Moj poklic je lahko vojak

Vprašanje hitrosti profesionalizacije vojske in pozabljena demilitarizacija

Kakšne so visokoleteče sanje načrtovalcev nove slovenske vojske, kakšni naj bi bili slovenski vojaki, da bi se generali in ministri zbudili v postelji, mokri in dišeči od mamljivih sanjskih podob? Sanje gredo nekako takole, vojska naj bi bila "učinkovita, majhna in dobro opremljena, takšna, ki bi omogočala zagotavljanje nacionalne obrambe in se vključevala v kolektivno obrambo v okviru Nata", prilagojena naj bi bila "materialnim, kadrovskim in drugim zmogljivostim Slovenije", vojna sestava slovenskih brigad pa naj bi se s sedanjih 47.000 zmanjšala na 26.000 dobro izurjenih mož. Seveda to še ni vse, sanjska vojska naj bi imela drugačno kadrovsko sestavo, v kateri bi bilo manj slabih častnikov in več dobrih vojakov, povečalo naj bi se število pripadnikov sil za posredovanje in, to je seveda najpomembneje, zagotovili na bi "večjo profesionalizacijo". Navedene besede pa ne opisujejo kakšnega sanjskega privida, ampak nekaj bistveno bolj konkretnega. So del splošnega dolgoročnega programa razvoja in opremljanja slovenske vojske, ki ga je sredi lanskega novembra sprejela vlada, dober teden kasneje pa ga je potrdil državni zbor. Načrtovane spremembe so dobile institucionalno podlago, čeprav, to je vseeno treba zapisati, ne prve. V dobrih desetih letih je slovenski Pentagon pripravil več reform in predlogov vojaških doktrin, a so večinoma končale na smetišču političnih iger. Pa tudi zadnja, verjetno daleč najbolj strokovna in premišljena, je že na samem začetku trčila ob ostre čeri. Ustavilo se je pri hitrosti načrtovane profesionalizacije.

Kako hitro do poklicne vojske

V zakonski proceduri sta zdaj dva predloga. Enega je pripravila vlada na čelu z obrambnim ministrom Antonom Grizoldom, drugega pa opozicijska SDS, okrepljena z NSi in SMS. Končni cilj obeh reform je podoben, pot do njega pa različna. Vlada se zavzema za delno profesionalizacijo vojske, za kombinirani sistem, predlog Janševe stranke pa radikalno odpravlja vojaško obveznost in vzpostavlja poklicno vojsko. Po vladnem predlogu naj bi bilo v mirnodobni sestavi 12.000 mož, od tega 4300 nabornikov in 7700 poklicnih vojakov. Janša nabornikov ne mara, predlaga preskok v profesionalni sistem, podoben tistemu v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji. Radikalen predlog pa ni nov, bivši obrambni minister je že za časa svojega zadnjega ministrovanja le nekaj tednov pred volitvami v medijski prostor poslal podoben predlog o dokončni odpravi nabornega sistema. Profesionalizacija vojske je torej splošen konsenz, glavne razlike pa so v podrobnostih. Kakšni so argumenti ene in druge strani?

Če Antonu Grizoldu kdo omeni hiter prehod v poklicno vojsko, začne škripati z zobmi. Po njegovem si država tako radikalne spremembe preprosto ne sme privoščiti. Bila bi slaba, morda celo usodna. Ker Slovenija nima dolge vojaške tradicije, kot so jo imele države, ki so se odločile za profesionalni sistem, tudi nima organizacijskih, kadrovskih in finančnih možnosti za takšen prehod. Šele takrat, ko bo zgrajeno jedro poklicne vojske, naj bi bilo možno okoli njega oblikovati pravo vojaško silo. Na ministrstvu tako zagotavljajo, da slovenska vojska "trenutno oziroma v kratkem času ni sposobna preiti na popolnoma poklicno popolnjevanje, ker za to še nima izpolnjenih nekaterih nujnih pogojev, kot so zadostni in ustrezni kadri, proračunske možnosti, infrastruktura, sistem novačenja, selekcije kadrov in podobno". Izsledki dveh znanstvenih raziskav, ki ju je na temo profesionalizacije vojske naročilo ministrstvo za obrambo, te ugotovitve potrjujejo. Zanimivo je, da so podobne tudi informacije s terena. Ko je vojska lani želela popolniti 10. motorizirani bataljon s poklicnimi vojaki, je razpis skorajda propadel. Na 270 prostih mest se je sicer javilo skoraj 1500 ljudi, a večinoma niso bili primerni. Veliko kandidatov ni imelo ustrezne izobrazbe, veliko jih je bilo slabega zdravja in veliko jih je bilo varnostno vprašljivih. Za poklicnega vojaka je kandidirala množica ljudi s polnimi policijskimi kartotekami. Pravzaprav pa profesionalizacija vojske v strukturnem smislu že poteka, saj je predvideno, da naj bi se na leto zaposlilo približno 300 vojakov.

