Grizi za Slovenijo!

V februarskem jutru je bilo slovo od toplega in zvonkega turbofolkovskega zavetja avta kolega Sarkiča v neznansko muko, a je bila zato končna nagrada toliko bolj neodoljiva: bejbe v uniformah, in to nemalo! Kako zelo lahko že sam obet tovrstnega razgleda razburka hormonalne matrice povprečnega vsega vajenega poročevalca, je pričal način, kako je novinarska kolona podila čez vse tiste kuclje in grape po kočevskih hostah. V zraku je plaval pridih pustolovščine, pridih, ki v realnosti ni ostal brez kritja. Klima: pristna komandosovska; prizorišče: vadbišče Slovenske vojske Preža, okrog trinajst kilometrov jugozahodno od Kočevja; zvezdniška vloga: pripadnice prve ženske oborožene enote v podalpski armadi. Ker pomeni beseda prva samodejno mejnik, so se v vojaški komandi odločili javnosti odškrniti vrata in ji dovoliti, da ukrade pogled na ta fenomen postavnih zamaskiranih dam, ki morajo na svojo pobudo po blatu in drugem gravžu riti enako okretno kot najbolj zidarski od dedcev.

Preden smo se lahko v celoti posvetili fascinantnemu pogledu na četo pripadnic čedalje manj nežnega spola, je stotnik Lipovec - eden izmed oficirjev, ki so ves čas zenovsko bedeli nad nami - opravil en kratek brifing, prek katerega nam je predstavil osnovne koordinate tukajšnjega treninga. Dekliči, ki si maskirne uniforme trgajo po kočevskem trnju, še niso prave vojakinje, temveč imajo trenutno status kandidatk za to včasih plemenito službo. Cilj tega prvega sklopa usposabljanja, ki traja štiri tedne, je tisto primarno prilagajanje na vojaški način življenja, v sklopu česar se posebej poudarja seznanjanje z osnovnimi dolžnostmi, piljenje splošnih vojaških veščin in pridobivanje več kot potrebne fizične kondicije. Kandidatke, ki bodo uspešno končale to fazo, se bodo priključile moškim soborcem, da se bodo skupaj udeležili nadaljnjega urjenja, vendar bo to še vedno veljalo za tisto začetno, najosnovnejše: ti prvi štirje tedni so podlaga kasneje pridobljeni osnovi in naj bi po stotnikovih besedah damam pomagali osvojiti spretnosti, ki si jih gospodje vtisnejo v spomin med služenjem obveznega vojaškega roka. "Za kar potrebujejo deci šest mesecev, potrebujemo me štiri tedne!" je zelo zadovoljno povzela ena izmed novinarskih kolegic, in čeprav smo se deci iz čistega refleksa naprezali nazaj odstreliti kaj nadvse vzvišenega in obvladaškega, nam ni prišlo na misel prav nič.

V strupenem zimskem pišu - za katerega bi, če ne bi bila to v tem primeru nekoliko neprimerna primera, lahko zapisali, da brije - je bilo sicer izrečenih še kar nekaj učenih o stvareh, kot je na primer metodika lezenja in plazenja, a je tisto pravo pašo za oči in ušesa ponudila predvsem obuka mladega materiala, ki mora po službeni pogodbi za domovino, če je treba, tudi izdahniti dušo. Enoto sestavlja šestnajst punc, od katerih jih je zdaj pet na bolniški; ločene v skupinice po tri so se tudi na ta torek trudile izpolniti vse odredbe, ki so jih vanje zabevskali nadrejeni in nadrejene.

