Jure Aleksič

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Politika

Posredni nagobčnik

Tudi če bo raji v prihodnosti še vedno dovoljeno prirejanje množičnih protestov, bodo njene parole ustrezne naslovnike dosegle še v manjšem obsegu kot prej

Vlada ne želi več gledati demonstrantov. Predlagamo, da so lahko demonstracije zgolj virtualne, recimo e-demonstracije.

Vlada ne želi več gledati demonstrantov. Predlagamo, da so lahko demonstracije zgolj virtualne, recimo e-demonstracije.
© Denis Sarkić

Predstavniki pozorne javnosti so nedavno prebrali fascinantno novico, da je začel državni zbor na pobudo slovenske vlade zelo intenzivno razmišljati o tem, kako bo v bližnji prihodnosti omejil eno tako osnovnih in za demokratične države najbolj samo po sebi umevnih pravic, kot je pravica do zbiranja in glasnega izražanja nezadovoljstva. Temu uvodnemu šoku sledeči niz pomirjujočih člankov v najvplivnejših slovenskih dnevnikih, kjer so predstavniki establishmenta jeli zatrjevati, kako sploh ne gre za takega bavbava, kot nekateri drgetajo, so se sicer trudili zaskrbljeno vzdignjene obrvi vrniti na prejšnji nivo, vendar lahko vsakogar, ki prebere konkretno dikcijo predloga zakona o javnih zbiranjih, vseeno skrbi.

Poleg nekaterih drugih nejasnosti in zamegljenosti vzbujata največ tesnobe v sklopu zakona, ki čaka svojo tretjo, dokončno parlamentarno potrditev, njegov šesti člen in obrazložitev. Kadar gre za javne proteste pred tako imenovanimi objekti, ki se varujejo po posebnih predpisih (sem štejejo parlament, vlada, notranje/zunanje ministrstvo in še vrsta drugih prizorišč), zakon prepoveduje zbiranje v sklopu tako imenovanega funkcionalnega zemljišča okrog zgradb, pod tem pojmom pa se razumejo zemljišče, na katerem stoji tak objekt, zelenice in prometne površine, ki se dotikajo objekta oziroma potekajo ob njem, in sicer do zunanjega roba teh površin, vendar ne več kot 100 m od teh površin. V resnici to pomeni, da bodo recimo predstavniki naslednje izmed industrijskih panog, ki bodo želeli predsedniku vlade pred njegovo službeno rezidenco kolektivno sporočiti svoje globinsko nezadovoljstvo z njegovo notranjo politiko, svoje žaljivke in zahteve prisiljeni tuliti maltene iz tivolskega parka.

Prva asociacija, ki jo posameznik dobi ob tej ugotovitvi, bi bila nemara ta, da gre za skrb zbujajočo zaostritev že tako skrb zbujajočega vladnega odnosa do demokratičnih standardov na področju javnih revoltov, ki ga je v kombinaciji vseh tistih omejitev gibanja ter vodnih topov več kot očitno izkazala med lanskim obiskom Pusha in Butina. Zakon je med drugo obravnavo v našem parlamentarnem hramu nekaj očitkov sicer požel, vendar iz povsem drugačnih izhodišč. Poleg tega, da je stranka mladih iz svojega običajnega občutka dolžnosti, da mora tudi ona vendarle kaj prispevati k razpravi, opozorila na možne nemile posledice za javne mladinske veselice, so bili najglasnejši predstavniki SDS in Nove Slovenije: skrbelo jih je, da pušča novi zakon pri izdajanju dovoljenja za posamezen shod javnim organom bistveno preveč svobode odločanja, to pa je glede na to, da se lahko zborovanje prepove na podlagi tako ohlapnih kategorij, kot sta ogroženost reda in javnega prometa, nedvomno več kot tehten pomislek, vendar je vseeno zastrašujoče, da ni nesprejemljivega rinjenja protestnikov na razdaljo, kjer lahko svoja sporočila primarno naslavljajo na okoliške vrabce, napadel prav nihče.

Maks Lavrinc, predsednik parlamentarnega odbora za notranjo politiko, kjer je zakon pred obravnavo v državnem zboru dobil prvi žegen, pravi, da gre pri novi ureditvi predvsem za dve vprašanji, in sicer za vprašanji varčnosti in varnosti. "Spomnim se tistih zadnjih študentskih demonstracij pred parlamentom, na katere so protestnike vabili z muziko, pa je šlo v končni fazi za precej nepomembno zadevo, v smislu da ni dala nobenega konkretnejšega rezultata, saj se je tista problematika že itak urejala." Takrat so mladinci fasado tako obmetali z jajci, da je bila materialna škoda precejšna. "Pa je to še najmanj. Huje je, če želi te gneče kdo izrabiti za bistveno nevarnejše namene. Ob splošnem porastu terorizma bo treba neke stvari verjetno tudi pri nas nekoliko trše prijeti." Edina alternativa varnostnemu perimetru sto metrov bi bila po njegovem osebna preiskava prav vsakega izmed udeležencev shoda, to pa se verjetno ne bi izkazalo za izvedljivo ali pa vsaj sprejemljivo možnost. "Saj če bi imel kdo s sabo bazuko, bi ga verjetno onesposobili kar drugi demonstrantje, če prinese ročno bombo, je pa že povsem druga zadeva."

