Igor Mekina

9. 4. 2002  |  Mladina 14  |  Politika

Pasti statističnih podatkov

Kje so nevarnosti pri sporočanju osebnih podatkov ob državnih popisih

Popis v Prekmurju

Popis v Prekmurju
© Ivan Gerenčer / Delo

Letošnji popis prebivalstva v Sloveniji bo zelo pomemben; je prvi popis v samostojni državi in hkrati verjetno zadnji pred vključitvijo v Evropsko unijo. Zadnji popis v Sloveniji je bil leta 1991, še v sklopu SFRJ. Zgodovina se kot farsa ponavlja tudi tokrat - slovenski popis poteka sočasno (do dneva enako, od 1. do 15. aprila) z zadnjim “jugoslovanskim”. Hkrati je pri nas to prvi popis, pred katerim se je pojavilo nekaj resnih vprašanj. Kot je znano, je ustavno sodišče o upravičenosti spraševanja po veroizpovedi odločilo tako, da je predlagalo ne najbolj posrečen kompromis; vprašanje je sicer vključilo v popisne liste, hkrati pa je pobudnikom ustavne presoje dalo prav z razveljavitvijo tistih delov zakonodaje, ki bi lahko podatke iz statistične popisne baze povezali s podatki iz administrativnih in drugih državnih zbirk podatkov. Prvi del odločitve vsekakor ni dober, saj ljudi prisiljuje, da se odpovedo ustavni pravici, da jih o verski pripadnosti sploh ne sprašujejo. Sporno ostaja tudi to, da se v nasprotju s priporočilom evropskega statističnega urada v Sloveniji zbirajo podatki o “veroizpovedi”, ne pa o formalni pripadnosti cerkvi ali verski skupnosti, in da so se tisti, ki ne verujejo, prisiljeni opredeliti le za “ateiste”.

Drugi del odločitve ustavnega sodišča je bolj v skladu s sodobnimi evropskimi standardi, vendar hkrati kaže na skrite pasti pri sporočanju osebnih podatkov. Čeprav nas statistiki vztrajno prepričujejo, da je popis le “popis” in ne “davčna napoved”, je treba še enkrat opozoriti na vse nevarnosti, ki jih prinaša sporočanje osebnih podatkov, in našteti nekaj razlogov, zaradi katerih je to tveganje vendarle - vsaj večinoma - treba sprejeti.

Možnosti zlorabe

Osebne podatke, zlasti pa podatke o etnični pripadnosti in verskem prepričanju je pogosto mogoče tako ali drugače zlorabiti. In ne zgolj pri popisih. Primerov takšnih zlorab je veliko. V letnem poročilu posebnega poročevalca OZN za rasizem in nestrpnost je tako na primer zapisano, da so celo v Nemčiji “pripadniki manjšin Sintov in Romov posebej registrirani v policijskih datotekah in v kartotekah bavarske policije opisani kot pripadniki vrste `Romov-Sintov', `Ciganov' ali označeni s starim nacističnim izrazom `Landfahrer' (vagant)”. Romi so v kartotekah zavedeni brez posebnih razlogov, ne da bi karkoli storili, v datotekah pa so tudi registrske številke njihovih avtomobilov in drugi osebni podatki. Policija zbiranje teh podatkov upravičuje, češ da gre za“preventivne ukrepe proti kriminalu”, in pojasnjuje, da bi omenjene etnične skupine lahko pomenile “nevarnost za javni red”.

Podobne prakse rasističnega “profiliranja” opazimo pri ravnanju številnih obmejnih organov in celo v podjetjih, ki se ukvarjajo s transportom. Pravi škandal je izbruhnil, ko so avgusta 1998 člani nevladnih organizacij za človekove pravice odkrili, da so zaposleni v češki državni letalski družbi Czech Airlines Rome zaradi lažjega zavračanja “neželenih migrantov” označevali s črko “R”. Tudi na Slovaškem so statistične podatke pogosto uporabljali za ponazoritev nagnjenosti te manjšine h “kriminalu”. Po letu 1994 so različni politiki in uradniki dokazovali, da so Romi najverjetneje storili kar 22 odstotkov vseh preiskovanih kaznivih dejanj in več kot 30 odstotkov dejanj mladoletnih prestopnikov, pri kršitvah javne morale pa naj bi bil delež Romov celo 56-odstoten. Eden od slovaških parlamentarcev je celo trdil, da je največ umsko zaostalih med Romi. “Le kaj je na tem humanega, če se retardiranim dovoli, da rodijo še več retardirancev in dvignejo odstotek norcev in duševno zaostalih celotnega naroda,” je glasno trdil ta poslanec. Nekateri njegovi kolegi so zahtevali celo ustanovitev posebnih “rezervatov” za Rome. “Če jih ne bomo dali v rezervate, bodo čez 20 let oni dali v rezervate nas,” je v parlamentu opozarjal slovaški poslanec in zahteval celo ustavitev vsakršne državne socialne pomoči populaciji, ki “škodi državi”.