Prva skupinica, ki smo jo imeli privilegij nekaj časa spremljati, se je postrojila v napol podrti kamniti bajti, prekriti z napisi Živeo drug Stalin!, Iron Maiden in Ko bom velik, bom malar. "Orožje v roko, vse v rokavice, popravite si čelade, če je treba!" je odločno zalajala njihova poveljnica - luštna in prijazna mala stvarca s škrlatno baretko, ki pa je, kadar je treba, bridka kot žiletka - in že smo šli mimo s porumenelimi piksnami obloženih ognjišč in bambijevih bobkov česat teren. Kar se sliši na papirju bistveno bolj preprosto in prvinsko, kot je v resnici, še posebej, če moraš vsa zasopla paziti na kamne in krtine, se ves čas zavedati položaja sobork, neprestano zadovoljevati na trenutke vsaj na videz tudi nekoliko arbitrarne zahteve poveljnice, izgledati vsaj za silo spektakularno v korist teleobjektivov in hkrati še poslušati gromko barbarsko zabavljanje predstavnikov sedme sile, kako bodo morale, če ne bodo pridne, pumpati. "Kandidatka dva, pa kam imate obrnjeno puško?!" je grmela žiletka v roza baretki: "Boste vame streljali ali kaj?!", za kar je dobila nazaj strumni in obenem plahni: "Ne."

Nasploh je pri vsem skupaj velik poudarek na pravilnem opravljanju postopkov, saj si je treba, kot je kasneje poudaril eden izmed stotnikov, "koleno, da ostane za zmeraj sfukano, sfukati samo enkrat". Čeprav je pri skupnem iskanju idealne koordinacije gibov kateri izmed nadrejenih na trenutke tudi nekoliko grob, punce na splošno pravijo, da mu tega ne zamerijo preveč, saj naj bi šlo navsezadnje predvsem za njihovo dobro. Kar se tiče fizičnega kaznovanja, je vedno posledica nespretnosti in raztresenosti, prav nikoli kakšne insubordinacije, prakticira pa se prek dobrih starih sklec, počepov in podaljšanega držanja puške z rokami, iztegnjenimi v višini prsi. Torej, sem vprašal enega izmed starešin, morajo dame, kadar so poredne, dejansko tudi pumpati? "I, kakopak! Vam bom demonstriral: kandidatka številka tri, kandidatka številka pet, na tla!" Seveda sem se jel ves skrušen opravičevati in kesati, saj mi resnično ni bilo v interesu revicam še poslabšati nečesa, kar se je razvajenemu urbanemu fičfiriču že tako zdelo precej ušivo jutro, a me je nadrejeni hrust jel miriti:

"Nič nič, sploh ne, punce že vejo, zakaj to delajo. Zakaj to delate, punce?"
"Za Slovenijo!"
"Ko smo zadnjič metali bombe, kaj je bilo?"
"Nismo jih mogle vreči dovolj daleč!"
"In ko smo vkopavali mine, kako nam je šlo?"
"Nismo jih mogle zakopati dovolj globoko!"
"No, vidite, vidite, da potrebujete moč!"

Vse to v duhu prizadevne pozitivne naravnanosti in spoštljivega tovarištva. Nasploh je videti, da se je večina deklet v novi vlogi odlično ujela, pa tudi mnogo bolj izkušeni soldati moškega spola so jih sprejeli z veliko topline. Neki osnovni meri tistega potuhnjenega šovinizma se sicer ni mogoče povsem izogniti, a punce poročajo, da gre pri tem tako ali tako veliko prej za produkt čistega avtomatizma navade kot železne srajce kakor za posledico zlobe, nekateri častniki pa poročajo celo o diskriminaciji v povsem drugo smer: "Mater, kar naprej jim vsi plačujejo kave, jaz pa sem vojak že toliko let in mi je ni še nobeden!"

Od njih se dejansko pričakuje, da se bodo odrezale popolnoma enako kot katerikoli pristaniški delavec, in to so se nam trudili dokazati tudi na terenu. "GRIZI! GRIZI!" je morala med drilom različnih načinov premikanja čez hrib poslušati ena izmed kandidatk, ki je imela nesrečo, da smo jo kot ključno v posamezni formaciji vzeli pod drobnogled. "GRIZI! GRIZI!" čeprav je morala že itak več kot prizadevno lizati blato. Ko smo skušali kasneje nekoliko zrelativizirati maksimo o enakem bojnem učinku, ki se nam ni zdela pravična že na podlagi temeljne razlike med moškim in ženskim fizičnim ustrojem, so ostali starešine kamniti: vojak mora imeti svojo opremo ves čas pri sebi, vojak potrebuje spalno vrečo, potrebuje puško, potrebuje masko in še tisoč drugih reči, in če je vojak ženska, ni to še noben razlog, da te opreme pri sebi ne bi imel ali pa da bi jo zanj nosil kdo drug.

