Plačni kaos

Vlada se tudi deset dni po tem, ko je v državni zbor v drugo obravnavo poslala s sindikati neusklajen predlog zakona o sistemu plač v javnem sektorju, skriva pred odgovornostjo. Zahtevo Koordinacije sindikatov negospodarskih dejavnosti Slovenije, naj zakon vrne v prvo obravnavo in s tem omogoči nadaljnje usklajevanje o ključnih vsebinskih vprašanjih, je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo z argumentom, da tak poseg ni v vladni pristojnosti oziroma da to lahko naredijo le poslanci. Formalno gledano tak argument sicer drži, vendar pa je po drugi strani tudi res, da večino parlamentarnih stolov zasedajo poslanci vladnih strank. Vlada bi s svojim vplivom na poslance torej lahko dosegla vrnitev zakona v prvo obravnavo, pa tega očitno ni pripravljena storiti. In to kljub dejstvu, da je bilo doslej s sindikati usklajenih le 17 od 53 členov zakona oziroma komaj ena tretjina in da se sploh še ni začela razprava o bistvenem delu zakona, to je o tarifnih prilogah, ki bodo po novem določale nominalne plače za vse plačne razrede zaposlenih v javnem sektorju. Vlada je namenoma prezrla dogovor, ki ga je s koordinacijo sindikatov podpisala v začetku februarja in s katerim se je zavezala, da bo zakon državnemu zboru predložila v drugo obravnavo le skupaj z izjavo socialnih partnerjev o usklajenosti. Ta izjava ni bila podpisana, vlada pa je zakon kljub temu poslala v parlament.

Za razviti svet, ki spoštuje socialno partnerstvo, je njeno ravnanje povsem nepojmljivo. Ker je v igri skoraj 400 milijard tolarjev proračunskih sredstev ali kar petina vseh proračunskih odhodkov, kolikor država na letni ravni nameni za plače javnih uslužbencev, je hitenje pri sprejetju zakona nedopustno. Še bolj nedopustno pa je, da se je vlada za naglico odločila iz dveh napačnih razlogov: zato da bi lažje zameglila vsebino zakona in da bi se izognila izpolnitvi lanske obljube učiteljem, po kateri mora dodatke k učiteljski plači dvigniti, če plačni zakon ne bo sprejet do konca aprila letos.

Vlada, ki si privošči takšno ignoranco sindikatov in hkrati tudi ignoranco več kot 122.000 zaposlenih v javnem sektorju, bi bila v normalni državi prisiljena odstopiti, pri nas pa se ni zamajal niti stolček glavnemu nosilcu zakona - notranjem ministru dr. Radu Bohincu. Slednji za prekinitev socialnega dialoga krivi sindikate. V intervjuju za časnik Delo je namreč izjavil: "Dialog je seveda možen le, če sta zanj oba partnerja. Če bodo sindikati pogovor zavračali, ne morejo v isti sapi očitati vladi, da zavrača socialno partnerstvo." V demagoškem nastopu pozablja, kdo je bil storilec izvirnega greha. Sindikati ne bi odstopili od usklajevanja, če bi se vlada držala dogovora in zakon v parlament poslala šele potem, ko bi bili usklajeni njegovi najbolj bistveni členi. Bohinc sindikate vabi, naj se vrnejo za skupno mizo, češ da bo zakon pred drugo parlamentarno obravnavo še mogoče usklajevati in da bo vlada na podlagi teh dogovorov pripravila ustrezna dopolnila. Toda voditelji sindikatov so upravičeno nezaupljivi. Vlada jih je naplahtala že tolikokrat, da bi pred lastnim članstvom izpadli naivni, če bi verjeli zgolj besednim obljubam.

