Sklep z zaprte seje

Praviloma so seje državnega zbora in njegovih teles javne. A zmeraj pač ni tako; če se državni zbor ali kakšno telo odloči, da zaradi splošnih koristi izključi javnost, je seja zaprta, gradivo pa dobi oznako zaupnosti. Umikanje za tančico skrivnosti je bilo običajno v prvih letih sestajanja slovenskih poslancev, takrat je nastajala država in pogovori o vojski, denarju, vohunih, državnih strategijah in ostalih usodnih stvareh so bili pač preobčutljivi, da bi jih po pomoti slišalo neposvečeno uho. Danes je tega manj, zaprte seje so redke, k njim se tu in tam zatečejo preplašene komisije in odbori. V tistem, že zdavnaj minulem času, je na eni izmed takšnih zaprtih seje tekel pogovor o privatizaciji slovenskih bank, točneje, poslanci so se ukvarjali z vprašanjem, kaj narediti z ljubljansko in mariborsko banko. Bilo je poletje, konec julija, leta 1994.

Problem je bil resen, čas usoden. Tedanji predsednik državnega zbora Herman Rigelnik je ob 10.40 stopil pred mikrofon in rekel: "Prosim, da vsi nevabljeni zapustijo dvorano." In zaprta seja se je lahko začela. Po razpravi, ki je trajala dolgo noč, so bili poslanci zadovoljni. Sprejeli so ustavni zakon in rodili sta dve novi banki. Iz Ljubljanske banke je nastala Nova Ljubljanska banka, iz mariborske pa Nova Kreditna banka Maribor. Stare banke so obdržale ime in dolgove, nove banke pa so dobile denar in prihodnost. Od 27. junija 1994 so bile terjatve varčevalcev iz republik nekdanje Jugoslavije zaradi "pomanjkanja volje", "dejanskih in pravnih razlogov", in tudi zaradi ugotovitve, da bi odplačilo celotnega dolga "pomenilo veliko nevarnost za finančni in gospodarski sistem v Republike Slovenije", prepuščene meddržavnim pogajanjem. Novi banki sta bili rešeni težkega bremena preteklosti. Na zaprti seji pa se je zgodilo še nekaj. Na predlog vlade, točneje tedanjega finančnega ministra Mitje Gasparija, je parlament izglasoval še kratek, a pomemben sklep. Poslanci so na podlagi člena iz poslovnika, ki med drugim omogoča državnemu zboru, da zavzame stališča do posameznih vprašanj iz svoje pristojnosti, sprejeli sklep o načinu lastninjenja. Zapisali so, da se bo "pri pripravi privatizacijskega zakona bank upoštevala udeležba državljanov v lastninjenju saniranih bank". Na zaprti seji sta se torej zgodili dve stvari, prišlo je rojstvo dveh bank in izglasovana je bila nekakšna obveza, da se bo pri lastninjenju bank upošteval tudi delež državljanov.

Od tistega poletnega večera je minilo že več let. Zgodba o dolgu sicer še roma po sodiščih in pogajalskih mizah, sta pa zato sedaj že sanirani banki postali močni finančni ustanovi. Čeprav je bila prodaja večinskega deleža NKMB začasno prekinjena, dogovarjanje z Belgijci o prodaji NLB pa podaljšano, privatizacija bank, vsaj po mnenju vlade, poteka po načrtih. Počasi. Opozicija meni drugače. Poslanska skupina SDS je že leta 1999 v parlamentarno proceduro vložila svoj zakon o privatizaciji bank, ki pa ni bil sprejet. A opozicija se ni dala, na poslansko vprašanje Janeza Janše, kaj se je zgodilo s predvidenim zakonom o privatizaciji bank, v katerem bi se upoštevala tudi udeležba državljanov v lastninjenju, je Janez Drnovšek lani novembra odgovoril neposredno. "Vlada je bila mnenja, da lahko zadostno oziroma ustrezno osnovo za privatizacijo dveh preostalih bank, ki sta še pretežno v državni lasti, predstavlja zakon o izvrševanju proračuna. Ne glede na sklep državnega zbora iz leta 1994 je državni zbor pozneje sprejel zakon o izvrševanju proračuna, ki je predvidel to privatizacijo obeh bank. Ocenjujemo, da je s tem sama formalna podlaga zadostna." Posebnega zakona o privatizaciji bank torej, vsaj tako vlada, ne bo.