Bojan Bugarič, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, je prepričan, da je zakon kot celota celo liberalnejši od predhodnika iz leta 1973, ker spreminja sistem same prijave zbiranj (za določen spekter teh prijava po novem sploh ne bo več potrebna), hkrati pa naj bi bilo veliko več pooblastil prenesenih na organizatorja. V zvezi s prej navedenimi pomisleki državni sekretar sicer pravi, da je vedno odprt za nove predloge, da pa je praktično nemogoče spisati zakon, ki bi ustregel prav vsem interesom: "Nobena pravica ni absolutna, saj je vedno v potencialnem konfliktu s kakšno drugo. Naša naloga je, da skušamo najti ustrezno ravnovesje."

Izjemno pomembno se mu zdi, da je uspelo predlagateljem ne popustiti pritiskom opozicije, ki se je v državnem zboru med drugim zavzemala tudi za to, da bi bilo za odobritev dovoljenja prireditelju treba pridobiti soglasje lokalne skupnosti, v praksi bi bila s tem torej mišljena županova privolitev. Kljub obtožbam, da gre za še en eklatanten primer odvzemanja teže lokalni pobudi, je predlog zakona žolčne proteste prevedril brez izsiljenih sprememb oziroma je bil dosežen kompromis, da mora biti občina o dogodku sicer vnaprej obveščena, a pravice veta vseeno nima. Bugarič pravi, da bi bil zakon - če bi se težnjam desnice med razpravo popustilo - lahko celo protiustaven, saj bi bila s tem odobritev temeljnih ustavnih pravic prepuščena političnim okusom posameznih županov, ki niso vedno največji progresivci pod soncem. V tem prepričanju so ga med parlamentarno debato podprli poslanci LDS, najodločnejša med njimi sta bila Roman Jakič in Maks Lavrinc. Državni sekretar dodaja, da bo treba nekatere potencialno sporne reči v besedilu zakona pred tretjo obravnavo nedvomno dodelati in precizirati in da so nekatere stvari še odprte, da pa vlada in ministrstvo prek tega zakona nikakor nista sklenila načrtno pristriči peruti vsem bodočim protestnikom. "Tudi osebno se mi zdijo politične pravice veliko preveč pomembne, da bi jih prepuščal v preveliko diskrecijo države."

Če se v zvezi z novim zakonom torej uradna politika ne zdi preveč zaskrbljena, tega vsekakor ne bi mogli reči za organizacije, ki so v odnosu do nje praviloma postavljene v vsaj delno antagonističen odnos. Predsednik Svobodnih sindikatov Dušan Semolič pravi, da se mu zdijo nove uredbe več kot neprimerne, posebej pa sindikati nasprotujejo določbam, ki govorijo o zbiranju pred poslopjem parlamenta, saj je obnašanje znotraj njega tisto, ki tako v dobrem kot v slabem najbolj neposredno zadeva delavski vsakdanjik. V zadnjih desetih letih je bila pred hramom slovenske demokracije organizacija večkrat prisiljena prirediti množična izražanja proletarskega nezadovoljstva in po besedah predsednika ni bilo niti enkrat kakega omembe vrednega izgreda, s policijo se je vedno sodelovalo zgledno, nikoli tudi ni bilo nobene resne škode. "Resnici na ljubo se po novem bistveno omeji ravno ta ustavna pravica do mirnega zbiranja."

