Prikriti motivi

Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides je prvi v desetletni zgodovini samostojne Slovenije, ki je med svoje stavkovne zahteve uvrstil tudi zahtevo po odstopu ministra. Res je sicer, da je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije leta 1998 k odstopu pozvala takratnega ministra za delo Antona Ropa, vendar pa v tem primeru ni šlo za stavko, ampak za protestni shod zaradi pokojninske reforme.

Kaj je resnični motiv Fidesove zahteve po odstopu ministra za zdravje dr. Dušana Kebra? So v ozadju le ministrove pretekle napake ali tudi politično manevriranje opozicijskih političnih strank, kar je imel v mislih predsednik sveta LDS Gregor Golobič, ko je pretekli teden izjavil: "Posamezniki, povezani z nekaterimi opozicijskimi strankami, zlorabljajo realne težave v zdravstvu za doseganje nizkotnih politikantskih ciljev, kot je izsiljevanje zamenjave ministra." Tiho navezo med opozicijsko SDS in Fidesom je mogoče podkrepiti z dogodki, ki so se odvrteli v mesecih pred stavko.

Pol leta pred stavko se je v javno polemiko o težavah v zdravstvu vključil dr. Andrej Bručan, nekdanji zdravstveni minister v Bajukovi vladi in sedanji predsednik odbora za zdravstvo pri strokovnem svetu SDS. Kebru je očital, da preveč časa nameni brezplodnim projektom, premalo pa resnim težavam v zdravstvu. Od tega dne se je kritika opozicijske SDS na račun Kebra le še stopnjevala. Mesec dni pred stavko je SDS organizirala tiskovno konferenco, na kateri je Bručan opozoril na pomanjkanje zdravnikov, ki lahko že v treh letih povzroči kolaps zdravstvenega sistema. Težavo bi bilo po njegovem mnenju mogoče odpraviti s povečanim vpisom na medicinsko fakulteto v Ljubljani in ustanovitvijo druge medicinske fakultete v Mariboru, nikakor pa ne z uvozom zdravnikov z območij nekdanje Jugoslavije, kar je kot eno od možnih rešitev predlagal Keber. Znanje teh tujcev naj bi bilo po Bručanovem prepričanju mnogokrat slabo, zaradi česar bi se znižala raven zdravstvenega varstva za slovenske bolnike. Še več. Tovrsten uvoz naj bi bil za državljane žaljiv. Povezave med Fidesovim ravnanjem in politiko SDS pa je bilo mogoče zaslediti tudi med stavko. Bručan je kot politik SDS javno podprl stavkovne zahteve zdravnikov. Res je sicer, da se vodstvo stranke uradno ni opredelilo do zahteve po Kebrovem odstopu, zato pa je Bručan takšno odločitev sindikata dovolj pomenljivo komentiral z izjavo za našo revijo, češ da je ministrstvo pod Kebrovim vodstvom naredilo več škode kot koristi.

Keber, ki ministrski položaj zaseda že poldrugo leto, je večino časa porabil za spreminjanje imena ministrstva, za neuspešen referendum o umetni oploditvi in za pripravo zakona o omejitvi porabe alkohola, čigar izkupiček bo zaradi premalo inšpektorjev pičel. Po drugi strani pa je prezrl bolj žgočo problematiko. Tako je bil splošni dogovor za bolnišnice za leto 2001, ki je zelo pomemben za njihovo delovanje, sprejet šele oktobra lani. Zaradi prepirov glede načina financiranja lani ni bila razpisana niti ena sama zdravniška specializacija. Januarja letos je zdravniška zbornica sicer izdala razpis, na katerega pa se je prijavilo malo kandidatov, saj so zavodi s tihim privoljenjem ministrstva denar porabili za pokrivanje izgub namesto za plačilo specializacij. Poleg tega se Keber več mesecev ni odzval na Fidesova opozorila o preobremenjenosti zdravnikov, slabih delovnih razmerah in pomanjkanju kadra, izogibal pa se je tudi razpravi o spremembah kolektivne pogodbe, ki so pogoj za uresničitev leta 2000 podpisanega aneksa in s tem pogoj za uresničitev že šest let stare vladne obljube o izenačitvi zdravniških plač s sodniškimi. In ne nazadnje: Keber je bil pred nastopom ministrskega mandata strokovni direktor Kliničnega centra v Ljubljani, in čeprav je pomanjkanje zdravnikov prav v tej ustanovi najbolj žgoče, je vodstvo KC zadnjih deset let nadomeščalo le odhode v pokoj. Vse te napake so prispevale svoj delež k Fidesovi zahtevi po ministrovem odstopu.

A tudi če pritrdimo kritikam Fidesa in SDS, se ni mogoče izogniti vtisu, da je to le del celotne zgodbe. Keber je že takoj po začetku stavke priznal legitimnost zdravniškim zahtevam. Pokazal je pripravljenost za spremembe, ki bi pripomogle k zmanjšanju preobremenjenosti, opozoril je le, da vseh stvari ni mogoče urediti čez noč. Zakaj torej Fides ni prekinil stavke? Ministrstvo je pretekli teden javnosti predstavilo analizo, ki dokazuje, da so zdravniške plače že usklajene s sodniškimi. Čeprav Fides teh podatkov ne priznava kot točnih, pa je Kuštrin le dan po njihovi objavi dejal, da se odpovedujejo dodatnim sredstvom za plače, češ da dvig plač, ki izhaja iz aneksa, ni bil stavkovna zahteva in da tudi ne bo razlog za nadaljevanje stavke. Da bi Fides o tej trditvi lažje prepričal javnost, je plačal vsaj tri milijone tolarjev za objavo celostranskih oglasov v časopisih Delo, Dnevnik in Večer. Toda če zdravnikom v resnici ne gre za višje plače, kako potem razumeti dejstvo, da se je Fides z vladno skupino kar 40 ur pogajal o spremembah kolektivne pogodbe, ki so bistveni pogoj za uresničitev aneksa o izenačitvi zdravniških plač s sodniškimi?

Plače so pomemben dejavnik, pa če Fides to javno prizna ali ne. To dokazuje tudi sporazum, ki ga je Fides pretekli teden posredoval vladni pogajalski skupini. V njem je sicer dopustil, da se zdravniške plače uredijo znotraj zakona o sistemu plač v javnem sektorju, se pravi, da se uresničitev aneksa, ki bi proračun stal štiri milijarde tolarjev, prenese v leto 2004. Vendar pa se Fides s to gesto še zdaleč ni odpovedal izboljšanju gmotnega položaja zdravnikov. Spremenil je le taktiko, ki na laž postavlja Kuštrinove izjave o državotvorni drži zdravnikov. Po novem skuša dvig plač doseči skozi stranska vrata, se pravi čim manj na očeh javnosti, ki stavki ni naklonjena. V sporazumu namreč Fides od vlade ne pričakuje le tega, da v mesecu dni omogoči zaposlitev novih zdravnikov in izvajanje specializacij ter da za to zagotovi potrebna sredstva, ampak tudi da uvede drugačno obračunavanje dežurstev in spremeni definicijo osnovnih plač zdravnikov. Tako naj bi se vsi dosedanji dodatki k zdravniškim plačam prenesli v osnovno plačo, kar bi proračun stalo osem milijard tolarjev, torej še enkrat toliko, kot bi znašala cena za uresničitev aneksa. Ali povedano drugače: zdravniške plače se ne bi povišale le za dobrih 10, ampak kar za okoli 20 odstotkov.