Policijska mučilnica

Prekoračitev pooblastil v Piranu

© Tomo Lavrič

Ko generalni direktor policije - dve leti po izidu poročila ameriškega State Departmenta o slovenskem policijskem nasilju nad manjšinami - ugotavlja, da vsaj deset odstotkov policistov sploh ni slišalo za človekove pravice in svoboščine, se lahko zaskrbljeno vprašamo, kakšno je šele resnično stanje. Koliko je v praksi policistov, ki se občasno ali redno "spozabijo" nad osumljenci? Po mnenju varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka kar precej. Zato je prejšnji teden sklical tiskovno konferenco, kjer je predstavil enega izmed zadnjih primerov zlorabe pooblastil, ko so si policisti zasliševanje olajšali kar z lesenima palicama.

Incident se je zgodil julija lani v Piranu. V zgodnjih jutranjih urah sta dvajsetletnika v Portorožu prečkala cestišče, prekršek pa sta ugotovila policista, ki sta izvajala poostreni nadzor. Neprimerno je bilo vedenje mladostnikov, ki sta nepravilno prečkala cesto, se glasno smejala in vrgla "neduhovito" opazko varuhoma reda in miru. Kljub pozivu se fanta nista zmenila za ukaz o legitimiranju. Pobegnila sta, vendar ju je kmalu odkrila policijska patrulja, ju vklenila in odpeljala na policijsko postajo Piran.

Ombudsman se je zaskrbljeno oglasil zaradi tega, kar se je zgodilo po pridržanju. Za začetek je policist vklenjenega dvajsetletnika ob izstopu iz intervencijskega vozila dvakrat boksnil v prsni koš. V tistem trenutku so šla po zlu dolga leta šolanja, kjer so mu v glavo vcepljali, da mora osumljenca, potem ko je vklenjen, varovati, ne pa se izživljati nad njim. Še pred vhodom v policijsko postajo je isti policist vklenjenega opozoril, naj se ne zaletava v vhodna vrata, in ga pri tem dvakrat porinil vanje. Ko sta vstopila, mu je ponudil stol in ga nato hotel spodmakniti, da bi dvajsetletnik padel po tleh. Ker pobudnik postopka proti policiji ni nasedel infantilni provokaciji, ga je uniformirani policist s pestjo udaril po desnem licu tako močno, "da je padel po tleh in se pri tem udaril tudi v glavo, saj je bil še vedno vklenjen. Ležečega na tleh je policist nato še večkrat brcnil v zadnjo stran desnega dela prsnega koša." Zaradi udarcev je bil več dni hospitaliziran. Poleg tega, da je namesto urina izločal kri, bo kljub operativnemu posegu verjetno do konca življenja imel ohromljeno desno stran obraza.

Policisti ga seveda niso seznanili s pravicami. Vseeno je hotel poklicati starše in zahteval odvetnika. Takrat pa se je vse še bolj zapletlo, saj je policist posegel po skrajnih sredstvih. Z omare, ki je bila v sobi za zasliševanje, je vzel palico in z njo grozil prestrašenemu mladeniču. Zagrozil mu je s tepežem - če bi vztrajal v nameri, da hoče odvetnika - z besedami: "Ker potem ne boš več tak, kot si, ampak bo malo huje." Seveda je prestrašeni mladec brez prigovarjanja podpisal papir o pridržanju, kjer je pisalo, da ne zahteva odvetnika in ne želi obvestiti svojcev. Ob vsakem podobnem dokumentu bi pristojni morali strogo ukrepati, saj skorajda ni človeka, ki bi se na svojo željo odpovedal pravicam. Takšen zaznamek dokazuje le, da je bil podpisan pod fizično ali psihično prisilo.

Kasneje se je na policijski postaji zapletlo še z uradnim zdravnikom iz Zdravstvenega doma Lucija, ki očitno zgledno sodeluje s policisti. Čeprav je ugotovil več poškodb in odredil rentgensko slikanje, "svoje naloge ni v celoti opravil". Ob pregledu ni bilo zagotovljeno zaupno razmerje med zdravnikom in pacientom. Pretepeni ni mogel na samem, brez navzočnosti policista, govoriti z zdravnikom. Ta bi si bil moral vsako bolnikovo izjavo skrbno zapisati, predvsem, kako je pridržani poškodbe dobil. Moral bi bil napisati tudi strokovno mnenje. "Na listu papirja, kamor je zdravnik napisal diagnozo, ni nobene izjave pobudnika o telesni poškodbi, niti ni ocene o vzročni zvezi, kako je do poškodb prišlo," je ugotovil ombudsman. Zdravnik je torej fanta le na hitro pregledal in prišel do ugotovitve, da ni nič resnejšega.

