Potreben je fizični napad

Saj nemara je naključje. Ali pa tudi ne. Da je ravno sedaj, ko smo tako obsežno spoznavali pojem homofobije, okrožno javno tožilstvo izdalo sklepa o kazenskih ovadbah proti dr. Janezu Ruglju zavoljo izjav v intervjuju za Sodobnost. Saj se še spomnite: homoseksualci in lezbijke so izmeček družbe itd. Izjave so povzročile dolge razprave v pismih bralcev in nazadnje se je Brane Mozetič v imenu Društva ŠKUC odločil za kazensko ovadbo po 1. odstavku 300. člena Kazenskega zakonika RS, ki govori o tem, da se z zaporom do dveh let kaznuje, "kdor izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovražnost, razdor ali nestrpnost ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo". Drugo kazensko ovadbo sta vložila Mitja Balažič in Viki Kern s 36 podpisniki, ki so k 300. členu dodali še ovadbo zaradi kršitve enakopravnosti (141. člen), kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (270. člen) in grdega ravnanja po 146. členu KZ.

Torej: okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je ugotovilo, da bo obe kazenski ovadbi zavrglo, z obrazložitvijo, da so bila Rugljeva stališča, izražena v intervjuju, "za določeno skupino ljudi zanesljivo tudi žaljiva" in bi ga torej lahko tožili zasebno, ker se kažejo indici, da je storil kaznivo dejanje po 169. členu KZ, ki govori o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Da pa izražanje mnenja v intervjuju "ne pomeni zbujanja in razpihovanja sovraštva ali razdora, ker ustava vsakomur zagotavlja pravico do svobodnega izražanja misli, govora in javnega nastopanja". Razlaga za tako odločitev je, da mora biti dejanje razpihovanja sovraštva takšne narave, da spodbudi sovraštvo ali razdor, in da mora storilec dejanje storiti prav z namenom, da povzroči takšne posledice. Prav tako niso mogli najti znakov, ki bi kazali na kazniva dejanja po preostalih členih.

Hm, zoprna zadeva. Torej državljan proti državljanu bi šlo, država v imenu državljanov proti državljanu pa ne. Civilnopravnih postopkov o razžalitvi časti in dobrega imena smo že vajeni. Tega, da bi pravico svobodnega izražanja s kazenskimi sankcijami omejila država, pa ne. Odkar smo demokratični, je svoboda govora res zameštrana klobka pravnih vprašanj in dilem. Prej je bilo vse preprosto: 133. člen, verbalni delikt in basta. Če ni šlo drugače, so obtožene razglasili za norce in jih strpali v psihiatrično bolnišnico. Recimo novinarja Vladimirja Markovića, ki so ga leta 1979 obsodili, ker je objavil intervju s sovražno vsebino. Intervjuvanec je bil dr. Franjo Tuđman. Dokazali so mu, da je inkriminirano dejanje storil v neprištevnem stanju, da je nevaren za okolico, in ga za štiri leta poslali v norišnico. Čeprav so se tudi v starem jugo pravu v bistvu ukvarjali s podobnimi pojmi kot danes. Namreč tudi v starem zakoniku je bil poudarjen namen dejanja. Tudi po tem zakonu se je moral storilec zavedati posledic inkriminiranega dejanja. Prav nič pa se niso ukvarjali s paradoksom, kako je lahko norec storil sovražno dejanje proti državi. Toliko o psihiatrih in verbalnem deliktu v prejšnjih časih.

