalo?" se začenjajo vse resne preiskave. Komu je koristilo, da je koroški dopisnik mariborskega Večera sredi noči obležal v snegu s hudimi poškodbami glave? Kdo je menil, da bo nekaj pridobil, če novinarju premakne obrazne kosti? Nekdo je moral biti prepričan, da bo imel korist, če Miro Petek ne bo več pisal.

Kdo torej? Nekdo od tistih, o katerih je pisal. O kom je pisal? Računalniška znanost je v zadnjih letih tako napredovala, da se ni več treba mučiti s prelistavanjem starih časopisov. Vse je spravljeno v digitaliziranih arhivih. V iskalnik arhiva gvin.com vtipkate ime avtorja, Mira Petka, po ekranu se začnejo kotaliti čudaške zgodbe, ki se dogajajo med Pohorjem in Peco, ob bregovih Meže in Mislinje, med hidroelektrarnama Dravograd in Ožbalt. No, v resnici niti niso tako čudaške. So tipične zgodbe prvega faze kapitalizma. Pozor: ker je po letu dni prišel čas, ko moramo teorije in hipoteze postaviti na glavo, je v Petkovih štorijah najbolj pomemben njihov skupni imenovalec.

Država v glavni vlogi

Prva štorija: Dušan Kudrnovsky - na začetku devetdesetih let je bil župan občine Dravograd - je sredi devetdesetih let v Dravogradu kot podjetnik kupil stavbo, v kateri je nekoč domoval hotel Merx. Ob koncu devetdesetih let pa je sklenil hotel prodati. Vendar podjetje, ki bi kupilo nekdanji hotel, finančno ni bilo dovolj solidno, da bi lahko denar vrglo na mizo. Prodajalec Kudrnovsky in kupec sta šla do banke ter poizvedovala, ali bi lahko kupec pri Novi Kreditni banki Maribor najel kredit. Tedanji direktor koroške podružnice NKBM Andrej Skutnik je v mariborsko centralno poslal pismo, v katerem je povedal, da ima prodajalec Kudrnovsky kot "vodja SLS za Koroško (...) določen vpliv v republiških organih. Škoda, ki nam jo lahko povzroči v primeru negativne rešitve kreditnega zahtevka, je lahko abstraktna, pa tudi materialna, saj bi z javnim izražanjem svojega mnenja lahko odvračal nekatere pomembne gospodarske subjekte od poslovanja z našo banko (npr. tudi Slovenske železarne). V primeru pozitivne rešitve pa bi lahko njegovo mnenje doprineslo k začetku sodelovanja z nekaterimi večjimi podjetji in pa tudi samostojnimi podjetniki v koroški regiji (npr. Hotel Merx Dravograd, Oskrba Dravograd itd.)." Zato bi bilo primerno, če bi centrala odobrila kredit kupcu. Predlog je kakopak čudaški, saj politični vpliv prodajalca nič ne bo vplival na sposobnost kupca in kreditojemalca, da ta kredit odplača. Kljub temu, da je bila ekonomska boniteta kreditojemalca slaba, je bila politična boniteta prodajalca dovolj visoka, da je centralna NKBM kupcu odobrila kredit v višini dobrih 75 milijonov SIT.

Druga štorija: Darinka Mravljak je danes podpredsednica Slovenske ljudske stranke, leta 1994 pa je kandidirala za županjo Radelj ob Dravi. Decembra 1994, nekaj mesecev po lokalnih volitvah - tedaj je bila podžupanja - je na dražbi kupila zemljišče podjetja Hmezad-Kmetijstvo. Za zemljišče je odštela 4,2 milijona SIT. Leta 1998, ko je bila že poslanka, je Darinka Mravljak isto zemljišče prodala državi, ker je država sklenila okoli Radelj speljati obvoznico. Za zemljišče je iztržila dobrih 30 milijonov SIT. Posel je bil zabeljen še s par drugimi drobnarijami, razmerje med vložkom in izplenom pa je bil 1:6.

Tretja štorija: podjetnik Janko Zakeršnik, lastnik zelo uspešnega špedicijskega podjetja Eurocity, je ob koncu leta 1997 in na začetku leta 1998 nekajkrat zapored na bančni račun položil okrog 20.000 DEM, skupni znesek decembrskih in januarskih pologov pa je znašal okrog 200 tisoč mark. Direktor koroške podružnice Andrej Skutnik pa je sredi julija 1997 v treh zaporednih pologih na devizno hranilno knjižico položil vsoto 50.000 DEM. Predpisi, ki govorijo o preprečevanju pranja denarja, govorijo, da morajo banke uradu za preprečevanje pranja denarja sporočati podatke o posamičnih ali med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki presegajo 3,6 milijona SIT. Vendar koroška podružnica NKBM podatkov o Skutnikovih in Zakeršnikovih pologih ni sporočala pooblaščenemu uslužbencu bančne centrale v Mariboru, ki bi moral o visokih gotovinskih pologih obveščati urad za preprečevanje pranja denarja.

Četrta štorija: podjetje Armature Muta je bilo v lasti Slovenskih železarn, te pa so v državni lasti. Znano je bilo, da bodo Armature prodane. Armature so se hkrati potegovale za nakup Croning livarne, dela stečajne mase podjetja Jeklolivarna. Armature so na licitaciji Croning livarno kupile za 3,6 milijona mark. Kmalu zatem je nemško podjetje Krombach od Slovenskih železarn kupilo Armature Muta. Krombach je za Armature, oplemenitene z vrednostjo Croning livarne, plačal vsega 4 milijone mark. Glede na to, da so Armature za Croning livarno odštele 3,6 milijona mark, so Nemci celotno firmo dobili za res nenavadno ugodno ceno.