Enoten plačni sistem je iluzija

Poleg naglice pri sprejetju zakona v oči bodejo tudi nasprotujoče si izjave vladnih predstavnikov o posebnem položaju sodnikov, zaposlenih v Banki Slovenije in zdravnikov. Bistveni cilj, ki si ga je vlada pri pripravi zakona zastavila lansko pomlad, je bila vzpostavitev enotnega plačnega sistema za vse zaposlene v javnem sektorju. Dogodki iz preteklega tedna kažejo, da je enoten plačni sistem le še floskula za javnost. To je še posebej očitno pri zdravnikih in zobozdravnikih. Njihov sindikat Fides je namreč nasprotoval vključitvi v zakon, češ da zdravnikov ni mogoče enačiti z ostalimi zaposlenimi v javnem sektorju, ker so razlike prevelike že zaradi šestletnega študija medicine, pripravništva in specializacije, zahtevnejšega mentorstva, čedalje večje kazenske odgovornosti, pa tudi zaradi dejstva, da gre za edini poklic, v katerem morajo licenco potrjevati vsakih sedem let in so se zato prisiljeni stalno strokovno izpopolnjevati. Fides zahteva, da se jim vse te posebnosti priznajo. In vlada se je pod grožnjo zdravniške stavke vdala. Zato da bi zdravnike ohranila znotraj zakona, je vladna pogajalska skupina Fidesu obljubila dopolnilo, po katerem bi poklici, ki so že zdaj imeli poklicne kolektivne pogodbe, te ohranili še naprej. Dopolnilo ne bi bilo sporno, če bi imeli poklicne pogodbe vsi poklici znotraj javnega sektorja. Ker pa so jih doslej imeli le zdravniki, zobozdravniki in medicinske sestre, ostali pa so imeli sklenjene le kolektivne pogodbe za dejavnost, se ni mogoče izogniti vtisu, da so zdravniki dosegli zakonski obvod. Po zadnjem dogovoru med Fidesom in predstavniki vlade bodo tako sicer vključeni v plačni zakon, hkrati pa jim bo poklicna kolektivna pogodba omogočala ekskluzivni status.

Nič čudnega, da so bili zdravniki za takšen dosežek pripravljeni žrtvovati sindikalno solidarnost. Ostali sindikati negospodarskih dejavnosti so z vlado prekinili usklajevanja, dokler zakona ne vrne v prvo obravnavo, sindikat Fides pa je ravnal nasprotno. V posmeh sindikalni solidarnosti je v pogajanja z vlado vključil tudi vprašanje plačnega zakona. In ne le to. Predsednik Fidesa dr. Konrad Kuštrin je Koordinacijo sindikatov negospodarskih dejavnosti obvestil, da ne more zastopati zdravnikov, češ da svoje interese najbolje zastopajo sami. "Koordinacija sindikatov, ki je neformalna (državljanska oziroma civilna) skupina, nima z naše strani pooblastil, da sklepa kakršne koli zaveze v imenu in za Fides," je zapisal Kuštrin. Koordinaciji sindikatov seveda ni ostalo drugega, kot da se je novo nastalemu položaju prilagodila in Fides uradno izločila iz svojih vrst. Kar je pri tej zgodbi pomembno, ni dejstvo, da se zdravniki o svojem statusu v zakonu želijo pogajati ločeno, saj imajo do tega vso pravico. Pomembno je, da imajo zdravniki podcenjujoč odnos do ostalih sindikatov in zaposlenih, ki jih ti predstavljajo. Kako si drugače razlagati Kuštrinovo oceno, da je Koordinacija le civilna skupina, kar je enako, kot če bi jo označil za ljubiteljsko društvo zbiralcev značk.

Čeprav Bohinc trdi, da ne bi bilo primerno, če bi se vlada pogajala z vsakim sindikatom posebej, praksa že zdaj kaže drugačno sliko. Zdravnikom, ki se pogajajo ločeno od ostalih sindikatov, je vlada z ohranitvijo poklicne kolektivne pogodbe obljubila poseben položaj. Nenavadno je, da se s takšnim obvodom strinja tudi Bohinc, ki je član ZLSD, torej prav tiste stranke, ki že leta javno nasprotuje sklepanju poklicnih kolektivnih pogodb. Zaradi tega nekateri predstavniki negospodarskih sindikatov ironično pripominjajo, da je Bohinc s telesom v ZLSD, z glavo pa je že prestopil v LDS.

Še hujše je, ker se plaz posebnih statusov ne bo ustavil le pri zdravnikih. Predsedniki sodišč so se pretekli teden v pogovoru z Bohincem sicer strinjali z vključitvijo sodnikov v enoten plačni sistem, a hkrati dodali pomenljiv stavek, da jih je treba tako kot funkcionarje v izvršni in zakonodajni oblasti uvrstiti v samostojno poklicno skupino. Sodniki trdijo, da je njihovo delo v predlogu plačnega zakona izrazito podcenjeno, saj so njihove osnovne plače v povprečju za 150.000 oziroma 200.000 tolarjev nižje od primerljivih plač pravnikov, ki so zaposleni v zakonodajni ali izvršni oblasti. Obstoječa nesorazmerja, ki so v škodo sodne veje oblasti, je treba popraviti tako, da se najvišji predstavniki vseh treh vej oblasti na področju plač izenačijo. To mnenje je na državnozborski javni predstavitvi mnenj o zakonu ponovil tudi predsednik vrhovnega sodišča Mitja Deisinger: "Ne moremo mimo dejstva, da v naši državi velja načelo treh vej oblasti, zato se mora sodstvo, ki ne sodi v pojem pravosodja, uvrstiti kot posebna skupina oblasti." Da bi bila mera polna, so se pred dnevi oglasili še zaposleni v Banki Slovenije. Prepričani so, da ne spadajo v javni sektor, ker da niso financirani iz javnih sredstev, ampak iz lastnega budžeta.

