Partijske opozicije

Neumno bi bilo zapisati, da so vsi slovenski politiki za vključitev Slovenije v Nato, še neumneje, da Natu nasprotujejo le nekatera smešna civilna združenja brez prave organizacije in z zanemarljivo majhno politično močjo. Ne samo znotraj parlamentarnih strank, ampak tudi v sami koaliciji obstajajo posamezniki, ki Nata ne marajo in ki mislijo, da Slovenija v takšno združbo pač ne spada. Ne le to, Nato se jim zdi preživeta struktura, enodomna ameriška organizacija, celo vir svetovne neenakosti, vojn in terorizma. Slovenija bi po njihovem z vstopom pod natovski dežniki več izgubila kot pridobila, znašla bi se v družbi držav, ki se rade požvižgajo na človekove pravice. Predstavniki tihih partijskih opozicij imajo veliko argumentov, a malo vpliva. V koalicijskem sporazumu je namreč med poglavitnimi cilji strankarske zaveze zapisano tudi članstvo Slovenije v Natu. V nekakšni ustavni listini vladne koalicije je Nato tako pomemben, da je zapisan celo že pred uvodnimi določbami, v sami preambuli koalicijskega sporazuma. Koalicijska pogodba je torej eden izmed elementov, ki natostrastnežem ponujajo dolge vzvode politične moči in hkrati to moč drugačnim mnenjem jemljejo. Zato pravzaprav ni tako zelo čudno, da posameznike, ki si upajo postaviti po robu pronatovskim idejam, strankarski tovariši pogledujejo postrani, s pomilovanjem ali vsaj z dobrovoljnim pokroviteljstvom.

Kdo so pravzaprav tisti, ki bi jih Dimitrij Rupel najraje izključil iz države? Slovenski parlament je davnega aprila 1996 sprejel sklep, ki pravi, da "Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru sistema kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v Natu", podobne besede pa so zapisane tudi v bistveno novejši strategiji nacionalne varnosti, ki je bila sprejeta pred slabim letom. Kljub polemični razpravi, ki je strategiji dodala kar nekaj dopolnil, tedaj nobeden izmed poslancev ni ostreje nastopili proti vključevanju Slovenije v Nato. Nazadnje je bila resolucija soglasno podprta. Pravo nasprotovanje se je začelo kasneje, usodno je povezano z dvema dogodkoma. Z 11. septembrom, Afganistanom, Bushem, apokaliptičnim besednjakom in s spremenjenimi mednarodnimi razmerami ter z notranjo, slovensko, dogmatsko in despotsko pronatovsko ofenzivo dela politične elite. Po 11. septembru je bilo prvo parlamentarno odločanje, neposredno povezano z vključevanjem v Nato, glasovanje o spremembah pomorskega zakonika. Janez Janša, drugi iz velike dvojice slovenskih natostrastnežev, je predlagal, da poslanci spremenijo 8. člen pomorskega zakonika, ki je do tedaj prepovedoval tuji vojaški ladji na jedrski pogon obisk slovenskega morja. Janša je s predlogom uspel, od 59 poslancev pa jih je bilo proti le 16. Med njimi štirje poslanci SNS, trije SMS in devet poslancev koalicijskih strank, trije iz ZLSD in šest iz LDS. In ravno znotraj te deveterice "jeznih mož" je treba iskati prave nasprotnike vključevanja v Nato.