S povzemanjem Petkovih zgodb bi lahko nadaljevali. Zastavili bi si lahko vprašanje, ali je bil morda podjetnik J.Z. tisti, ki je močnim fantom naročil, naj zdelajo novinarja Petka. Morda bi se lahko vprašali, ali je naročnik finančnik A.S. Tudi ob kratici D.M. bi lahko postavili kakšno vprašanje. Ob kakšnem železarskem imenu bi lahko postavili tri klicaje. In še marsikakšna kratica bi lahko prišla na vrsto.

A kot rečeno: ker je od napada na novinarja Petka minilo leto dni, organi pregona pa nimajo odgovora, kdo je prebutal novinarja Petka, moramo celo reč postaviti na glavo. Namesto da se sprašujemo, kdo ob tistih, ki nastopajo na seznamu možnih osumljencev, je bolj in kdo manj verjetni storilec, moramo v zgodbah novinarja Petka poiskati skupni imenovalec. Skupni imenovalec pa ni le geografski in časovni, pač pa v zgodbah nastopa isti subjekt. Nova Kreditna banka, ki je v Petkovih člankih odigrala nekaj vidnih epizodnih vlog, je banka v državni lasti. Slovenske železarne, ki so odigrale nekaj epizodnih vlog, so v državni lasti. Država Republika Slovenija je tisti subjekt, ki je skupni imenovalec vseh umazanih zgodb. Banka v državni lasti se je ukvarjala z dilemo, ali naj odobri posojilo podjetju, ki bi od lokalnega funkcionarja SLS kupilo nepremičnino. Banka v državni lasti se ni držala pravil, ki so postavljena z zakonom o preprečevanju pranja denarja in ni poročala o velikih gotovinskih pologih. Slovenske železarne, orjaška krovna firma, ki je s privoljenjem gospodarskega ministrstva za bagatelo prodajala svoje hčerinske firme, so v državni lasti. Država je bila tista, ki je splanirala, da bo obvoznica skozi Radlje speljana natanko po tisti parceli, ki jo je par let pred tem za bagatelno ceno kupila Darinka Mravljak. Država je poslanki Darinki Mravljak za parcelo plačala šestkrat več od vsote, ki jo je Mravljakova, ko še ni bila poslanka, plačala na dražbi.

Miro Petek je kvaril igro. Igro je kvaril zasebnim podjetnikom, igro pa je kvaril tudi in predvsem državi. Igro je kvaril državni banki, državnim železarnam, državnim cestarjem. Qui bono? Komu bi torej koristilo, če Miro Petek ne bi več pisal?

Preden tvegamo z odgovorom na zastavljeno vprašanje, moramo omeniti še na en nenavaden dogodek. Eden od uslužbencev Nove Kreditne banke Maribor je policijo in urad za preprečevanje pranja denarja obveščal o domnevnih nepravilnostih, ki se dogajajo v eni od koroških enot NKBM. Obveščal jih je o podobnih nepravilnostih, o katerih je pisal tudi novinar Petek. In kaj se je zgodilo potem? Januarja 2001 so koroški kriminalisti zoper uslužbenca NKBM, ki je policijo in urad za preprečevanje pranja denarja obveščal o dvomljivih poslih državne banke, podali kazensko ovadbo. Tožilstvu so ga ovadili zaradi suma izdaje poslovne skrivnosti. Nova Kreditna banka Maribor je namreč jeseni 2000 zaradi Petkovega pisanja vložila ovadbo zoper neznanega storilca zaradi izdaje poslovne tajnosti. Policija pa je potem ovadila osebo, ki je to isto policijo nekaj mesecev pred tem obveščala o sumljivih transakcijah. Državljan je torej državno policijo in državni urad za preprečevanje pranja denarja obveščal, da se v državni banki dogajajo nenavadne reči, potem pa je policija državljana, ki ji je posredoval informacije, ovadila zaradi suma izdaje poslovne skrivnosti. Policija je državljana, ki jo je obveščal o sumljivih poslih državne banke, ovadila nekaj tednov pred napadom na novinarja Petka. Policija nasilnežem ne bi mogla poslati bolj jasnega signala.

Ko so neznanci napadli Petka, so sledovi, ki so jih napadalci pustili v snegu, izginili. Cestarsko podjetje, ki je kakopak v državni lasti, je splužilo cesto. Nam, ki smo se policijske taktike in strategije učili iz kriminalk, je jasno, da vedno, ko se v malem kraju zgodi hud zločin, tega preiskujejo "federalci", FBI, policaji, ki niso vpleteni v lokalne štose. Preiskavo napada na Mira Petka so leto dni vodili "lokalci". Parlamentarna preiskovalna komisija leto dno po zločinu predlaga, naj vodenje preiskave prevzamejo "federalci", torej kriminalisti iz Ljubljane.

Je Petka prebutala država?

Hipoteza, da je Petka prebutala država, je presplošna. Država je namreč abstrakten pojem. Abstraktni pojmi ne znajo telefonirati, ne znajo naročati, ne morejo krmariti konkretnih pretepačev. Vendar se zdi leto dni po poskusu umora novinarja Petka vedno verjetna hipoteza, da so naročniki tesno povezani z državo. Uradna policija statistika (Statistični letopis MNZ 2000) govori o tem, da policija uspešno preišče okrog 95 odstotkov vseh poskusov umora. Načeloma torej obstaja zelo majhna statistična verjetnost, da policija poskusa umora ne bo uspešno preiskala. V preiskavi zadeve "Petek" pa smo soočeni prav s statistično malo verjetno možnostjo, ko zadeva po letu dni še ni raziskana.