Do sedaj so se okrog parlamenta vedno zbirali na pločniku, kdaj pa kdaj so sklenili okrog zgradbe simboličen obroč in pripravili protestni obhod, to pa je po novem zunaj domene dovoljenega. "Res ne vemo, zakaj se zdaj ta elita zapira za zakonskimi pregradami. Za to ni nobenega razloga in smo za take reči tudi izjemno občutljivi." Res je, da je sindikatom še vedno na voljo Šubičeva cesta, vendar to po Semoličevih besedah postopek bistveno podraži in ga ob vseh nujno izpolnjivih pogojih izpostavi stoineni novi oviri in problemu: "Kaj šele, da bi šli še malo dlje nazaj na parkirišče, kjer te v zasedi čakajo še enormni stroški izpraznitve." Sindikati so absolutno za to, da se te reči formalno-pravno uredijo, in se ne zavzemajo za nobeno anarhijo, vendar se zdi tudi njim vse skupaj predvsem vprašanje sprejemljive meje. "Če gledaš, da so demonstracije sestavni del in hkrati tudi krepitev demokracije, je imamo pri nas premalo: izražanje mnenj - pa ne samo pri špricerju - je demokracija v svojem najžlahtnejšem pomenu. Če pa je v desetih letih v parlament priletelo eno jajce in se zdaj na tem gradi cel sistem, moram reči, da naša družba ne nagovarja tistih problemov, ki bi jih morala." Po njegovih besedah to, da se ljudje, ki so prijazni samo pred volitvami in se zavzemajo izključno za dve splošni pravici - plačevati davke in biti tiho -, zapirajo še za dodatne zidove, ne more pripeljati do ničesar dobrega.

Enakih misli je Tomo Juvan, predsednik ŠOU v Ljubljani: "Zgroženi in razočarani smo, da se ni v zvezi s temi spremembami sploh nihče obrnil na nas, saj se nam zdi, da Študentska organizacija nedvomno sodi med subjekte, ki bi jih bilo treba pri takih rečeh vsaj povprašati za mnenje." Tudi on je zaskrbljen nad nižanjem demokratičnih standardov: "Država je skupna stvar vseh državljanov, ne pa da se lahko peščica oblastnikov s takim spreminjanjem pravil loti vsako kritiko zatirati že v kali. To nedvomno je absolutistična poteza, o tem ni prav nobenega dvoma." Dodaja še, da se mu poostritev določb na tem področju nikakor ne zdi potrebna, saj je, če nič drugega, ŠOU, kadar je pripravil demonstracije, vedno pazil in pozival k redu ter na koncu vedno poravnal morebiti povzročeno škodo. "Brez nadaljnjega bomo shode pripravljali še naprej, pri tem pa se bomo seveda maksimalno ozirali na varnost udeležencev in absolutno spoštovanje zakona, do koder bo to še smiselno. Ne moremo obljubiti, da pred parlamentom ne bo več demonstracij, da študentje svojega nezadovoljstva torej ne bodo izražali na enak način kot prej."

Kakorkoli obrnete, je novi zakon o javnih zbiranjih, kakršen je šel skozi drugo obravnavo v državnem zboru, z vsemi svojimi uredbami in obrazložitvami spisan tako, da daje odločno preveč teže dobri volji in trenutnim muham javnih organov. Kar se tiče tistih sto metrov funkcionalnega zemljišča okrog posebej varovanih objektov, se off the record o njihovi ekscesivnosti strinjajo celo nekateri državni uradniki. Vaš reporter se je odpravil preverit, kaj ta številka konkretno pomeni na terenu in je torej storil parkrat po sto metrskih korakov - pravzaprav dvesto polmetrskih, da ne bi pri naključnih mimoidočih preveč očitno zbujal videza gojenca kakega zavoda. Izkazalo se je, da bodo lahko po novem ob protestih pred poslopjem slovenske vlade demonstranti svoje nezadovoljstvo izražali recimo nekje v geografski višini picerije Tramvaj ali pa recimo Drame, če bi hoteli pred notranje ministrstvo, pa bi se lahko zbrali kar v prostorih kluba K4, kar bi jim iz kril nedvomno znalo ukrasti precej vetra. Ob tem je nujno dodati, da je seznam posebej varovanih objektov, kakršnega določa zakon, precej obširen in obsega poleg najočitnejših centrov državne uprave še celo vrsto drugih lokacij, kot so samo za začetek razni sedeži operativnih poveljstev Slovenske vojske, vojaški poligoni in pomožna letališča.

Posebej skrb zbujajoče se zdi, da bo šel potencialno tako brutalen poseg v ustavne pravice mimo brez vsakega zametka splošnega revolta, saj je Jože Q. Publika pri nas očitno tako blaziran in zlobotomiran, da na tako grob stimulus niti ne trzne več. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj si je vlada sploh privoščila tak korak, ki bi se dal - če bi se opoziciji dejansko ljubilo migati s prsti - navsezadnje res učinkovito zlorabiti v povsem demagoške namene. Iz te vladne iniciative bi se dalo s samo ščepcem špekulacije konec koncev sklepati, da v bližnji do srednje oddaljeni prihodnosti pričakuje celo kakšen konkreten val stavk, kar nas ob politiki razprodaje nacionalnega interesa in nakupa škandalozno dragih letal sploh ne bi smelo presenetiti. Težava je samo v tem, da bodo volilci takrat, ko jih bo na ceste končno spravila nuja luknje v lastnem žepu, pri tem verjetno dejansko naleteli na, kot pravi Dušan Semolič, stoineno novo oviro in problem.