Takšni primeri uporabe statistike so pri različnih manjšinah zmeraj zbujali strahove in sumničavost pred kakršnimkoli zbiranjem podatkov. Novembra 1999 je na primer češko šolsko ministrstvo zahtevalo vodenje posebnih evidenc o uspehu romskih učencev. Vlada je vzpostavitev teh evidenc zagovarjala s potrebo po uvedbi ukrepov, ki bodo poboljšali izobrazbeno sestavo romskega prebivalstva. Odziv med voditelji Romov je bil odkrito odklonilen. “Če želi kdorkoli razlikovati ljudi po barvi kože, je to jasna diskriminacija, celo če je bila izpeljana z dobrimi nameni. Z genocidom imamo zgodovinske izkušnje. Nobenih zagotovil nimamo, da bo demokracija tukaj za zmeraj. Kaj če prevzamejo oblast neonacisti?” se je glasno vprašal eden od romskih aktivistov. Opozorilo je bilo utemeljeno. Ko je leta 1933 v Nemčiji prišel na oblast Hitler, ga je v statističnih uradih in policijskih kartotekah že čakala gora fasciklov s pedantno zbranimi podatki v dosjejih homoseksualcev, Židov, pripadnikov različnih manjšin in vseh drugih “protinarodnih” elementov.

Ni težko opaziti, da se pri opisani rabi statistike pogosto uporabljajo dvojni standardi. Kadar aktivisti zahtevajo podatke o etnični sestavi policije, državnih organov ali šoloobveznih otrok, državni organi vztrajno ponavljajo, da takšnih podatkov “nimajo”. Po drugi strani pa niti državnih uradnikov v državah s strogimi zakoni o varovanju osebnih podatkov nič ne ovira, da ne bi javno predstavljali varovanih podatkov o etnični sestavi posameznih skupin ljudi. Marca 2000 se je romunska policija pohvalila z več racijami v Bukarešti, v katerih je privedla okoli 2000 ljudi, “večinoma Romov”. Da se lahko s podobnimi medijskimi “uspehi” pohvalimo tudi v Sloveniji, opozarja več študij slovenskih raziskovalcev, ki zelo kritično obravnavajo pisanje slovenskega tiska.

Vse to so dobri razlogi za odklonitev odgovora na vprašanje o nacionalni pripadnosti v popisnih listih. Toda hkrati je takšna odklonitev dvorezen meč. Kajti prav ti podatki so pogosto zelo nujno orodje za boj proti rasni in etnični diskriminaciji. Surova, neposredna diskriminacija tipa “ti in ti ne smejo tega in tega” je danes v evropskih državah večinoma že odpravljena. Nadomestile so jo “subtilnejše” metode. Pogostejša je postala “posredna diskriminacija”, kjer se posamezne skupine prebivalstva diskriminirajo tako, da se za nekatera delovna mesta ali druge namene postavljajo diskriminacijski pogoji. Drugače od neposredne diskriminacije je za posredno značilno to, da se izvaja z na videz nevtralno formulacijo in neupravičenimi merili, ki pa pripadnike posamezne etnične skupine v primerjavi z drugimi spravijo v očitno neugoden položaj. Vse to lahko razkrije statistika s primerjavo številčnega stanja manjšin z njihovo zastopanostjo v državnih organih, kulturi in javnem življenju. Države zato zelo pogosto celo ne želijo zbirati podatkov o nacionalnosti in se pri tem pogosto sklicujejo prav na “varovanje osebnih podatkov”.