Stranka v senci natostrastnežev in shizofrena ZLSD

LDS je največja vladna stranka, ima največ poslancev in seveda tudi največ politične moči. Strankarski vrh se zavzema za vključitev Slovenije v Nato, in to ostro, nekompromisno, brez dodatnih vprašanj. Stranka je med sklepe zadnjega kongresa zapisala, da "EU sama ne zagotavlja dovolj visoke stopnje varnosti na obrambnem področju. Zato je naš cilj tudi vstop v Nato, ki bo slovenski državi zagotavljal varnost in hkrati ugodno vplival na njeno notranjo stabilnost ter ohranitev demokratične ureditve". Glavni agitatorji so izpostavljeni strankarski voditelji na čelu z Janezom Drnovškom, Antonom Grizoldom, Jelkom Kacinom in Dimitrijem Ruplom. Gregor Golobič, ki se je po študijskem odmoru vrnil v LDS, priznava, da v stranki obstajajo različna mnenja, vendar je vstop v Nato še zmeraj glavna politična usmeritev LDS in tako naj bi tudi ostalo. Kljub zacementirani poti pa vsaj nekateri poslanci LDS mislijo drugače; morda res niso ognjeviti kritiki vstopa, vendar na vključevanje gledajo vsaj z zadržano skepso. Cveta Zalokar Oražem, ena iz strankarske šesterice, ki v slovenskem morju ne mara ladij na jedrski pogon, sicer poudarja, da glasovanje proti sprejetju sporne novele pomorskega zakonika še ne pomeni kakšne močne, transparente protinatovske opozicije, a dodaja, da se tudi znotraj LDS pojavljajo pomisleki. "Mene argumentacija zagovornikov še ni prepričala, ne vem, ali je vstop v Nato resnično jamstvo demokracije in miru, kar poglejte razmere v Turčiji, ki je tudi članica Nata." Jaša Zlobec misli podobno. "Do slovenskega vključevanja v Nato sem vedno bolj skeptičen, toliko bolj sedaj, ko Nato postaja unilateralen, organizacija enega vodje in strežnega osebja." Nasprotniki pa niso le poslanci, Bogomir Kovač, nekdanji predsedniški kandidat LDS in član Liberalne akademije, je na več mestih poudaril svoje, predvsem gospodarske zadržke. Po njegovih besedah naj bi Slovenija veliko bolj potrebovala EU kot Nato. "Če vstopnim stroškom priključimo še natovske, mislim, da si Slovenija na gospodarskem področju bistveno omejuje razvojne možnosti." V LDS torej obstajajo zadržki, drugačni pogledi, ki pa vsaj za zdaj vodstva stranke ne motijo. "Znotraj stranke ne čutim nobenega pritiska, nobenega poskusa discipliniranja, a morda je tudi res, da za zdaj za to še ni bilo nobene potrebe," pravi Jaša Zlobec. Vprašanje pa je, kako močna bo lojalnost stranki. "Če me argumenti ne bodo prepričali, bom nazadnje proti," je povedala ena izmed poslank LDS. In ni edina, proti sprejetju novele pomorskega zakonika so soglasno glasovale vse štiri poslanke LDS, ki so bile takrat na seji. Ženska opcija pač ne mara vojske.

Podobno je z drugo največjo koalicijsko stranko. Odnos med Natom in ZLSD ima svojo zgodovino. Na slovenjegraškem kongresu leta 1995 je stranka v sprejete dokumente med drugim kot prednostno zapisala oboroženo nevtralnost, vendar v njej ni izključila vstopa v Nato. Mladi forum, ena izmed interesnih skupin znotraj stranke, je že leta 1998 začel nagajati strankinim veljakom in na letni konferenci v Ljubljani poskušal s sprejetjem posebne pobude, v kateri naj bi se stranka opredelila proti Natu. Pobuda ni bila sprejeta. Tri leta kasneje so s podobnim besedilom poskusili na koprskem kongresu, vendar so se po živčnem prerekanju in prepričevanju odločili, da pobude vseeno ne bodo vložili. Nekakšen kompromis z bojevitimi mladci je takrat prinesel spremembo dikcije v kongresnih dokumentih. Tam je namesto zavzemanja za povezave z Natom zapisano zavzemanje za povezavo z evroatlantskimi integracijami. Mladi forum se je po kongresu povezal z ženskim forumom in skupaj sta na začetku letošnjega leta izdala posebno stališče o varnostni politiki Slovenije. V njem je med drugim zapisano, "da nasprotujeta vstopu Slovenije v Nato in vidita prihodnost slovenske varnosti v povezavi z Evropsko unijo in ne z Natom". Resolucijo je kasneje podprla še tretja interesna skupnost v stranki - Delavska zveza. Besede so tukaj konkretne, neizmakljive in neposredne.

Nasprotnikov vključevanja v Nato je v ZLSD veliko in ne manjka jim različnih argumentov. Sonja Lokar opozarja, da so za Slovenijo gotovo pomembnejše druge stvari kot pristop k vojaški skupnosti, Silva Črnugelj omenja ekološka vprašanja, Alenka Kovšca zavrača zgolj vojaško povezovanje in govori še o drugih načinih integracije. Seveda pa ni samo ženska opcija tista, ki nasprotuje Natu. Aurelio Juri, do zadnjega kongresa podpredsednik stranke in eden izmed poslancev, ki so glasno agitirali proti sprejetju novele pomorskega zakonika, je bil na začetku zagovornik vključevanja, kasneje pa se je premislil. "Skeptičen sem postal, ko je vstopanje v Nato dobilo prizvok dogme, k čemur je močno prispeval zunanji minister. Pojavljali pa so se tudi argumenti nasprotnikov, zlasti vprašanja, kaj nam to prinaša, na katera pa ni bilo zadovoljivih odgovorov." Juri se je dokončno opredelil proti Natu, ko se je vprašanje vključevanja začelo pojavljati skupaj z vprašanjem uporabe jedrskega orožja. "Uporaba jedrske politike je antihumana in antilevičarska, Slovenija ne more biti v družbi držav, ki namigujejo na uporabo takšne politike."