Sedaj je pa vse drugače. Svoboda govora je med najpomembnejšimi pravicami demokratičnih držav. Kot tako jo imajo zapisane vse pomembnejše mednarodne listine in ustave, tudi naša v 39. členu. A vsaka svoboščina s seboj nosi tudi dolžnosti in odgovornost. Na ta del radi pozabimo. Tako tudi v mednarodnih konvencijah svoboda govora ni absolutna pravica, temveč jo je mogoče omejiti. Denimo evropska konvencija o človekovih pravicah omejitve svobode govora navaja v drugem odstavku 10. člena, in sicer so v demokratični družbi nujne zaradi "varnosti države, javne varnosti, preprečevanja neredov in zločinov, za zavarovanje zdravja in morale, za zavarovanje ugleda in pravic drugih ljudi". Seveda je država v smeri restrikcije svobode govora omejena - prvič z zakonom, drugič mora dokazati, da je za tak ukrep "pereča družbena potreba" oziroma da je tak poseg v demokratični družbi nujen, denimo zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih ljudi ter preprečevanja neredov in zločinov. Pa še tedaj je mednarodno priporočilo, da država uporabi za posameznika najblažji ukrep, recimo simbolično denarno kazen.

In nekam sem, v kategorijo "nujnosti demokratične družbe", bi nemara lahko sodil tudi sovražni govor, ki je po svoji naravi definiran kot izražanje mnenj, ki so po svoji naravi ksenofobična, diskriminatorna in rasistična in so naperjena predvsem proti različnim etičnim, verskim ali kulturnim manjšinam. Prvi taki postopki so se v Evropi pojavili že sredi šestdesetih let, večina pa jih je povezana z izražanjem mnenj in idej o nacističnih zločinih med drugo svetovno vojno ali pa nasploh s širjenjem nacističnih idej. Zdaj smo pa v dilemi: kje je meja med svobodnim izražanjem mnenj in sovražnim govorom, ki bi ga morala sankcionirati tudi demokratična država?

Blaž Kovačič, asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani, meni, da meja nikjer ni popolnoma določena in da je denimo praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, da upošteva, v kakšnem kontekstu so bile izrečene misli, recimo ali so pripomogle k tvorni debati kot mnenje: "Pri nas pa hate speech sploh še ni normiran." Pravzaprav smo se s tem šele srečali. Ker je to še en očitno zapoznel znak tranzicije. Pač nekaj, česar se bomo morali šele naučiti. Nekateri drugi pravni strokovnjaki - med drugim tudi odvetniška družba, ki je zastopala primer proti Ruglju - menijo, da je nestrpnost zaradi nedorečene zakonodaje zelo težko dokazati. Menda naj bi bil posameznik teoretično lahko obsojen zaradi razpihovanja nestrpnosti, če bi dejansko pozival k fizičnemu napadu na drugačne. Se pravi neznani storilec za grafit "Srbe na vrbe". Ali neznani storilec za internetne izpade "Pedrom je treba porezat jajca". Čeprav tudi pri dejanskih fizičnih napadih državni organi ne intervenirajo v smislu kaznovanja po 1. odstavku 300. člena KZ. Spomnimo se samo lanskega incidenta na Trubarjevi v Ljubljani, ko je prišlo do pretepa med skini in temnopoltimi prebivalci Ljubljane. Tedaj je policija vehementno ugotovila, da nikakor ni šlo za razpihovanje rasne nestrpnosti. Vsi skupaj so bili prijavljeni k sodniku za prekrške zaradi kaljenja javnega reda in miru.

Res je, da pri nas ni tovrstne sodne prakse. Po podatkih Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani so v času od osamosvojitve po 1. odstavku 300. člena KZ prejeli 11 ovadb proti 16 storilcem. Od tega so jih devet zavrgli. Po statističnih podatkih v tem času noben postopek pred sodiščem ni bil končan. Blaž Kovačič na vprašanje, ali je to, da je tako malo sodne prakse na tem področju, dobro ali ne, odgovarja: "Ni dobro. Ker to ne pomeni, da pri nas ni nestrpnosti. Ampak očitno pravosodje v tej smeri še ni dovolj senzibilizirano, prav tako tožilstvo in policija tega področja ne jemljeta kot relevantnega. Pričakujem pa, da se bo sodna praksa na tem področju v prihodnjih letih povečala."

Ja, če se bodo državljani zavedali, da imajo pravico protestirati. Da imajo pravico, če se počutijo razžaljene, vložiti ovadbo. Pa tudi če je potem zavržena, ker vsaka šola nekaj stane. V primeru ovadb proti Ruglju so denar za stroške zbirali s prostovoljnimi prispevki.