Drugačna privatizacija pa ni zmotila le SDS, poslanec SNS Sašo Peče je ubral drugo taktiko. Prejšnji petek se je napotil na ustavno sodišče in vložil pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti sklepov vlade o privatizaciji obeh bank. "Ker vlada ni upoštevala napotka državnega zbora, da pripravi poseben zakon o privatizaciji bank ter udeležbo državljanov pri lastninjenju, pričakujem, da bo ustavno sodišče razveljavilo sklepe," je na tiskovni konferenci dejal Peče. Vladi je še očital, da krši ustavna načela, da je zlorabila oblast in da Janez Drnovšek in Tone Rop ne spoštujeta ustavnega reda. Majhen sklep, sprejet čisto na koncu neke zaprte seje, je torej postal zelo pomemben. Ali je res, da mora vlada pripraviti poseben zakon, in ali je res, da se mora pri lastninjenju bank upoštevati udeležba državljanov?

"Sklepi državnega zbora so pravni akti, ki v postopkovnem vidiku pravno zavezujejo državni zbor. V praksi se lahko zgodi, da se neki sklep delno ali v celoti ne izvrši, a v tem primeru ni za državni zbor praviloma nobene neposredne pravne sankcije. Seveda pa ima lahko neupoštevanje sklepov negativne politične posledice, kajti za samo institucijo je seveda slabo, če ne upošteva svojih sklepov. Slednje velja tudi za tiste sklepe, s katerimi državni zbor zavzema zgolj stališča do posameznih vprašanj iz svoje pristojnosti," poudarja Miro Cerar, svetovalec državnega zbora za ustavna vprašanja. Podobnega mnenja je Igor Kaučič s Pravne fakultete, poleg pravnih in političnih načel pa opozarja ne še en, zelo pomemben vidik. "Čeprav posebni zakon, na katerega se ta sklep nanaša, do sedaj ni bil sprejet, to ne pomeni, da je s tem sklep izgubil veljavo. Če je bil namen tega sklepa, da se upošteva udeležba državljanov v zakonu o privatizaciji bank, to ne pomeni, da se ta odločitev državnega zbora nanaša samo na zakon s točno takim imenom, temveč na zakon, ki bo oz. ureja to materijo (privatizacijo bank), ne glede na njegovo ime. Sklep državnega zbora je treba razlagati glede na njegov namen oz. smisel, ki je bil nedvomno v tem, da se pri zakonodajnem urejanju privatizacije bank upošteva udeležba državljanov".

Sašo Peče mora torej na ustavnemu sodišču dokazati, da drugi pravni akti, ki pokrivajo področje privatizacije bank, ne upoštevajo sklepa državnega zbora. Dokazati mora, da udeležbe državljanov v privatizaciji ni in da se sklep državnega zbora ne upošteva. Kar bo težko, a ne nemogoče. Vladi namreč privatizacija bank ne gre dobro od rok, s prodajo NKMB za zdaj ni uspela, zapleta pa se tudi pri pogajanjih o prodajali deleža v NLB. Vladna strategija očitno ni tako dobra, kot naj bi bila, in prav možno je, da so v zapozneli ihti lastniškega preoblikovanja bank spregledali tudi majhen, nekega poznega julijskega večera sprejeti sklep. Privatizaciji bank se očitno poleg gospodarske, politične in nacionalistične zgodbe obeta tudi pravna. A samo pod pogojem, da bo ustavno sodišče Pečetovo pobudo o presoji ustavnosti sploh sprejelo.