Koristna statistika

Češki uradniki so tako na primer dolga leta zavračali zbiranje podatkov o etnični sestavi njihove populacije prav s tem argumentom. Evropska komisija proti rasizmu in ksenofobiji je takšna izmikanja zavrnila in zahtevala od Češke, naj sprejme “druge ukrepe”, s katerimi bo mogoče zagotoviti boljšo obveščenost o položaju Romov v lokalnih organih oblasti, raziskovalnih organizacijah in podobno. Tudi Madžarski, ki ima enega od najstrožjih zakonov o varovanju osebnih podatkov, je ECRI predlagala “vzpostavitev sistema za zbiranje podatkov v skladu z evropskimi standardi”.

Podobnega mnenja je odbor OZN (CERD), ki se ukvarja z odpravo rasne in etnične diskriminacije. “Etnične značilnosti države so še posebej pomembne v zvezi z mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Mnoge države menijo, da pri izvedbi popisov prebivalstva ni treba usmerjati pozornosti na etnične značilnosti, saj bi to okrepilo delitve, ki jih želijo preseči. Toda če želimo doseči napredek pri odpravi diskriminacije zaradi rase, barve kože, rodu in narodne pripadnosti, je te podatke treba zbirati, da bi ugotovili število ljudi, ki so zaradi teh značilnosti obravnavani slabše,” je zapisano v enem od dokumentov tega odbora OZN. Zato je odbor seveda zavrnil utemeljevanje Portugalske, ki je trdila, da ti podatki po sklepih organov OZN sploh “niso obvezni”, da sama takšnih podatkov ne more zbrati, ker ji “ustava prepoveduje zbiranje podatkov o etnični ali rasni pripadnosti”, in da bi bilo vzpostavljanje takšnih statistik napačno tudi “zaradi večetnične tradicije Portugalske in odsotnosti etničnih stereotipov”. Enake ali podobne “napake” je isti odbor OZN našel še v Makedoniji, Ukrajini, Madžarski, Španiji, Franciji, Bolgariji, Poljski, Češki in Italiji.

Zbiranje podatkov o narodni pripadnosti je v številnih državah kljub temu še v povojih. Na Poljskem tako na primer kljub sistemu “individualnega izrekanja o narodni pripadnosti” ni mogoče sestaviti prave nacionalne slike, ker popisi po drugi svetovni vojni sploh niso spraševali o narodni pripadnosti prebivalcev. Po podatkih Sveta Evrope so leta 1998 med 37 državami, ki so jih evropski izvedenci zajeli v svojo raziskavo, samo štiri države (Bolgarija, Ciper, Nizozemska in Velika Britanija) vključile vprašanje o narodni pripadnosti v zadnji popis. In samo v Nizozemski in Veliki Britaniji so bile te raziskave že dolga leta običajne. Enajst drugih držav (Rusija, Ukrajina, Romunija, Belorusija, Madžarska, Slovaška, Latvija, Estonija, Hrvaška, Makedonija in Slovenija) je ob zadnjem popisu spraševalo vsaj o “etnični pripadnosti”. Brez takšnih statističnih podatkov pa ni mogoče ugotavljati, ali države izpolnjujejo mednarodne obveznosti in ali res zagotavljajo “enake možnosti” vsem prebivalcem. Najboljša metoda za boj proti ksenofobiji in nestrpnosti je zato še zmeraj predvsem “jasna slika” o stanju v neki državi.

Zato se je kljub vsem včasih upravičenim zadržkom v zvezi z opredelitvijo o narodni pripadnosti in podobnih osebnih podatkih vendarle treba zavedati, da podatki sami po sebi nimajo nikakršnih “vrednostnih” kvalitet, pač pa jih “vrednostno” obarva šele raba ali zloraba. Podatek, da je v zaporih 50 odstotkov pripadnikov neke etnične skupine X v državi Y, čeprav je povprečno število pripadnikov te manjšine v državi le 10 odstotkov celotnega prebivalstva, ni nujno rasističen. Spori nastanejo šele pri interpretaciji tega podatka. Nekateri bodo v njem videli neproporcionalno nagnjenost h kriminalu med populacijo manjšine X. Vendar bo za druge isti podatek odličen dokaz za trditev, da je kazenski sistem v državi Y očitno diskriminatoren. Podatki o narodni pripadnosti lahko načeloma koristijo in celo pomagajo tistim, ki si prizadevajo za vzpostavitev strpne družbe. Popisovalcem je zato tudi pri sedanjem slovenskem popisu mogoče odgovarjati brez posebnih strahov. Boj za interpretacijo njihovih ugotovitev, ki bodo v grobem znane že junija letos, šele sledi.