Policija je varuhu človekovih pravic obrazložila, da poškodbe nikakor niso povezane s pretirano uporabo sile na policijski postaji, temveč so posledica trčenja v drevo. Kakopak. "Zatrjuje, da se je pobudnik, ko je bežal, spotaknil in padel. (...) Zanimivo je, da policija tudi za pobudnikovega prijatelja trdi, da se je med tekom z glavo zadel v nizko vejevje drevesa, izgubil ravnotežje in padel v travo ..." Seveda varuh pravic ni nasedel za lase privlečenemu odgovoru in je ugotovil, da bi morala policija ob morebitni poškodbi nemudoma poskrbeti za zdravniški pregled. V konkretnem primeru pa je pretepenega zdravnik pregledal veliko kasneje na izrecno zahtevo dvajsetletnika, ki je stokal od bolečin.

Najspornejši pri prijetju sta vsekakor palici, s katerima se zaslišujejo prijeti. Ker takšno početje nakazuje hujšo kršitev človekovih pravic in prekoračitev policijskih pooblastil, je ombudsmanova odprava nenapovedano obiskala piransko policijsko postajo. Čeprav je bila kontrola opravljena dobrega pol leta po dogodku, so v pisarni za operativne pogovore in obdelavo preiskovalce še čakali isti rekviziti. Našli so dve polmetrski leseni palici. Na enem koncu, tam kjer naj bi bil ročaj, sta bili poviti z lepilnim trakom. "Komandir policijske postaje ni znal pojasniti, zakaj sta palici v tem prostoru."

Zato smo se obrnili na koprsko policijsko upravo. Vojko Živec je odgovoril, da je primer v pristojnosti okrožnega državnega tožilca. Sami pa so ugotovili, da so bila vsa pooblastila uporabljena v zakonskih mejah in v skladu s pravili. "Uporabljena so bila le v tolikšni meri in le toliko časa, kot je bilo potrebno za uspešno izvršitev uradne naloge." Našel pa je tudi odgovor na vprašanje, kaj sta v prostoru za zaslišanje počeli palici. "Palici sta bili zaseženi kot predmet kaznivega dejanja pri pretepu v Piranu 27. 2. 2002 in bosta z ovadbo poslani na pristojno ODT." Odgovor, ki ne pojasni, kako so lahko z istima palicama policisti tepli pol leta, preden so ju zasegli. Prav tako ne pojasni, kako da zaseženi predmet, ki bi moral biti uporabljen kot dokaz v kasnejšem kazenskem postopku, ni bil primerno označen in shranjen v prostoru, namenjenemu prav temu. Varuh na to pravi: "Nobene zakonite podlage ni za uporabo fizične sile in drugih prisilnih sredstev, ko je prijeta oseba obvladana, prav tako ne za shranjevanje palic z ročajem v prostoru, ki je namenjen postopku obravnave prejete besede."

Pri podobnih primerih se ponovno izkaže, da potrebujemo drugačen način obravnave policijskih pritožb. Če policisti obravnavajo pritožnika, vodijo postopek zasliševanja in nato še odločijo o pritožbi, je logično, da večinoma ne vidijo nikakršnih kršitev pravic. Na to je nedavno opozoril namestnik varuha Aleš Butala: "Maloštevilnost utemeljenih pritožb, kot govori policija, je lahko prav znak za preplah, da morda pritožbe preiskuje premalo objektivno, premalo nepristransko in premalo upošteva tudi drugo plat ..." Prav tako so nad povečanjem policijskega nasilja v zadnjem času zaskrbljeni v slovenski izpostavi Amnesty International. Nataša Posel trdi, da so vse potrebne podatke v zvezi s primerom že poslali v London, kjer preiskujejo podobne primere. Konkretno incidenta ni želela komentirati, ker preiskava še ni končana. Vendar tudi organizacija, pristojna za ugotavljanje spoštovanja človekovih pravic, v zadnjem času opaža, da je policijskega nasilja vse več.

V zadnjem primeru, ki ga je odkril ombudsman, pa gre še za nekaj več. Če so palice za pretepanje stalni rekvizit v sobi za operativne pogovore na eni od slovenskih policijskih postaj, ne moremo govoriti o prekoračitvi pooblastil, ki se je zgodila, ker se je neki policist pač "spozabil". Palice so bile v sobi najmanj pol leta, to pomeni, da je bilo na policijski postaji v Piranu kot način pridobivanja informacij pravzaprav institucionalizirano mučenje.