Kako do politične moči

Argumenti proti Natu pa še ne pomenijo spremembe strankarske politike in pronatovskega profila, v katerega se je ujela ZLSD. Stranka bo na začetku aprila pripravila posebno konferenco, namenjeno tej temi. Kaj se lahko zgodi na Otočcu? "Po vsej verjetnosti bo prišlo do sobivanja dveh opcij v stranki, podobno, kot je pri švedskih socialdemokratih. Ne želim, da prekličemo podpis koalicijske pogodbe, ampak da na konferenci ugotovimo, da spričo novih okoliščin, ki so nastale po 11. septembru, v stranki ni več enoznačnega pogleda, ampak jih je več in vsak je legitimen," pravi Juri. Nastala bo shizofrena stranka z odprto možnostjo demokratičnega diskurza, a s shizofrenimi posamezniki. Takšna je že sedaj Breda Pečan, sicer podpredsednica ZLSD. "Osebno nasprotujem vključitvi, a objektivno dejstvo je, da kot podpredsednica stranke temu ne bom mogla nasprotovati. Seveda imam svobodno pravico, da se opredeljujem in mislim po svoje, zato bom kot posameznica in kot predstavnica Ženskega foruma zastopala stališče proti Natu, vendar ne tako, da bom za to uporabljala podpredsedniško funkcijo. Priznam, moje stališče je malo shizofreno, a zaradi tistih, ki so za, in tistih, ki so proti, v takšnem položaju strankarskih simbolov ne morem uporabljati." Morda je res, da so v ZLSD nasprotniki Nata za zdaj omejeni, morda je tudi res, da se skrivajo za koalicijsko pogodbo, vendar se lahko njihova prava moč pokaže ob morebitnem referendumu o vstopu v Nato. ZLSD lahko skupaj z drugimi parlamentarnimi strankami zbere 30 poslancev, lahko vpliva na odločitev vlade, lahko tudi sama ali pa njeni člani poženejo stroj za zbiranje podpisov. "Če ne bo drugače, bomo to tudi naredili, Mladi forum bo skupaj z Ženskim forumom in drugimi interesnimi združenji, pa naj bodo politična ali civilna, zbral zahtevano število podpisov za razpis referenduma. Vendar se nam ta rešitev zdi slaba, zaradi simbolnih, pa tudi zaradi ustavnopravnih vprašanj," o zbiranju podpisov meni Luka Juri, predsednik Mladega foruma. Podobnega mnenja je Danica Simšič. Pravi, da je "minimum demokratične spodobnosti, da državni zbor sproži referendum o slovenskem vključevanju v Nato".

Seveda pa sta v koaliciji še dve stranki. SLS o Natu nima posebnega mnenja, zavzema se za vključitev, referendum, glasnih nasprotnikov pa v stranki ni. SLS ni stresel Nato, ampak EU in njena kmetijska politika. Razmere v Desusu pa pravzaprav odslikavajo položaj, v katerega so se ujele vse prej omenjene partijske opozicije, stranka je majhna, ima drugačno mnenje, a premalo moči. Janez Čemažar, generalni sekretar, priznava, da je v stranki veliko ljudi, ki jim vključevanje v Nato ni všeč. "Je pa res, da smo v koaliciji in da kakšnih zelo jasnih in glasnih nasprotovanj ni. Vsekakor smo za referendumu, upam pa trditi, da če bi bila stranka politično močnejša, bi tudi glasneje nasprotovala vključevanju v Nato." Referendum pa je ravno tista točka, kjer se lahko vsi ti plašni in po posameznih strankah raztreseni glasovi združijo. Še pred kratkim zagovorniki vstopa zanj sploh niso hoteli slišati, danes pa se je beseda referendum znašla tudi na jezikih natostrastnežev. In če nazadnje ljudstvo reče ne? Dimitrij Rupel je v "upam, da zadnjem tovrstnem razmišljanju" priznal, da bi mu bilo hudo. In še nekaj je zanimivo, nasprotniki so svoje glasove začeli dvigovati takrat, ko se je razpoloženje javnosti, razvidno iz javnomnenjskih anket, začelo obračati. In če se bo nasprotovanje še naprej krepilo, se bo gotovo zgodilo, da bo ta, za zdaj še pritajena partijska opozicija, postala glasnejša in konkretnejša. Imela pa bo tudi bistveno večjo politično moč.