Če bo vlada popustila pritiskom posamičnih skupin in bo plače urejala parcialno, o enotnosti zakona za vse zaposlene v javnem sektorju ne bo več mogoče govoriti. Zadeva zelo spominja na stare čase. Leta 1993 je bilo prav z določitvijo drugačne osnove za izračun poslanskih plač, plač sodnikov, tožilcev in državnih funkcionarjev narejena tista temeljna napaka, ki je pripeljala do neobičajnih in nesprejemljivih razlik med plačami primerljivih poklicev v javnem sektorju. Različne osnove so namreč odločilno vplivale na povečevanje števila kolektivnih pogodb in podzakonskih predpisov, posledično pa v povsem nepregleden plačni sistem. Nobenega dvoma ni, da največji del odgovornosti za polom plačne politike v javnem sektorju v zadnjih letih nosijo vlade pod vodstvom dr. Janeza Drnovška, ker zaradi pomanjkanja politične volje, nepripravljenosti na enakopraven dialog s socialnimi partnerji in premajhne strokovne usposobljenosti niso uspele ponuditi razumne alternative. Dogodki iz zadnjih desetih dni kažejo, da tudi sedanja Drnovškova vlada stare prakse parcialnega urejanja plač in s tem povezanega plačnega nesorazmerja ne namerava prekiniti.

Kdo bo ob takšni vladni politiki najbolj nastradal, je seveda tudi jasno. Spet bodo najkrajšo potegnili učitelji, raziskovalci, kulturniki, socialni delavci ... skratka vsi tisti poklici, ki so bili v očeh vlade že doslej manj vredni. Kakšen je bil njihov dosedanji položaj, je mogoče razbrati iz preglednice, ki smo jo priložili članku. V njej so naštete osnovne plače za vse poklicne skupine v javnem sektorju, pri čemer je osnovna bruto plača izračunana kot seštevek količnikov in večine dodatkov, vendar brez delovne dobe in stimulacij za delovno uspešnost, ki v nekaterih primerih dosega tudi do 20 odstotkov osnovne plače. Kaj sporoča preglednica? Osnovna zdravniška plača se začne pri 272.025 tolarjih in doseže tudi 775.488 tolarjev bruto, osnovna plača srednješolskega profesorja z univerzitetno izobrazbo pa se začne šele pri 211.628 tolarjih in doseže največ 378.322 tolarjev. Razlika je očitna. Še hujše je, če med posameznimi poklici primerjamo zlato sredino ali vsaj približno povprečje med najvišjo in najnižjo plačo. Srednja plača učitelja v osnovni ali srednji šoli znaša 294.975 tolarjev, kar je 228.782 tolarjev manj, kot znaša srednja zdravniška plača, 112.830 tolarjev manj, kot znaša srednja plača uradnikov v državni in občinskih upravah, ter celo 13.287 tolarjev manj, kot znaša srednja plača pri šoferjih, čistilkah in podobnih poklicih javnega sektorja.

Do presenetljivih ugotovitev je mogoče priti tudi, če si pogledamo pred javnostjo skrbno varovan vladni dokument, ki na 76 straneh razkriva podatke o osnovni plači vsakega od več kot 122.000 zaposlenih v javnih sektorju. Iz podatkov lahko razberemo, da se še posebej dobro godi zaposlenim v državni upravi. Izpostavimo samo eno podrobnost. Na podlagi 65. člena zakona o delavcih v državnih organih si je kar 80 ljudi, od katerih gre večinoma za srednješolsko izobražene administrativne sodelavce in tajnice, bistveno popravilo svoje plače. Člen, ki se je uporabljal do decembra lani, je namreč določal, da lahko vlada za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost, oziroma za delovna mesta, ki so zahtevna in izpostavljena, ter za delovna mesta, ki jih je nujno treba zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. Z zlorabo tega člena so nekateri državni uslužbenci s srednješolsko izobrazbo, ki še zdaleč niso nenadomestljivi in tudi ne zelo izurjeni, dosegli tudi do 500.000 tolarjev brutoplače, kar je 120.000 tolarjev več, kot je maksimum, ki ga lahko doseže učitelj z univerzitetno izobrazbo.

Ali se je po vsem povedanem še moč čuditi ogorčenosti učiteljev, njihovemu kritičnemu pismu, ki so ga pretekli teden naslovili na predsednika vlade, ter sklicu današnjega protestnega zborovanja sindikalnih zaupnikov SVIZ v Cankarjevemu domu?