Franci But in njegove frakcije

Oni dan je Franci But, predsednik Slovenske ljudske stranke, pa tudi sicer človek z največ pomembnimi političnimi odgovornostmi pri nas, javno razglasil, da prepira znotraj stranke na Beethovnovi ni. Čeprav so ga menda imeli. Ni povsem jasno, kaj se je zgodilo, ampak menda ga je razjezilo, da ima v stranki vse večji vpliv sveži glavni tajnik, nekdanji kajakaš Andraž Vehovar. Vehovar, ki je v stranko prišel iz gospodarstva, naj bi bil imel z olimpijsko kolajno nekaj sekund prednosti pred drugimi kandidati za tajnika, gospodarstveniki pa pravijo, da je ravno on tisti, ki je razbesnel tudi vrh LDS, ker naj bi bil laški pivovarni pomagal kupiti Union. Pa ja to ni bil vzrok za prepir? Kakor koli že, končalo se je z izjavo, da prepira ni, v bistvu pa naj bi se Vehovar zgolj uklonil želji medijsko vse bolj prisotnega in deloholičnega predsednika stranke.

Deloholičnega? Franci But ni samo predsednik ljudske stranke, ampak tudi minister za kmetijstvo. Gre za ministrstvo, ki velja v obdobju pridruževanja Evropi za eno najpomembnejših, saj so pogajanja o kmetijstvu najtrša. Seveda pa je But še vedno eden naših glavnih evropskih pogajalcev. Posebno poglavje je njegovo zahtevno zasebno življenje. But je imel javno patetično predstavitev (podobno kot njegov predhodnik Marjan Podobnik in liberalec Janez Drnovšek) svoje družine. To naj bi bili ljudje, junaki, ki mu pomagajo pri delu na domači kmetiji. Seveda gre za kmetijo - naporno, a ne. Pri vsem tem pa še tiskovke. Opazovalci pravijo, da Butovo nabiranje funkcij in odgovornosti, bolj kot kaj drugega, slika njegov strah pred nasprotniki znotraj stranke. Stranka, ki je bila že pred združitvijo s krščanskimi demokrati zelo raznorodna, si je nakopala nov kup struj in frakcij. Vsaka ima svojega vodjo, vsaka ima potencialnega liderja. Prvo velja omeniti Hildo Tovšak, dolgoletno glavno tajnico SKD, uslužbenko gradbenega podjetja Vegrad in tesno sodelavko Lojzeta Peterleta. Opazovalci so si edini, da priljubljena Hilda še vedno čuti s staro stranko in da vseh vezi s Peterletom, zdaj drugim človekom odpadle Nove Slovenije, ni (nikoli) pretrgala. Krščanskodemokratska struja, ki se je od Peterleta ločila med zadnjimi, je struja, v kateri naj bi bil vodilni Izidor Rejc. Prijateljeval naj bi predvsem z Jožetom Vidmarjem in Jožetom Duhovnikom. Gre za kliko, ki se rada ukvarja z gospodarstvom, ki jo zanima denar in temu primerno rada prilagodi ideologijo. Znotraj ljudske stranke so od starih "krščanarjev" zelo zanimivi še nekdanji "Staničevi ljudje". Eden od kandidatov za generalnega sekretarja stranke Milan Turk je bil gotovo med mladinci, ki so bili najbližji preminulemu Ediju Staniču. V ta krog sodijo tudi Vida Čadonič - Špelič in še nekateri manjši lokalni politiki, ki naj bi, podobno kot Hilda Tovšak dobro sodeluje z NSi, dobro sodelovali z LDS. Buta, ki sicer zelo spoštuje Drnovška, ta struja še najmanj ogroža. Veliko neugodnejše naj bi bile struje znotraj nekdanje SLS. Bolje obveščeni znajo povedati, da se z ocenjevanjem Butovega dela največ ukvarjajo v, pogojno rečeno, kmečki struji, kjer naj bi bil najpomembnejši Tone Horvat, predsednik državnega sveta. Zelo pomembna je tudi Zadružna kmetijska zbornica, ki jo vodi Peter Vrisk. Še vedno ima velik vpliv jedro stare stranke: družina Podobnik, štajerski kmetje, nekaj lokalcev, recimo celjski župan Šrot, in nekateri poslanci na čelu s Francem Kanglerjem.