Pri kosilu smo dobili priložnost nekoliko sproščenejšega kramljanja z bodočimi bojevnicami, ki si za namene prehranjevanja z obrazov seveda niso imele časa izmiti sajastih maskirnih barv in so bile ob mizah v bližnji restavraciji videti kot upehane, a vseeno razposajene maškare. Njihove zgodbe se med seboj sicer razlikujejo, a so si po svoje tudi zelo podobne: praviloma niso več ravno najstnice (povprečna starost v enoti je šestindvajset let, s tem da jih najstarejša šteje sedemintrideset, a je to pri izvajanju vojaških nalog prav nič ne ovira), vojaška služba zanje pomeni predvsem izziv, pri vsem skupaj pa poudarjajo tim, skupinsko delo, kakršnega v civilnem svetu enega-proti-vsem najdeš čedalje manj. Ko jih povprašaš, v čem bi bilo bistvo tega njihovega izziva, se najprej zamislijo in potem odgovorijo, da je bistvo v tem, da sam sebi dokažeš, da zmoreš.

V projekt vojaškega usposabljanja niso skočile na vrat na nos, temveč z zdravo mero skepse, predvsem so želele poskusiti, kako jim bo vse skupaj všeč. Večina jih je imela prej že zelo trdno zakoličene službe, ena je recimo celih pet let delala v gradbenem podjetju, a v njih niso našle tiste prave izpolnitve. Kaj pa fantje in zakonski družci, odobravajo? "O ja, saj morajo. Saj nimajo izbire, ha ha." Njihove ambicije so dejansko še nekoliko zamegljene in so trenutno osredotočene predvsem na uspešen zaključek tega uvodnega jebanja ježa, kasneje pa bodo videle, kam se bodo specializirale: eno zanima predvsem sanitetna dejavnost in prek nje lajšanje kameradskih bolečin, druga se navdušuje nad mirovnimi misijami in z njimi povezanimi potovanji, tretja ima v mislih spet povsem tretjo stvar. Vse si lahko za zgled vzamejo Melito Belak, inštruktorico in častnico Slovenske vojske, ki je vojakinja že več kot pet let in jo okoreli kolegi označujejo za "enega najboljših vojakov - pazite, vojakov, ne vojakinj! -, kar jih imamo pri nas". Žilava prijazna dama, ki je imela nekoč najlepše dolge rdeče lase v celotnih karantanskih oboroženih silah in se je kasneje odločila za neprimerno bolj aerodinamično pristriženo frizuro, pravi, da ne bi mogla v sklopu nošnje vojaške suknje kot slabe izpostaviti ene same stvari: "Kaj naj vam rečem? Zdaj imam šiht, ki ga z veseljem opravljam, in to je to!"

Čeprav se poveljujočim kaj rado zareče kaj v stilu "No, ženske ... ee, kandidatke bodo zdaj zdaj tu!", daje prva damska enota z vsemi nadrejenimi in podpornim osebjem vtis pristno homogene in hkrati prav nič zabušantske združbe. Ker so prve, se morajo seveda spoprijeti s povsem specifičnimi problemi, saj tudi na njihovih hrbtih potekajo tektonske spremembe znotraj tradicionalno mačističnega sistema: na začetku usposabljanja so se od srca nasmejale, ko so jim bile tako kot vsem drugim gušterjem dodeljene razne moške spodnjice in pene za britje; za spodnjice pravijo, da so super, pena tudi pride prav, na vojaški način življenja pa so se skoraj že povsem prilagodile. Kar se tiče udeležbe v konkretnem boju, se v pretirane napovedi raje ne spuščajo, ko pa jih soočiš z morda celo realnim scenarijem pobijanja (pri čemer te ta ali oni stotnik jadrno popravi, "pobijajo" namreč teroristi in mafijci, vojak "uničuje sovražnikovo živo silo"), tiho odvrnejo, da so tukaj tudi zato, da se izurijo v ta namen. "Ženske v konkretnem boju?" se je retorično vprašal eden izmed njihovih neposredno nadrejenih: "Če povem po pravici: ne vem še. Bomo pa vsekakor poskusili."