Vlada je torej za počasen prehod, Janšev pogled pa je drugačen. Njegov predlog zakona popolnoma odpravlja splošno vojaško obveznost v miru. Če bi bil sprejet, bi to pomenilo konec naborništva, pa tudi konec obveznih vojaških vaj. Vojska naj bi bila sestavljena samo iz poklicnih vojakov in peščice tistih, ki bi se prostovoljno odločili za služenje. Eden izmed razlogov za takšen predlog je ravno neustreznost sedanje oblike naborništva. "Ker je vlada v parlamentarno proceduro vložila predlog sprememb zakona o obrambi in ker še naprej vztraja pri splošni vojaški obveznosti, smo se odločili vložiti naš predlog," je povedal Janez Janša. Glavna očitka sedanjemu nabornemu sistemu sta domovinska brezbrižnost množice nabornikov, ki se vsako leto v večjem loku izogibajo nekoč iniciacijskemu obredu, pa tudi spremenjene varnostne razmere v svetu. "Proti mednarodnemu terorizmu se ni mogoče boriti z velikimi obvezniškimi vojskami, ampak z majhnimi, izurjenimi vojaškimi enotami," meni Janša.

Pomembna razlika med eno in drugo opcijo pa ni zgolj v hitrosti, ampak tudi v finančnih izračunih. Čeprav ministrstvo za obrambo zagotavlja, da je načrtovana popolnitev vojske finančno najustreznejša, so v SDS popolnoma drugačnega mnenja. V svoj predlog zakona so kategorično zapisali, da njihov zakon "ne zahteva dodatnih finančnih sredstev, temveč prerazporeditev sredstev glede na sedanje stanje". Po njihovem je vladni predlog kombiniranega sistema slabši, "saj je kombinirana profesionalna in naborniška vojska bistveno dražja kot le profesionalna". Na ministrstvu za obrambo seveda mislijo drugače. V komentarju finančnega dela Janševega predloga so zapisali, da bi "uvedba sistema popolnoma poklicnega popolnjevanja slovenske vojske zahtevala obrambne izdatke, višje od 2 % BDP, ali pa takšno zmanjšanje vojske, ki bi postavilo pod vprašaj njen namen in z zakonom določene naloge". Sicer naj bi po načrtih delež obrambnega proračuna za leto 2003 znašal 1,54 % slovenskega BDP.

Ker je zgodba o profesionalizaciji vojske pravzaprav zgodba o Natu, pri reformah pomagajo tudi zunanji svetovalci. Eden takšnih je general Jeremy Mackenzie, ki se zavzema za uravnotežen sistem med profesionalci in naborniki. Podobnega mnenja je njegov kolega Edgar Buckley, pomočnik generalnega sekretarja zveze Nato. Ko se je prejšnji teden razgledoval po slovenskih vojašnicah, je pogovor nanesel tudi na profesionalizacijo. Buckley je bil neposreden, dejal je, da je odločitev o profesionalizaciji vojske stvar Slovenije, "vendar mora temeljiti na realizmu in dosegljivosti zastavljenih ciljev".

Pozabljeni pogled

Vprašanje profesionalizacije pa se je znašlo tudi na jedilniku prvega zasedanja strateškega sveta za varnostna vprašanja. Premierovi svetovalci so načrtovano profesionalizacijo sicer podprli, mnenja o tempu in načinu pa so bila različna. Druge možnosti ni bilo. Slovenija je v iskanju pravega načina vojaške reforme očitno popolnoma spregledala tretjo možnost, možnost demilitarizacije. Marko Hren, nekoč eden izmed vodilnih članov slovenskega mirovniškega gibanja, na demilitarizacijo še ni pozabil. "Vsekakor je slovenski naborni sistem neustrezen, vprašanje demilitarizacije pa je zelo aktualno ravno v smislu potenciala Slovenije v globalnih procesih, usmerjenih v mirovno politiko." Marko Hren predlaga, da se slovensko ministrstvo za obrambo preoblikuje v ministrstvo za mirovno politiko in varnost. Slovenija naj bi mednarodnim vojaškim enotam zagotovila ustrezen sistem rekrutacije svojih državljank in državljanov, sama pa naj bi v mirovnih procesih prispevala izobraževalne in raziskovalne strukture, usmerjene k sodelovanju, reševanju konfliktov in demilitarizaciji. "Konkretneje, v jugovzhodni Evropi ni logističnega centra za zgodnjo zaznavo in reševanje konfliktov, niti centra za razvoj politik demilitarizacije, niti mirovne univerze ali kakšne druge diplomatske šole. Takšne, ki bi se osredotočala na pogajanja, na nenasilno reševanje konfliktov in na aktivne programe sodelovanja v smeri popuščanja napetosti." Morda idealistične ali preživete misli Marka Hrena pa niso tako zelo osamljene. Nekdanji kostariški predsednik Oscar Arias Sanchez, ki se je septembra 1997 srečal z Milanom Kučanom, je v enem izmed člankov o demilitarizaciji omenil tudi Slovenijo in svojega predsedniškega prijatelja. "Kučan mi je razložil svoje skrbi glede nacionalne varnosti. Evropska unija državo potiska v Nato, in če je država proti, ostane le možnost, da zaradi morebitnega zunanjega sovražnika oboroži svojo vojsko. Povedal sem mu, da ima njegova država več kot samo ti dve možnosti. Tretja bi bila, da razglasi mir s sosednjimi državami, Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko." Kostarika je ena izmed peščice držav, ki nimajo lastne vojske. V Kostariki poznajo samo policijske enote.