Čeprav so frakcije v večjih strankah, razen v SDS, povsem legitimen in logičen pojav, se jih je pri bivši kmečki stranki zbralo kar nekaj, ankete pa ne kažejo, da bi zaradi tega dosegali bistveno boljše izide pri javnomnenjskih raziskavah. Ne. SLS stoji slabo, volivci vidijo pomanjkanje profiliranja, podcenjevanje ministrov iz te stranke in celo Evropo kot grožnjo našemu kmetu. But je bil postavljen za predsednika stranke kot nov obraz, ki naj bi zamenjal kompromitiranega Marjana Podobnika. Postal je dovolj prepoznaven slovenski politik, imidža liderja pa na žalost (še) ne kaže.V stranki bi ob toliko različnih strujah pričakovali persono, ki bo različne interese združila. Člani stranke potrebujejo pravega liderja v odgovor Janši na desni in Drnovšku na levi. Čeprav je ponavadi tako, da stranke, ki iščejo nov obraz, tega ne najdejo zlahka. (LDS je recimo ob Drnovškovem odhajanju na robu vojne.) Je pa v SLS poleg naštetih frakcionarjev, ki verjetno vsi mislijo, da so rojeni voditelji, še nekaj takšnih, ki bi si upravičeno upali tekmovati z evropskim Butom. To je predvsem dr. France Arhar, nekdanji guverner Narodne banke. Arhar bi s kandidaturo napovedal naskok na prvo mesto v stranki in verjetno bi bil tudi edina vsaj približna konkurenca Drnovšku za predsedniški stolček. Nekateri pa še vedno računajo na vrnitev Marjana Podobnika. Nepredvidljivi brat je s svojimi srbskimi zvezami, ki so mu ostale iz Telekomovih časov, v Jugi odprl farmo za gojenje piščancev. Anekdota, ki kroži v ljudski stranki, pravi, da je Marjan ugotovil, da imajo Srbi ogromno piščančjih farm in malo piščancev. Na ogrevane tovornjake naj bi bil sredi najhujšega zimskega mraza naložil 40 ali celo 50 tisoč piščančkov in jih (menda je šlo za veliko tveganje) nepoškodovane pripeljal v središče nekdanje domovine. Zgodba posredno spominja na zgodbo Igorja Bavčarja. Oba se bosta vrnila v politiko, ko bosta postala bogata in vplivna gospodarstvenika. Bomo videli. Vsekakor velikih gospodarskih imen ne manjka niti pri SLS. Recimo Matjaž Gantar, ki si je neprecenljivo bogastvo Kmečke družbe zaslužil s pomočjo večine prej omenjenih politikov. Nekateri še vedno govorijo, da so le njemu na čast zbirali certifikate med slovenskim kmečkim prebivalstvom. Ni kaj, slovenski panker je bil vedno iznajdljiv, pa čeprav je bila njegova desna roka, če lahko tako imenujemo Sergeja Racmana, pogojno obsojena in denarno kaznovana zaradi sumljivih špekulacij na borzi. Ker je bil tudi Racman pred časom eden od kandidatov za glavnega tajnika SLS, ni dvoma, da si Gantar želi v politiko. Pred dnevi je celo obiskal poslanski klub SLS in njegove člane nonšalantno poučil, da to, kar počnejo, ni prava politika. Po njegovem bi morali takoj zapustiti vlado, saj imajo le enega ministra, ki mu Drnovšek pusti, da dela s svojo glavo. Mislil je na Iva Bizjaka. Še na eno znano ime torej. In menda je ravno Bizjak eden tistih, ki brezpogojno zaupajo Butu.