Odgovoren je Watts

Zakaj pravite, da je bil podpisan s pompom? Beseda pomp mi zveni pejorativno.

Ne. Besedo "pomp" uporabljamo, kot jo definira Slovar slovenskega knjižnega jezika: o podpisu sukcesijskega sporazuma se je obširno pisalo.

Sam namreč mislim, da je bil podpis sukcesijskega sporazuma zelo pomemben. Spomnili se boste, da so veleposlaniki EU, ko so se reči na Dunaju zapletale, večkrat intervenirali pri ministru Ruplu. EU je, ko je bil sporazum dosežen, čestitala državam pogajalkam. Ta sporazum je pomemben zato, ker je to neke vrste mirovni sporazum. To sem ponovil že večkrat. Prek tega sporazuma smo prišli do edinega dokumenta, ki so ga podpisale vse države naslednice in s katerim smo vsi priznani za enakopravne naslednike. S tem je bilo tudi poraženo mnenje, da se je Slovenija protiustavno odcepila.

Sporazum je bil podpisan v ozračju splošnega zadovoljstva. Kmalu po podpisu pa se je izkazalo, da manjka velika količina denarja. Po sporazumu naj bi bilo v osmih mešanih bankah - to so dunajska Adria Bank, londonska Anglo Yugoslav Bank, pariška Banque Franco Yugoslav, ciprska Beogradska IBU banka, newyorška Jugobanka, newyorška LBS banka in frankfurtska LHB banka - deponiranih 645 milijonov dolarjev deviznih rezerv SFRJ. Izkazalo pa se je, da 589 milijonov dolarjev manjka. To na sporazum, ki je nedvomno pomemben, vendarle meče slabo luč. Kako je mogoče, da ob podpisu pogajalci niste vedeli, da manjka nekaj sto milijonov dolarjev.

Več let smo od Narodne banke Jugoslavije zahtevali podatke o stanju računov. Slovenska delegacija je siru Arthurju Wattsu večkrat pisala, naj te podatke zahteva od NBJ. Sir Arthur je podatke iz Beograda pridobil. Ob pomoči finančnih strokovnjakov je presodil, da so podatki, ki so mu jih poslali, ustrezni. Pogajanja je vodil Watts. In odgovoren je bil, da pridobi točne podatke. Na Wattsa kot posrednika smo se zanesli. Konec koncev, bil je plačan za to, kar je delal. In imel je proračun, da je najemal strokovnjake. Tudi ti, domnevam, niso bili poceni.

Sir Watts je bil torej tisti, ki je vrgel številke na mizo?

Sir Watts je številke sprejel in jih ob pomoči strokovnjakov, ki jih je imel, verificiral. Watts je bil dolžan, da vse pregleda. On je oblikoval formulacije, številke so bile del teh formulacij. Osnutek, v katerem so bili tudi podatki, o katerih govorimo, je napisal on.

Februarja letos je v Zagrebu v javnost prišel podatek, da na računih osmih bank denar manjka. Na kakšen način je ta denar lahko izginil?

Mislim, da zamrznitev sredstev, ki jo je zahtevala mednarodna skupnost, ni bila izvedena. Mislim, da so imele pri nespoštovanju zamrznitve sredstev banke svoje parcialne interese. Banke so imele različne upnike in dolgove; na račun teh sredstev so reševale svojo kožo. Pri izginotju tega denarja so bile, domnevam, udeležene banke. Te se niso držale odločitve o zamrznitvah deviznih vlog. Nadzora pa ni bilo.

Govorite o osmih bankah?

Govorim o vseh bankah. Na Cipru, denimo, ni ničesar več. Mi smo tam blokirali 140 milijonov dolarjev, tožili smo se, ko pa so se tožbe končale, denarja ni bilo več.

Med osmimi bankami so tri, newyorška LBS Bank, frankfurtska LHB Bank in dunajska Adria Bank, v večinski ali vsaj delni lasti Nove Ljubljanske banke.

Tega me ne sprašujte.

Hrvatje pravijo, da so srbske in slovenske banke pokrivale neke zaostale dolgove?

Vse je treba dati na papir, ne moremo se pogovarjati "rekla-kazala". Upam samo, da se bodo te stvari lahko dokazale. Denar namreč ne more izginiti. Ni se spremenil v meglo. Možno je ugotoviti, kam je denar šel. Rekel pa bi tole: sporazum o nasledstvu je parafiran, vlade so ga sprejele. V svetu je običaj - razen na Balkanu -, da sporazum velja, ko je parafiran. To niso samoupravni sporazumi. In gospod Arhar nima prav, ko pravi, da bi morali s sukcesijskim sporazumom nazaj v skupščine. Stvar je dokončna. Do tistega, ki je v sukcesijski sporazum privolil, imamo lahko tudi odškodninske zahtevke. Jugoslovani morajo ta sporazum ratificirati. Ko ga ratificirajo, so dolžni denar najti.

Slovenski parlament sporazuma še ni ratificiral.

Ne. Ni ga ratificiral.

Bosanci in Makedonci so ga ratificirali.

Za Bosance in Makedonce je bistven tisti del sporazuma, ki pravi, da je SFRJ razpadla in da smo vsi enakopravni nasledniki. Za Bosance in Makedonce je potrditev, da se nismo odcepili, bistvena. To dejstvo odtehta celo denar, ki ga ni. S tem so utrdili svojo državnost. Zamisel, da bi šli nazaj v parlament in nekaj spreminjali, ni dobra. Mislim, da morajo Srbi povedati, kje je denar. Sukcesijski sporazum se že uresničuje. Veleposlaništva se delijo! Ureja se vprašanje pridobljenih pravic. Tisto, kar je Milošević slovenskim podjetjem, ki so imela lastnino v Srbiji, pobral, bo vrnjeno.

Tudi to, da je bilo razdeljeno zlato, deponirano v baselski Banki za mednarodne poravnave (BIS), je posledica sukcesijskih pogajanj. BIS je čakala, da bo Jugoslavija postala članica mednarodnih organizacij. Ko je ZRJ zaprosila za članstvo v Združenih narodih, smo vprašanje zlatih rezerv rešili na prvem sestanku s sirom Wattsom, ki je bil v Ljubljani. Rešitev za baselsko zlato je bila sprejeta takoj zatem, ko je Milošević padel. Srbi so pred tem skušali dokazovati, da so na baselskem zlatu neki stari srbski žigi. Watts je te trditve povsem prezrl.

Dr. Arhar meni, da bo, če sporazum obvelja, to za Slovenijo morda zelo drago.

V kakšnem smislu? Sam mislim, da je sporazum za Slovenijo zelo dober. Posledica sporazuma je, da je mnenje, naj bi bili Slovenci tisti, ki smo delali težave, poraženo. In to je bistveno. Tudi mnenje dr. Arharja, da je bil parlamentarni odbor za mednarodne odnose slabo obveščen, ni točno. Deviznih rezerv SFRJ je bilo dosti več kot 600 milijonov dolarjev. Bilo jih je več milijard.

Tudi manjkajočih skoraj 600 milijonov dolarjev je impozantna številka. Samo slovenski delež je denimo tolikšen, kolikor znaša dolg do hrvaških in bosanskih varčevalcev.

Saj to je, na neki način, denar varčevalcev. Ta denar bi šel najverjetneje v poseben fond, iz katerega bi bili poplačani varčevalci.